dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

12. 2. 2009  |  Mladina 6  |  Kolumna

V precepu

Zadeve niso tako preproste, kot nam jih slikajo nekateri, ki reševanje krize po skandinavsko priporočajo tudi za Slovenijo

Ekonomisti skupaj s svojo znanostjo tičimo v nenavadnem precepu. Na eni strani veljamo v času krize za nenadomestljive preroke, hkrati pa se praktično ne strinjamo skoraj v ničemer. Očitno sedanje krize nismo niti jasno napovedali niti dobro razumeli. Ko ekonomija stopi na področje politične ekonomije in praktičnih nasvetov glede ukrepov ekonomske politike, deluje pogosto zmedeno in nič kaj samozavestno. In potem so tu še politiki, ki manipulirajo s podatki, interesi in ekonomskimi svetovalci. Ekonomisti se zato dobrikajo politikom, ti pa volivcem.
Po treh mesecih delovanja prvih ukrepov, s katerimi so vlade po svetu gasile najprej finančno in potem še gospodarsko krizo, je sklep preprost. Ukrepi niso prijeli in vlak globalne krize še vedno drvi z domala nezmanjšano hitrostjo v prepad. V bistvu tavamo sedaj v še večji dilemi, kje začeti, saj je krog finančne in realne krize dokončno sklenjen in vlade stojijo pred temeljno dilemo, kako hkrati reševati podjetja in banke, domačo in mednarodno sceno, konkurenčnost in brezposelnost. Političnih dilem je vsak dan več, rešitev pa tudi. Naj banke rešujemo s splošnimi garancijami in likvidnostnimi injekcijami ali naj bi nevtralizirali slabe naložbe bank s pomočjo posebne banke slabih terjatev? Bodo vlade razbremenile gospodarstvo z nižjimi davki ali z dodatno potrošnjo zlasti za domačo industrijo? So kratkoročno dovoljeni vsi mogoči intervencionizmi, protekcionizmi in nacionalizacije ali pa naj prepustimo usodo globalnega kapitalizma tržnemu darwinizmu in bankrotu šibkih?
To niso retorična vprašanja za študente ekonomije, temveč dileme profesorjev in vladnih svetovalcev, nočna mora politikov pomembnih držav in uglednih mednarodnih institucij. Boj za reševalne načrte je hkrati boj za politično preživetje, ugled ekonomistov in politikov, obstoj mednarodnih institucij. Ameriški senat je te dni potrdil Obamov stimulacijski paket, ki predvideva mešanico davčnih olajšav, natančno določenih potrošniških spodbud in pomoči podjetjem ter bankam. V Franciji Sarkozy ponuja pomoč avtomobilski industriji, če bo ohranila tovarne doma in zaprla one v tujini. Britanska vlada podpira zaposlovanje predvsem domače delovne sile, v ZDA pozivajo kupce, da kupujejo predvsem ameriško blago in celo P. Krugman nenadoma vidi v protekcionizmu začasno rešitev ameriških težav. Narobe svet!
Očitno je čas polovičnih in ne preveč jasnih reševalnih ukrepov minil, naraščajoča negotovost pa vse bolj uničuje podjetja, banke in države. Ena od rešitev je oblikovanje posebne institucije, kjer bi skoncentrirali slabe terjatve finančnega sistema. Tako bi očistili banke za normalno poslovanje, povrnili zaupanje vlagateljev in oživili nujne kreditne poti za podjetja in potrošnike. Toda ali so »slabe banke« dejansko univerzalna rešitev za sedanjo bančno krizo? So švedske ali japonske izkušnje na začetku devetdesetih let dobra popotnica za ZDA, VB, Nemčijo in Italijo, ki razmišljajo o tej poti?
Prva ocena primernosti tega orodja zadeva obseg bančne krize. Goldman Sachs ocenjuje vrednost slabih terjatev ameriških bank na 4000 milijard dolarjev ali tretjino BDP, v nemških bankah je zastrupljenih 300 milijard evrov, v Angliji 200 milijard funtov, izpostavljenost avstrijskih bank v vzhodni Evropi presega 70 odstotkov avstrijskega BDP ... Evropske banke na enotnem trgu bi zahtevale skupno »slabo banko«, toda rešitev ni uresničljiva. Težave niso zgolj interesi, temveč tudi iskanje skupnega pokritja, nekakšne evroobveznice pomenijo fiskalno centralizacijo EU. Če vse skupaj prepusti nacionalnim »slabim bankam«, nastopi moralni problem domačega reševanja tujih problemov. V globalni krizi »slabe banke« torej niso vedno najbolj priročno orodje.
Obstaja tudi nekaj tehničnih težav. Če »slaba banka« odkupi zastrupljene terjatve po nizki ceni, potem je finančna kapitalizacija bolnih bank šibko zdravilo, če pa je cena previsoka, povečujemo izgubo davkoplačevalcev. Borza odkupov zaradi centralne institucije ni smiselna, pravične cene slabih kreditov pa tudi ne poznamo. Švedi so pred leti po tej poti nacionalizirali banke, toda kasneje so imeli težave s privatizacijami državnih bank. Ostaja tudi dilema glede prevzemanja in menedžiranja tveganj, če vse skupaj prevzame »slaba banka«. Za slabimi krediti stojijo slabi menedžerji, toda tudi sistem računovodskih standardov, hierarhija bančnega odločanja in nadzornih revizij. Če tveganja izvzamemo iz sistema, vzroke zamenjamo s posledicami. Trg nadomestijo planerji in to na Arhimedovi točki finančnega sistema. Nobeno kosilo torej ni zastonj. Tudi »slabe banke« imajo visoke transakcijske stroške in so uporabne v posebnih okoliščinah.
Zadeve torej niso tako preproste, kot nam jih slikajo nekateri, ki reševanje krize po skandinavsko priporočajo tudi za Slovenijo. Mimogrede, pri švedski monetarni krizi leta 1992 je desnosredinska Bildtova kombinirala reformo socialne države z delovanjem »slabe banke«, reformno komisijo je vodil nobelovec A. Lindbeck in vse skupaj je obrodilo kasnejši »švedski čudež«. In zakaj Slovenija ne potrebuje »slabe banke«? Preprosto, ker bi s tem reševala dve državni banki, še nekaj »slovenskih« bank in predvsem tuje banke v Sloveniji. Drugič, obseg krize slovenskega bančništva vendarle ni tako velik, da bi uravnotežil stroške in koristi »slabe banke«, predvsem pa težave naših bank niso »strupeni krediti«, temveč zadolženost v tujini. Če bi v imenu »tajkunskih kreditov« preplačali odkup slabih terjatev, zato da bi banke kapitalizirali, bi s tem povečali in ne zmanjšali moralni hazard reševanja bank. Če želimo kaznovati banke in menedžerje, potem je prevzem tveganj kvečjemu potuha in ne dvig odgovornosti ... In na koncu naj imajo najprej banke možnost, da postanejo lastnice podjetij, ki ne morejo vrniti posojenega denarja, preden jih do kraja nacionalizira država.
Dilem je torej precej več, kot bi sprva sodili. Zato je odločitev, da pri treh odstotkih tvegane aktive ne posegamo po radikalnih ukrepih, kot je »slaba banka«, kar pravšnja. »Slaba banka« je predvsem »čistilni servis«, naše banke pa potrebujejo dodatne vire, torej nekakšen »bencinski servis«. Z ekonomskim populizmom tega cilja ne bomo dosegli. Zato bo žrtve treba najti z drugimi sredstvi in na cenejši način.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.