Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

22. 1. 2009  |  Mladina 3  |  Kolumna

Drznosti, meje in molk novinarstva

Rusija, Čečenija, Slovenija, Gaza in ZDA

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Rusija. V Moskvi so na ulici ustrelili Stanislava Markelova, odvetnika umorjene novinarke Ane Politkovske in branilca preganjanih. Očitno ne po naključju, krogla ga je našla takoj po končani tiskovni konferenci, na kateri je napovedal, da se bo pritožil zoper predčasno izpustitev polkovnika Jurija Budanova. In kdo je sploh Budanov? To je vojaški poveljnik, ki je med vojno v Čečeniji l. 2000 posilil in zverinsko ubil 18-letno Elzo Kugajevo. Toda hkrati je med ljudstvom in med vojaštvom veljal za heroja, ruskega patriota, ki je tvegal življenje v borbi zoper čečenske teroriste. Da je bil obsojen, je bilo veliko čudo, posledica izjemnega angažmaja legendarne Politkovske, ki je o njegovem zločinu in pristranskem sodnem procesu izčrpno in vztrajno poročala. Toda Politkovska ni bila ne slavna ne bogata, zakaj bila je osamljena borka za svobodo govora, ko je pisala o ruskih vojaških zločinih, ki so v ruskem javnem mnenju tabu, skratka o temah, katerih se drugi novinarji in osrednji mediji niso dotikali. Zaradi takšne kritičnosti človek v Rusiji tvega življenje. Danes, devet let po zločinu, so vsi pozitivci mrtvi: Elza, Politkovska, Markelov, svobodno kroži po deželi samo polkovnik Budanov.
Anglija. Velika medijska vest je nakup angleškega časnika »Evening Standard«, ki je prešel v roke ruskega milijarderja Aleksandra Lebedeva. Ta je kajpak tako kot Boško Šrot ob prevzemu »Dela« najavil, da s sinom močno podpirata svobodo in neodvisni tisk. Odslej bosta časnik vodila Lebedev oče kot predsednik upravnega odbora in Lebedev sin kot izvršni direktor. Od kod je vzniknil stari Lebedev? V osemdesetih je bil še agent KGB, tajne policije, ki je po svoji funkciji nadzorovala in preganjala oporečnike, ki so nasprotovali partijski diktaturi. Na eni strani torej Aleksander Lebedev kot preganjalec svobode izražanja in na drugi Sergej Kovaljov kot disident.
Dvajset let kasneje. Prvi je milijarder, lastnik več časnikov po Rusiji in Angliji, ki se predstavlja kot branilec svobode govora, drugi je starec - ki je kot legendarni ombudsman pod Jelcinom zabobnel proti ruski invaziji na Čečenijo -, ki je danes le bralec časopisov in občasno gostujoče pero, ki v minornih gazetah objavi kakšno misel o putističnem gospostvu.
Slovenija. Novinarji tu ne padajo pod streli. Kritike na račun premiera Pahorja in še bolj na njegovega predhodnika Janšo so na široko razširjene. Medtem ko prvi deluje še benevolentno, drugi izgublja potrpljenje in je napovedal serijo tiskovnih tožb. Če so tožbe med politiki in gospodarstveniki njihov interni spopad, je vsekakor posebnost napoved sodnega procesa proti kolumnistu Vladu Miheljaku. Politik, ki ima sam poslansko imuniteto, ki je imel kot predsednik vlade največjo politično moč v državi, je po svoji biti dolžan prenašati in trpeti medijske kritike. Konec koncev je sodna praksa konec devetdesetih udejanila tudi na Slovenskem standarde EU, katere konvencija o človekovih pravicah postavlja, da je za demokratično vzdušje nujni predpogoj tudi najostrejša kritika, ki je lahko celo šokantna in žaljiva. Janševa napoved tožbe proti Miheljaku je vsekakor udarec proti svobodi pisanja. Gesta, ki je antipatična, toda ali je tudi sama po sebi nedemokratična?
Odvisno seveda, če bo ex-premier zares tožil in zaradi česa bo tožil? Pisec ima namreč pravico, da izreka najslabša mnenja o Janši kot politiku. To mu garantira 169. člen Kazenskega zakonika, ki ga odvezuje krivde, če to stori v svojstvu kritike politikovih dejanj. Toda, obstaja še 171. člen, ki obravnava žaljivo obdolžitev in ki preganja zapisane neresnice. Neresnice pa spadajo med fakte in ne med mnenja. Če je torej publicist napisal, da je premier Janša pustil za seboj »prazno blagajno«, govori o dejstvih. Ta pa je možno preveriti. Miheljak bo torej na tem, da bo bodisi dokazoval, da je bila državna blagajna ob koncu zadnjega mandata zares prazna, ali pa bo s semantiko pojasnjeval, da prazna blagajna ne pomeni ravno prazne blagajne, ampak relativno izpraznjeno, da torej njegov stavek ni splošno dejstvo, ampak le mnenje. Ali pa se bo zatekal k rešitvi, po kateri zadošča, da navede časopisne članke, na osnovi katerih je utemeljeno verjel, da je Janševa vlada pustila za seboj prazno blagajno.
Če je novinar ali publicist zaradi izraženih mnenj vnaprej sodno zaščiten, je njegovo pisanje o dejstvih lahko predmet sodnega procesa. To ni slovenska posebnost; v Angliji je biblija za novinarje »Media Law«, orjaška knjiga, v katerih pravna eksperta Geoffrey Robertson in Andrew Nicol preigravata vse distinkcije v prid in v škodo novinarjev.
Veliko bolj fatalno pravno vprašanje je seveda čas, v katerem se bodo začeli Janševi sodni procesi. Daleč pred Janševimi in drugimi tožbami je po pomembnosti proces Igor Mekina vs »Dnevnik«. Te dni mineva leto, odkar so tega pronicljivega novinarja in urednika na mah odpustili. Mekina je branil svobodo govora že v osemdesetih letih pri »Katedri«, ko to še ni bila navada novinarskega mainstreama, nato pa več kot desetletje pisal za »Mladino«, »Vreme« in druge ex-yu časnike. Njegov spor z »Dnevnikom« ni izviral iz njegovega pisanja, ampak zaradi očitane mu nelojalnosti. Deležen je bil nekaj solidarnostne podpore prek »Časopisa za kritiko znanosti«, toda odtlej je povsem pozabljen. Dokler sodstvo ne obravnava njegove globoko eksistencialne zadeve, je v posmeh enakosti, če se loti drugih medijskih tožb!!!
ZDA. Da bi kot božanstvo čislani Barack Obama ne doživel madeža na inavguracijskih procesijah, se je potrudil celo izraelski državni vrh, ki je vojaštvo umaknil iz okupirane Gaze nekaj ur pred svečanostjo. V minulih tednih smo bili priče načrtovanemu vojaškemu pomoru, ko so izraelski tanki in letala sistematično sejali smrt med palestinskimi civilisti. Ti so plačevali z življenji zgolj zato, ker so živeli v istem mestu kot Hamasovi vojaki. Dan za dnevom, teden za tednom. Tedanji ameriški predsednik Bush je molčal in molčal je tudi Obama. In kaj so pisali mediji? So ga spraševali in mu očitali, da podpira brezobzirni državni teror izraelske armade? Ne, novinarji so vnaprej igrali njegove advokate, ko so ga odvezovali krivde rekoč, da ni v ameriški protokolarni navadi, da bi izvoljeni predsednik nasprotoval potezam še delujočega predsednika. Zaradi bontona politične nomenklature je Obama ignoriral dnevno pobijanje več deset civilistov in brezobzirno granatiranje stanovanjskih sosesk!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Kaj je s posebno častjo naredil palestinski predsednik Abas, ko mu je Obama ljubeče povedal, da ga kliče kot prvega po nastopu mandata, seveda nismo izvedeli.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.