Janko Lorenci

Janko Lorenci

23. 12. 2008  |  Mladina 52  |  Kolumna

Nekdo se ustavi

Napravite mi to deželo svetlo!

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Kolumnist je v prepričanjih, izbiri tem in barve kravat svoboden. Zato vam v tej novoletni kolumni lahko povem zgodbo nekoga, ki je sprejel nenavadno odločitev.
Piše se Mihael R. Majer. Do 3. januarja 2008 je bil človek, o katerem se ne pišejo zgodbe. Tega vetrovnega jutra je vstal, se popraskal po kosmatih prsih, pojedel običajen zajtrk, sprejel odsoten poljub Rozvite Majer, odšel v službo, bil zaradi padajočega dobička odpuščen, predčasno odšel domov in našel ženo na tleh z vodovodarjem. Odsotnost jutranjega poljuba je bila s tem pojasnjena, lega na tleh pa čez čas odpuščena. Mihael R. Majer je pač tak.
A nekaj nezaupljivosti je v njem ostalo. Iz nje se je razvila navada, da je kar naprej pogledoval okrog sebe. Tako je 4. februarja na poti na zavod za zaposlovanje nenadoma pogledal kvišku, zagledal velikansko gmoto snega, padajočo nanj s strme strehe visoke hiše iz prejšnjega stoletja, in z dobrimi refleksi odskočil. Plaz ga je samo oplazil in spravil v krajšo komo. Ko se je zbudil, je zamrmral, hvala, Rozvita, in ji še enkrat odpustil, tokrat globlje.
V bolnišnici, ki zmerno večino pacientov praviloma odpušča živo, je poleg njega ležal znamenit urednik nacionalne tv, na pol mrtev, a bistveno bolj pri močeh kot njegova ustanova. Tudi njo bi lahko poslali sem, a travmatologija in secirnica sta stalno zasedeni. Okoli urednika so se nenehno smukale mlade sestre, se nagibale in kazale napeta stegenca, namenjena pravzaprav polmrtvemu uredniku, ne Mihaelu. Ampak videl jih je pač on. V ena se je zatrapal in bil na nekem temnem stranskem hodniku tik pred odpustom uslišan. Hvala, nacionalka, je zamrmral, in plašne grudi Rozvite, tiste v Odmevih, je nenadoma navdalo blago ugodje, deloma morda povezano tudi s tem, da je v studiu sd nasprotnika pravkar ljubeče davil sds Grims. Ko se je kamera za trenutek odmaknila, mu je z ovratnika odpihnila bel prašek. Puh.
Mihael R. Majer je iz bolnišnice odnesel aids, ga pozdravil, se v mislih opravičil Rozviti ženi in postal še bolj nezaupljiv. Stanje se mu je poslabšalo, ko se je nekega večera sprehajal po mestu, raztreseno zablodil v neko vežo, odprl neka vrata in, zatopljen v spomine na mirna otroška leta pri babici Renati, doživel zvočno-gestikulativni napad Žižkovega predavanja množici kriptokomunistov. Hočeš nočeš je vsrkal nekaj besed o absurdih sveta, zaloputnil vrata in izbuljenih oči planil na cesto. Svet se mu je podiral in v materialno potrditev tega ga je na pločniku podrl kolesar na lovu za kolesarsko stezo, ki jih zaradi bezanja vrtičkarskih krtov iz njihovih brlogov in drugih poslanstev nekoliko zanemarja Hribar Janković.
Znova je padel v komo. Na pločniku je nanj tiho padal dež in mu hladil čelo. Rešilec je pripeljal kot blisk in se tik pred Kliničnim zaletel v tovornjak, ki je sredi julija mesto krasil z množico žarnic za novo leto in za odganjanje mraka nasploh. Napravite mi to deželo svetlo. Po trčenju sta bila v temi in komi dva.
Ko se je trpežni Mihael R. Majer zbudil in čez čas ozdravel, se je nenehnemu pogledovanju pridružilo še prisluškovanje. Oči so oprezale, ušesa so strigla. Na ministrstvu, kamor ga je spravila Rozvita, ki je tokrat požrtvovalno legla pod vplivnejše telo od vodovodarjevega, je nekoč prislonil uho na vrata velike pisarne in slišal:
Če volitve izgubite, postaneš Moj posebni svetovalec. Jebenti, ali ni to nekam malo, je rekel drugi glas. Saj boš služil Meni, je rekel nejeverno-užaljeni prvi glas. In zakaj bi me sploh vzel, je vprašal R. Rad sem si uganka, je odgovoril P. Vtem so se vrata odprla, ven se je stegnila krepka osončena roka, prisolila prisluškujočemu zvenečo klofuto, si poravnala manšeto in izginila. Majer je od takrat na eno uho gluh. Kasneje na volitvah je poljubil roko roke, ki ga je klofnila.
Potem je bil nekaj časa mir. Borzniki so postajali živčni, ljudje so začeli varčevati, tajkuni so brezvoljno odpirali šampanjce. Premier je bil še zaljubljen in ni videl krize, Lavrič je risal strip, bližale so se volitve, na rtv, Petrolu in drugod so postajali živčni. V tem času se je Mihaelu na račun sluha izostril vid. Naši čuti so kot bratje, pomagajo si, kot so si ljudje v odročnih vaseh pred uvedbo kapitalizma. Zdaj so mu oči nenehno švigale naokoli, videl je vse, preostalo uho se je tudi zelo trudilo. Vsi prizori niso bili božanski, a tako se je laže izogibal nevarnostim. Zdaj je imel že kar nekaj razlogov za še večjo nezaupljivost.
A kaj, ko najhujše nevarnosti tičijo v tebi, v človeku samem.
Mihael R. Majer je po klofuti iz pisarne vedno več časa tičal doma, med varnimi štirimi stenami. A tudi tam se nezgodam, ki so se po neki nerazumljivi statistiki ali kar prekletstvu usode in sistema zgrinjale nadenj, ni mogel docela izogniti: počila je cev in po stopnišču ga je odplaknilo čisto dol na dvorišče, kjer bi vreščali in se podili otroci, če bi jih bilo kaj; vlomili so skozi protivlomna vrata, v katera bi še človek z bavčarsko glavo butal brez uspeha; iz bližnje toplarne so ušli plini in namesto ozračja, kamor spadajo, zastrupili njega in vso četrt; v blok bi se skoraj zaletel predsednikov dvokrilec iz prve vojne (predsednik je nekaj slutil); znova je bil odpuščen; ljudsko kuhinjo so prestavili na drug konec mesta, padel je iz srednjega sloja in si razbil glavo. Itd. itd. Čudni časi.
Toda kaj šele bi se mi zgodilo, če bi hodil ven, si je rekel z modrostjo preizkušanega.
Potem se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi.
V njem je začelo nekaj rasti. Sprva je bilo kot makovo zrno, nato se je debelilo in razraščalo in ga počasi napolnilo vse do gluhega ušesa.
Želja je bila.
Sprva ni bila jasno izoblikovana. Toda ker je rasla iz silovite potrebe, je polagoma dobivala trdnejše obrise. Naposled je dozorela toliko, da si je lahko rekel:
Tako ne gre več naprej. Zunaj je sijalo čemerno sonce zadnjih novembrskih dni in zastonj grelo klošarje in naščeperjene golobe, nesrečno leto 2008 se je polagoma iztekalo.
Se izteka.
Tako ne gre več naprej.
Ali z drugimi besedami, bolj osebno povedano. Ne grem več naprej.
Ali rečeno še natančneje: Mihael R. Majer je 30. novembra 2008 ob 8. uri zvečer, po ogledu še enega poučnega tv pregleda svetovnega in domačega dogajanja, dokončno sklenil, da v leto 2009 ne gre.
Od takrat do trenutka, ko to berete, je minilo že precej dni. Vaše novo leto se bliža z naglimi koraki. Mihaelovo ne.
Sklep je bil logičen. Same slabe stvari se dogajajo, si je rekel naš junak, dogajajo se vedno pogosteje, vedno bolj za nohte mi gre. In zdaj prihaja še kriza.
Torej se ustavim! Ne grem se več.
In Mihael R. Majer se ustavi, razkorači in obstoji kot pribit, čeprav je vse eno samo gibanje časa in prostora, eno samo hitenje, rast, razvoj in napredek.
Kar vztraja pri svojem, ne gre naprej, stoji in se ne premakne.
Vsaj eden. Eppur si muove.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.