Janko Lorenci

Janko Lorenci

5. 2. 2009  |  Mladina 5  |  Kolumna

Težave s Kristusom

Človek bi pričakoval, da bo Pahor iz izsiljevanja SDS potegnil nauk

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Temeljno poslanstvo oblasti v tem mandatu je obvladovanje krize. Pametno vodenje jo lahko ublaži, slabo pa spremeni Slovenijo v ruševino.
Kako se bo obnesla koalicija, je še nejasno, a vedno manj. Končni odgovor bo v veliki meri odvisen od Pahorja. Zapisali smo že, da brez dobrega premiera ni dobre vlade. V tem pogledu nam kaže slabo.
Če bi bili časi normalni, bi se to dalo prenesti. To je pokazala že vladavina Janeza Janše. Bil je škodljiv premier, toda na ekonomsko-socialnem področju je njegove slabosti prikrila mednarodna konjunktura. Kriza pa bo vsako vladno in Pahorjevo napako in hibo ne skrivala, ampak potencirala.
Prejšnji teden smo doživeli brutalno izsiljevanje SDS. Bilo je zgovorno.
Janša se je znova razgalil kot makiavelist brez primere. Hkrati je očitno še vedno ves razbolen zaradi volilnega poraza in domnevnega nepriznavanja dosežkov njegove vladavine. To kaže tudi njegova čudaška serija tožb (Miheljak in drugi). Če ne gre za bolestno občutljivost, pa je izsiljevanje smiselno le, če hoče kazati svojo moč in Slovenijo čim prej pahniti v vsesplošno spopadanje. To je seveda nasprotje državotvornosti, o kateri govoriči.
Človek bi si ob tem izsiljevanju lahko mislil tudi to, da mož izgublja sposobnost trezne politične presoje. Kajti normalno bi bilo, da bi z brezobzirnim manevrom zbegal zmernejše privržence, da bi se mu Pahor naposled le odtujil, koalicija pa strnila.
Toda položaj ni normalen - tu je Pahor. Janša ve, da ima opraviti z reinkarnacijo Kristusa.
Premier se je osmešil. Janša je še enkrat (kolikič že?) treščil v njegovo podobo politika konsenza in sodelovanja čez meje levica-desnica. Načelo je lahko samo po sebi dobro, a za ples sta potrebna dva. Toda Pahor tudi po volitvah to svoje vodilo zagovarja tako slepo, kakor da vlada z opozicijo, ne pa s koalicijo.
Iz tega že kar farsičnega dogajanja nastaja vrsta težav.
Če ne bi bilo odpora drugih strank, bi Pahor mirno sprejel Janševo formulo 2+10. To bi resno ogrozilo vlogo parlamenta in delitev politike na vladajočo in opozicijsko. Poleg tega bi zelo otežilo delo vlade.
Pahorjevo spravaštvo hkrati preprečuje normalno kadrovsko politiko nove oblasti. Ministri imajo težave pri sestavljanju svojih ekip, na mnogih pomembnih točkah ostajajo nesposobni politični nastavljenci prejšnje oblasti in še naprej delajo škodo.
V koaliciji pa Pahorjeva nesposobnost, da bi uredil svoj odnos do opozicije, nenehno koti težave. Pod površjem brbota resna politična kriza. To je zadnje, kar bi si v splošni krizi privoščil odgovoren voditelj.
Premier ima očitno težave tudi s politično obrtjo. Svež primer je kalimerovsko tarnanje, da mu Sanader noče dvigniti telefona. Če se gre psihološko igro, kar blokada Hrvaške v marsičem je, bi moral kvečjemu on pustiti čakati Sanaderja. Lahko bi pustil čakati tudi izsiljevalca Janšo, ne pa panično hiteti z izredno sejo parlamenta. In če smo že pri Hrvaški: zlasti sredi krize bi pameten in nepopulističen politik trikrat premislil, preden bi se odločil za tvegano igro z blokado. To kaže na slabosti v Pahorjevem strateškem razmišljanju, na improviziranje in odločanje na svojo roko takrat, ko bi bili potrebni temeljiti posveti in analize.
Ob vsem tem premier še zmeraj nastopa kot navit. Nastopi so igralsko sami po sebi dobri in to bi ga lahko spremenilo v nevaren tip politika, ki s spretno obliko prikriva slabo vsebino. Toda v tem samorazkazovanju se množijo zgrešene izjave, kažejo se prva znamenja utrujenosti in usihanja nekoč nalezljivega optimizma. Inflacija pojavljanja neizbežno postaja kontraproduktivna - pozornost se zmanjšuje, kritičnost do spodrsljajev se veča, odzivi tipa kaj-pa-se-ta-spet-kaže se množijo.
Kriza je tudi stvar psihologije. Če kdaj, potrebujejo ljudstvo, sindikati, gospodarstvo ... prav zdaj občutek, da oblast ve, kaj dela, da jih nagovarja premišljeno in z enim glasom. Za zaupanje gre. Prvi politik pa oddaja signale, ki družbe ne umirjajo, nasprotno. Minevanje časa mu avtoriteto, žal, zmanjšuje, ne pa krepi.
Poleg tega ni videti, da bi (to sicer ne velja samo zanj) potegnil kak nauk iz krize (tudi slovenskega) kapitalizma in prepričljivo povedal, da se mora neoliberalistični trend končati, v deželo pa vrniti več družbene pravičnosti. Po nekem duhovito-mračnem opisu za Nemčijo je ozračje še vedno boljše od položaja. To velja tudi za Slovenijo. S poglabljanjem krize se bo družbena klima slabšala, s tem pa krepila potreba po verodostojni oblasti, ki dela v korist večine.
Dva meseca po prevzemu oblasti se tako postavlja kočljivo vprašanje: ali predsednik vlade premagovanju krize bolj škoduje ali koristi? Ali je ali ni voditelj za krizne čase.
Temu je treba nekaj dodati. To, da je na oblasti ta politična garnitura, je kljub vsemu dobro. Prejšnja bi krizo obvladovala slabše, bila je populistična, dolgo odkrito neoliberalna, kriza pa bi ji ponudila dobrodošel alibi za razmah njene avtoritarnosti.
Toda zgolj večja demokratičnost je zdaj bistveno premalo. Od Pahorja se pričakujeta premierska drža in kompetenca. Mož glede obojega kaže pomanjkljivosti. Kratek staž in zahtevnost položaja jih opravičujeta samo deloma. Težava je v tem, da se Pahor iz napak očitno ne uči. V tem je presenetljivo podoben Janši.
Prav ta ga je zdaj spet enkrat lopnil po glavi in po pojmovanju političnega sodelovanja, kakršno prebiva v tej glavi. Človek bi pričakoval, da bo Pahor iz udarca in buške potegnil nauk in normaliziral vsaj svoj pogled na razmerje oblast-opozicija. Janševo partnerstvo je očitno hinavčenje in predstava za javnost. Po pretresu z izsiljevanjem bi se mu lahko Pahor brez škode odpovedal, saj si SDS v krizi ne more privoščiti povsem odkritega zastrupljanja ozračja (ali pa bo to plačala z izgubo volivcev), če ima glede reševanja krize res kaj povedati, pa lahko to stori v parlamentu.
Namesto tega je premier rekel nekaj dozdevno odločnih besed, v bistvu pa vse pustil po starem. Položaj bo gnil naprej, igro bo še naprej vodil Janša. To pomeni, da bodo sledila nova izsiljevanja, da bo avtoriteta oblasti kopnela, koalicija in vlada pa bosta še naprej živeli v napetosti in krču. Vse to je dobro gnojilo za politično in splošno krizo.
Tudi iz zadnje polomije po vsem sodeč znova vstaja stari, v ničemer spremenjeni Pahor. Koaliciji se zato do konca resno postavlja vprašanje, kako naprej.
Možne so različne poti. Prvi - slabi - lahko rečemo »kar tako naprej«. Druga pot bi bila nekakšen predsedniški bypass: v vladi se oblikuje koalicija ministrov, ki skušajo pomembne stvari početi bolj ali manj mimo premiera. Tu lahko samo ponovimo: brez dobrega premiera ni dobre vlade.
Tretja pot je Pahorjeva zamenjava - a brez novih, predčasnih volitev. Dolgotrajnega brezvladja oziroma morebitne ponovne izvolitve politika, ki je z izsiljevanjem spet enkrat pokazal svojo pravo naravo, si država v krizi najbrž ne bi smela privoščiti. Pahorja bi po tej različici zamenjal kdo iz koalicijskih strank, najverjetneje iz SD. Z zaostrovanjem krize bo ta možnost postala realna, ta hip verjetno še ni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.