Janko Lorenci

Janko LOrenci

15. 1. 2009  |  Mladina 2  |  Kolumna

Klub bogatih kramarjev

Naši menedžerji se iz menedžerske elite polagoma spreminjajo v elito (hitrega) denarja

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Kaj storiti z nesrečnim Bavčarjem, človekom, ki ta čas pred očmi vesoljne Slovenije rešuje ali, natančneje rečeno, uničuje zadnje ostanke Istrabenza? Drama se počasi izteka in morda se bo končala tako, da bo italijanski vpliv na Primorskem večji, Istrabenz uničen, Bavčar pa bogat. Se potem ne bomo vsi počutili malo bebave?
Ta Bavčar, ki bi ga bilo treba v dobro Istrabenza, gospodarstva in javne higiene pri priči odstaviti, meče senco na ves slovenski menedžerski stan. Po malem pa pooseblja njegov padli ugled.
Menedžerji so zadnje desetletje na vsem Zahodu dobivali status polbogov, gospodarskih magov in pop ikon, vsega po malem. To, skupaj z njihovimi odtrgano visokimi plačami, je bilo odblesk dolgega obdobja napihnjene rasti, umetnega preobilja denarja in volčje miselnosti - močnejši si lahko vzame neomejen plen. Daniel Goeudevert, nekoč sam vrhunski menedžer, je zapisal: Menedžer je človeško hendikepiran, invalid. Vrhunski menedžment živi v svetu, ki je izgubil stik z drugimi svetovi. Menedžerska elita je pozabila, da samo človek ustvarja dodatno vrednost.
Odpori proti temu kastnemu sistemu so se kazali že dalj časa, kriza pa je urok nenadoma zlomila - nekdanje zvezde so se v očeh javnosti spremenile v izkoriščevalske, sebične stvore. Ves ceh je naglo izgubil ugled in v očeh javnosti postal poosebljenje roparskega kapitalizma. Politika je začela v krizi nanj pritiskati, toda prigrabljeni denarci mu bodo v glavnem ostali.
Slovenska zgodba je specifična. Neoliberalna miselnost je napredovala tudi pri nas in menedžerski prejemki (plače plus nagrade in različne bonitete) so se krepko višali, čeprav ne tako bolestno kot npr. v Ameriki. Hkrati se je v Janševem mandatu zgodilo dvoje: oblast je na široko odprla vrata privatizaciji velikih državnih podjetij in menedžerskim prevzemom, obenem pa izjemno okrepila sicer tradicionalno poseganje politike v gospodarstvo. To je bilo protislovno dogajanje. S privatizacijo in koncentracijo lastništva (prevzemi) se je avtonomnost delov gospodarstva večala, politika pa je gospodarstvo (enako kot druge elite) v isti sapi ustrahovala, nastavljala svoje ljudi, gradila svojo ekonomsko gardo itd. Menedžerji so bili pod političnim pritiskom, se s prevzemi in pletenjem mrež deloma branili, hkrati pa so prišli na okus denarja. Najbolje je šlo tistim, ki so se s politiko spajdašili.
Vse to dogajanje je potekalo nepregledno, brez nadzora pristojnih institucij, oblast je ravnala arbitrarno, izbruhnilo je nekaj velikih afer (Šrot, Bavčar), ki so vrgle grdo senco na ves menedžerski rod. Prevzemi so bili sporni tudi sami po sebi, ker je spremenjena zakonodaja omogočila zajedanje prevzetih podjetij.
Temu se je naposled pridružila še makiavelistična protitajkunska vojna, s katero je Janša gnal osebno bitko proti nekdanjemu pajdašu Šrotu (o Bavčarju se ni hotel izreči), obenem pa v predvolilnem letu lovil populistične točke pri ljudstvu. Vojna je še povečala zmešnjavo, še bolj zameglila, kaj je pri prevzemih prav in kaj narobe, vse menedžerje pa spremenila v potencialne tajkune. Oblast je ljudstvo zavestno hujskala proti gospodarski eliti, ki ji je prej omogočila vprašljivo početje. Protitajkunska vojna in dogajanje pred njo sta klasičen primer tega, kako se škodljivo delovanje ene, in to najpomembnejše elite (politične) širi v druge elite in naprej po družbi. Polaščevalnost oblasti in kaotično dogajanje, povezano s privatizacijo in prevzemi, sta okrepila občutek brezpravnosti in miselnost, ki vidi v Sloveniji samopostrežnico; dober tek vsi, ki ste dovolj brezobzirni in lačni denarja.
Potem je izbruhnila še kriza in tudi k nam so pljusnili valovi razočaranja nad ekscesi neoliberalizma. Gospodarstvo je nenadoma postalo šibko in ranljivo, menedžerji v marsičem odvisni od pomoči države. Na njihovih plečih so se dokončno zlomile zablode Janševega in prejšnjih mandatov, lastne napake in pritisk krize. Mnogi prevzemi so se obrnili proti prevzemnikom, predvsem pa proti podjetjem. Javno zaupanje v menedžerje se je razblinilo.
Mnogim se s tem dela krivica, saj so dovolj sposobni in so ohranili dostojno držo. Številni so s svojo nesposobnostjo, pohlepom ali kot politične lutke povzročili veliko škode in osebnih nesreč. Kot celota pa plačujejo tudi to, da so ob zlorabah prejšnje oblasti in malopridnostih svojih kolegov molčali. Upogljiva hrbtenica in lažna solidarnost pogosto ne olajšata dostojnega preživetja.
Nekoč spoštovani ceh je zdaj v glavnem brez ugleda in v očeh javnosti tako ali drugače omadeževan. Z naraščajočo socialno stisko se odpor do njega krepi. To je slabo, podobno kot je nevarno usihanje zaupanja v politiko. Če to zaupanje pade dovolj nizko, se politiki zanj sploh ne trudijo več in izgubijo vsak občutek odgovornosti. Isto velja za menedžerje. Izginjanje avtoritet je slabo za vsako družbo. Najhuje je, če se razkraja avtoriteta celih slojev ali ustanov.
Čas je, da se razmerje med gospodarstvom in politiko naposled postavi na bolj zdrave temelje. Priložnost je po svoje ugodna: oblast je nova, gospodarstvo ranljivo in dovzetnejše, neoliberalizem krepko načet, protitajkunska vojna končana, javna občutljivost za zlorabe večja.
Kriza kar kliče po razumnem sodelovanju obeh sfer. Glede tega smo morda lahko optimisti. Obe strani se zavedata, da sta odvisni druga od druge.
Toda med tem sodelovanjem v izrednih razmerah, ki bodo nekoč minile, bodo nastajali tudi nastavki za trajnejše medsebojne odnose - zdrave ali sprevržene. Za oblast je jasno, da bi se morala odreči vmešavanju v gospodarstvo zaradi političnih koristi, hkrati pa v tem času zatona neoliberalizma na novo premisliti, kaj gre državi in kaj ne. Njena pozicija do gospodarstva je trenutno prav zaradi krize močnejša kot sicer in skomine po tradicionalni dominaciji bodo velike. Znamenja, ki jih glede tega kaže Pahorjeva vlada, so prej slaba kot dobra.
Sicer avtonomno gospodarstvo pa se bo moralo zavedeti, da je kljub svoji drugačni osnovni funkciji in (nedemokratičnemu) ustroju tudi družbeno odgovorno. To med drugim pomeni skrb za dolgoročno preživetje podjetij in za dostojna plačna razmerja med zaposlenimi in menedžerji, odpuščanje le v skrajni sili, ne zgolj zaradi večanja dobičkov, plačevanje davkov tu, ne na Kajmanih, skrajno zadržanost do prodaje podjetij tujcem itd. itd. Nekaj vzvodov, da jih pripravi k takemu ravnanju, ima država, nekaj lahko pripomore javni pritisk, preostanek pa bi morali prispevati menedžerska lastna pamet in vest. Ali zlasti s slednjim zahtevamo preveč?
Družba potrebuje elite, tudi menedžersko. Če hoče biti elita res elita, mora imeti sposobnost vodenja in avtoriteto, biti mora odgovorna in dajati zgled. To so visoke zahteve. Naša menedžerska elita je ubirala nasprotno pot; iz elite menedžerjev se je polagoma spreminjala v elito (hitrega) denarja. Zdaj bo morala najti pot nazaj iz te zmaličenosti - ali pa ne bo več elita, ampak klub bogatih kramarjev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.