Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

5. 2. 2009  |  Mladina 5  |  Kolumna

Dan po veselici

Pretresljiva razlika, lahko bi rekli celo prepad, je med kičastim slavjem washingtonske inavguracije in vsem tistim, kar se je na predsednikovo glavo streslo že naslednje jutro

Gledal je ves svet in se kar precej navduševal. Inavguracija Baracka Obame ni bila dogodek leta, bila je svetovni dogodek. Pozabili smo, da spadajo takšna izražanja splošnega veselja v ameriško tradicijo. Tako so vzklikali generalu McArthurju, nedvomno osebnosti, ki se od sedanjega slavljenca občutno razlikuje. Od kongresa pa vse do Bele hiše je kljub vsem znanim nevarnostim korakal pravkar izvoljeni Carter z ženo - tudi takrat naj bi to, tako kot sedaj, pomenilo dejanje splošne demokratičnosti in uvajanja novih razmer, v katerih naj bi pozabili sramoto Richarda Nixona. Z inavguracijo smo se letos vrnili k dejanjem ameriške tradicije popularnosti, ki vedno čaka na možnost, da se sprosti.
Pa tista parada, polna sproščenosti in popolnega kiča! Saj jo je mogoče videti večkrat na leto, po ulicah največjih ameriških mest, ko priseljeni Irci na dan svetega Patrika ali pa Poljaki ali Italijani razkazujejo svojo amerikanščino. Pomeni veliko in ne pomeni nič. Niti za trenutek ne bodo nikogar premotila ta znamenja daljne pradomovine udeležencev. To je Amerika, čista Amerika. Navdušenje je sicer brezmejno, a traja, kolikor pač traja. Nekaj ur, en dan, redko več.
Se je novi predsednik v tistih trenutkih spominjal besed, ki jih je bil zapisal v svoji zadnji knjigi? Tistega krutega priznanja, priznanja samemu sebi in bralcem, da »je dlje, ko sem v politiki, priljubljenost zame vse manj pomembna, da pehanje za oblastjo, položajem in slavo pravzaprav razkriva revščino političnih ciljev in da sem odgovoren predvsem svoji vesti ...«
Časi, ko bo lahko preverjal te svoje besede, so bili takrat tako blizu. Začeli so se že naslednje jutro. Pretresljiva razlika, lahko bi rekli celo prepad, je med kičastim slavjem washingtonske inavguracije in vsega tistega, kar se je streslo na predsednikovo glavo že naslednje jutro. Ogromna dežela, ki ji še nihče ni resno odrekel svetovnega vodstva, leadershipa, se je pogreznila v največjo krizo.
Lahko bi se vodja tudi sedaj skliceval na minljivost težav, na srečne zasuke, ki že čakajo nekje blizu, prav kmalu. Obama je, priznajmo, izbral tisto pot, ki jo je napovedoval. Še več, še enkrat je ponovil svoje prepričanje, da bo v deželi prej še veliko slabše, preden bo lahko postalo nekoliko boljše. Njegov glas je naslednje dni izgubil še tiste trenutne odtenke patosa, ki si ga je dovolil v zadnjih dneh volilne kampanje. Postal je neusmiljeno trd, skoraj neprijeten. Neprijetno je zazvenelo celo tisto, kar je zanj najznačilneje: da si nikoli ne dovoli kakršnekoli skrajnosti, da nikogar ne napade absolutno, brez omembe, da razume vsakega.
Tako je zgolj po nekaj dneh delovanja, delovanja v splošni krizi, že izražal zgroženost nad pohlepom tistih na Wall Streetu, ki so basali ogromne, milijonske nagrade v svoje nenasitne žepe in med katerimi nekateri to delajo še kar naprej. Rekel je, da je to sramota, potem pa po obamovsko - da, obamovsko - pripomnil, da lahko malo počakajo, saj seveda pride čas, ko bodo spet zaužili te svoje bonuse.
Kritiki, med njimi tudi takšni, ki jim je Obama bolj všeč kot kateri koli vrhunski politik ta trenutek, so takoj pozabili na tisti dan slavja. Nobelovec Paul Krugman, eden od redkih Američanov - ne, zemljanov -, ki so možnosti globoke krize v slogu dvajsetih let prejšnjega stoletja predvidevali, je po prvih predsednikovih izjavah o hudih časih takoj pripomnil, da so predlagani načrti sprememb nekoliko površni in nedodelani. Predsednik govori o pretiranih stroških, ne pa o potrebi po čisto novem zdravstvenem sistemu, in ne o splošnih pomanjkljivostih sistema, marveč le o »ponoreli finančni industriji«. Od Obame pričakuje veliko več globljih posegov v ameriški sistem in se sprašuje, ali je predsednik zmožen, denimo, začasno nacionalizirati največje banke.
Skratka, Obama je največje kritike razmer sicer pritegnil z nekaterimi koraki, na katere ni čakal niti trenutek - napoved zaprtja zapora v Guantanamu je bila nekaj, brez česa se sploh ne bi splačalo čakati na kaj velikega, toda najresnejši del javnosti ostaja v sodbi o Obamovih zmožnostih takoj po veselici izredno zadržan. Vsaka njegova beseda pa se bo obračala stokrat, preden jo bodo spustili skozi sito. Jasno je le, da novi predsednik ni imel svojega medenega meseca. Ni ga sicer imel v prejšnji veliki krizi niti Roosevelt. Saj se mu gospodarska kriza ni prelevila v uspeh vse do začetka svetovne vojne, torej šele dobrih osem let pozneje. Vendar je osuplim sodržavljanom ponudil tistih sto dni, ko so iz Bele hiše vsak dan prihajali ukrepi.
Ali ima sedaj Obama svojih sto dni? Takšne poteze, kot je spornih devetsto milijard za »stimulacijo«, bi lahko vzeli kot potrdilo. Tudi zaprtje Guantanama, dasiravno ne vemo, kako bo izpeljano in kaj bo predsednik storil, če evropski zavezniki ne bodo dovolj dobrosrčno prevzeli zapornikov, s katerimi očitno ne bi hotel ostati »na samem«, da bi kvarili dobro voljo njemu in ljudstvu. In kako bo shajal s kongresom, kjer ima njegova stranka večino, najdejo pa se dvomljivci glede njegove »stimulacije« tudi med njegovimi lastnimi ljudmi, demokrati, da o republikanskih dvomljivcih niti ne govorimo.
In še nekaj. Amerika se je spremenila, ker je v začetku novega stoletja tako zatresla mrežo svojih navad, da je v Belo hišo sprejela Afroameričana. Pravkar je v globoki starosti umrla Rosa Parks, črnka, ki je pred pol stoletja sprožila pohod k enakopravnosti, ko si je v avtobusu upala ostati na svojem sedežu, čeprav je prednjo stopil belec. Kar se je potem zgodilo v pol stoletja, lahko štejemo za nekaj ogromnega. Ali pa tudi ne. Prišli so časi, ko so tudi vsi ti premiki videti manj pomembni, za Ameriko, za svet. Svet lahko reče: zakaj naj bi imeli za pomembno tisto, kar so nekateri drugi odpravili že zdavnaj ali pa tega nikoli niso imeli med svojimi predsodki?
Tisto, o čemer bomo odslej govorili, in tisto, na podlagi česar bomo vrednotili Obamo in njegovo sposobnost leadershipa, ameriškega ali svetovnega, šele prihaja. Začelo se je dan po veselici, čas beži in svet šele sedaj začenja ocenjevanje. Novi predsednik mora, med drugim, doseči nekaj najtežjega: svet, ki je začel živeti bolje, prepričati, da se mora navaditi tudi na slabše in ostati optimističen. Na bonuse lahko tisti, ki so jih prejemali v milijonskih zneskih, seveda malo počakajo, kot pravi Obama. Kaj pa, če bi jih bilo treba odpraviti za vselej?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.