Beg pred zgodovino
Dimenzije odkritja Hude jame
© Tomaž Lavrič
Ko so pred desetletjem slovenski arheologi našli Neandertalčevo piščal, je bila javnost prevzeta. Izkazalo se je, da je življenje v neandertalski dobi na ozemlju današnje Slovenije teklo nenavadno veselo. Pred 60.000 leti so namreč takratni človečnjaki izdolbli stegnenico jamskega medveda in iz nje naredili piščal.
Ni bilo dileme, na osnovi odkritja so nastajali znanstveni in poljudni članki, prirejali so razstave, predavanja, o tem so snemali filme. Javnemu mnenju je godilo spoznanje, da kultura na Slovenskem sega daleč v kameno dobo, še več, da je v naših krajih najdena sploh najstarejša piščal na svetu.
Ob tem ni bilo slišati pomislekov, zakaj se ukvarjamo z izkopavanjem starih kosti, čemu ne gledamo raje naprej v prihodnost.
Ko danes Evropska unija zahteva od Srbije, da poišče in aretira vojnega zločinca Radka Mladića, je slovensko javno mnenje brez dilem. General je odgovoren za množične poboje v Srebrenici. Čeprav nihče ni našel dokumenta, s katerim bi srbski poveljnik ukazal pomoriti bošnjaške vojake in civiliste, govori vse že njegov položaj. Prvi mož vojske bosanskih Srbov je bil gospodar vojne, tako mogočna figura, da je že po položaju odgovoren za početja svojih vojska.
Javno mnenje v Srbiji gleda stvari drugače, zanj je general Mladić narodni junak, ki je srbski živelj v Bosni zaščitil pred ustaškim in mudžehinskim nožem. Junak, ki pa uteleša historični spomin; skoraj celotna Mladićeva družina je bila pokončana za časa medvojnega ustaštva. Čeravno je njegova armada pustila za seboj trupla, je bilo njeno delovanje razumljeno kot patriotsko, bil je samo odgovor na krvavi poskus razdelitve Jugoslavije in obramba pred vnovičnim pohodom ustaštva.
Tu je aktualni slovenski pogled brez dvoma demokratičen: zločin je zločin, četudi bi bil njegov motiv patriotizem.
Toda, ko po slovenskih breznih in jamah preiskovalna skupina odkoplje trupla množično pobitih, je odkritje sprejeto z nelagodjem. Molči predsednik države. Danilo Türk, ki komentira celo srečanje premiera Boruta Pahorja z marginalno skupino pobudnikov referenduma, in ki hipoma reagira na nianse v izjavah hrvaškega ali italijanskega predsednika, je ob tem brez besed. Nobene izjave, nobene bolečine, nobene tesnobe, nobenega spoznanja ob šokantnem odkritju ne izreče iz predsedniškega piedestala.
Samo razkritje nekaj sto trupel v zadelanih rudniških jaških v Hudi jami je grozljivo. Zgodovinar Mitja Ferenc, ki že leta sodeluje pri odkrivanju množičnih grobišč, je bil tokrat pred teve kamerami pretreseno uničen. Ni videl samo množice skeletov, pred očmi se mu je odvil pogled na živa trupla, ki jih je podzemna jama mumificirala. Zgrožen je izvedenec sodne medicine Jože Balažic, ki pravi, da v svoji dolgi karieri česa podobnega še ni videl.
In od tod sledi rafal vprašanj: Kdo so bili? Kdo jih je dal pobiti? Kdo jih je ukazal spraviti s sveta? Se pravi odpeljati v podzemlje, jih pokončati in na skrivaj z betonom, lesom in ilovico zadelati rudniški jarek smrti?
Danes se človek sprašuje, ali jih ni nihče pogrešal? Zakaj jih svojci niso iskali?
To je bil čas svobode, srečni maj 1945, ko nemški okupator kapitulira in zavlada ljudska oblast. Tako smo se učili v šoli, tako pišejo učbeniki. Novo spoznanje pa detronizira vladavino komunistične partije Josipa Broza Tita, Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ta je namreč prakticirala režim, v katerem so ljudje izginjali: več deset tisoč, ne da bi za njimi ostala kakršnakoli sled. Režim, v katerem je bilo prepovedano celo javno iskanje pogrešanih sorodnikov. Ali poznamo peticijo iz decembra 1945, v kateri bi matere, žene in otroci izginulih od slovenske vlade zahtevali pojasnilo, kje so njihovi najbližji? Ali smo v letu 1989, ko je partija sestopala z oblasti in se dogovarjala z nastajajočo opozicijo, slišali za seznam deset tisoč izginulih, ki bi bil postavljen kot prioriteta?
Celo sredi devetdesetih, ko se je s proučevanjem povojnih pobojev ukvarjala Pučnikova parlamentarna komisija, je to veljalo za politizirano početje, ki da ga vsiljuje desnica v svojem obračunu s partijo, skratka nekaj, kar modernega človeka v resnici ne zadeva.
Vmes je preteklo desetletje in pol, toda odkopavanja množičnih grobov se niso izpela kot modna muha. Nekajkrat na leto izvemo za izkop novega grobišča. Tema, ki je bila tabu, vztraja in vztraja. Njena vsebina je namreč obče civilizacijska. Govori o obliki vladavine slovenskega partijskega režima, ki je izdelal totalni sistem, po katerem so svoje vojaške in politične nasprotnike pobili brez sojenja in jih potem na skrivaj zagrebli in zakrili njihove grobove.
Nečloveško ravnanje! Celo v stari antični dobi se junak Ahil, ki pred Trojo pokonča Hektorja in izpostavi njegovo truplo zverem, potem le omehča pred ostarelim trojanskim kraljem Priamom, ki mu dovoli, da odpelje in pokoplje sinovo truplo. Slovenski vladarji Kidrič, Kardelj in Maček so vpeljali vladavino brez osnovnih človekovih pravic za premagance.
Danes molčijo tudi stari partizani. Njihov predsednik Janez Stanovnik, ki je 60 let po bitki na Turjaku zmogel obsoditi partizanske poboje ranjenih ujetnikov, ne izreče obsodbe tega necivilizacijskega zločina. Celo stari Sasi so v srednjem veku kot najhujše zločince preganjali tiste morilce, ki so truplo zakopali ali potopili v vodo. Po njihovi postavi so izvršili dvojni zločin: pokojniku so vzeli tako življenje kot dušo, za njim namreč njegovi sorodniki niso mogli postaviti niti gomile.
V kraju Lokev so se zadnjič poskušali zbrati pred breznom italijanski ezuli, da bi počastili žrtve medvojnih pobojev. Domačini so jim preprečili zbor, češ da je to pohod neofašistov, zgodovinar Jože Pirjevec pa je plediral celo za permanentno skrb slovenske države, da jim sistematično onemogoči komemoracijo.
Neverjetno, tudi zločinci imajo pravico do človeškega pokopa, četudi so bili pripadniki fašističnih milic. Dogodek, ki neti apriorno sovraštvo, saj je antifašizem postavljen nad civilizacijskim ravnanjem. Če si bil antifašist, si imel karto bianco za ubijanje in skrivanje trupel!?? Kot da bi poslušal svet Mladićeve Srbije.
Kar bi danes pričakovali, bi bil izkop brezna, poskus identifikacije mrtvih, če so res tam, in humani pokop posmrtnih ostankov.
Nad nacionalno zgodovino ne velja biti le zgrožen, veliko dragocenejša je kot nauk za sedanjost. V imenu patriotizma ne gre jemati civilizacijskih oz. ustavnih pravic premaganim, najsi so to bili nekoč domobranci, ali pa danes izbrisani.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.