dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

19. 3. 2009  |  Mladina 11  |  Kolumna

Bo naslednja postaja nasilje?

Nasprotje med kapitalom in delom se zaostruje in stara korporativistična logika odpoveduje

V nekaj mesecih je krizni lok dosegel novo razsežnost. Finančna kriza pred meseci se je konec leta preselila v realni sektor, ekonomska kriza pa vodi do socialne krize. To je tretji in najbolj občutljiv krog naraščajoče krizne spirale. Množična brezposelnost je logična posledica sedanje globalne ekonomske recesije. In tu nas pravo soočenje s problemi šele čaka. Odgovor na veliko krizo v tridesetih letih 20. stoletja je bila socialna država, sedanja kriza zahteva njeno temeljito reformo in drugačen pristop. Kdo naj prevzame levji delež socialnih tveganj sedanje krize? Bo to država, podjetje ali posameznik? Trg dela in zaposleni so namreč v krizi kapitalizma vedno zadnji družbeni amortizer.
Številke o brezposelnosti in socialni bedi so vedno najbolj umazana in brezsramna statistika, kar jih poznamo. Pogosto prikrivajo usode ljudi, njihove stiske in vso neznosno bedo vsakdanjega življenja. Svetovna organizacija ILO je za leto 2009 napovedala 20 milijonov novih brezposelnih ali 70.000 dnevno, kar pomeni skupaj 200 milijonov brezposelnih na svetovni ravni. Toda številke so varljive, ker temeljijo na optimističnih predpostavkah. Nejasna so predvidevanja v državah BRIC, zlasti za Kitajsko in njenih 742 milijonov zaposlenih. Realnejše napovedi so torej precej bolj črnoglede od ponujenih številk. Do sredine leta 2010 imamo 50 milijonov dodatnih brezposelnih, v celoti 250 milijonov in še dodatnih 250 na meji preživetja v nerazvitih državah, skupaj torej 500 milijonov ali sedem odstotkov vsega svetovnega prebivalstva.
Stopnja brezposelnosti je danes v ZDA 8,1, v EU 8,2 odstotka, v Španiji že 13,4. Leta 2010 bo večina razvitega sveta presegla 10 odstotkov, kar velja med ekonomisti za alarmantno število. V času velike depresije v tridesetih letih je brezposelnost dosegla mejo 25 odstotkov, v sedanji krizi pa je brezposelnost vendarle milejša in znotraj socialne države bolj obvladljiva kot v preteklosti. Če se je finančna kriza preselila z »Wall Streeta« na ekonomski »Main Street«, lahko sedaj priznamo, da je socialna kriza dosegla »All Street«.
Finančna in ekonomska kriza sta torej samo poglobili krizo globalne revščine in socialne neenakosti. Zadnjih trideset let je v strukturi narodnega dohodka delež kapitala in profitov vseskozi naraščal, delež dela in plač pa relativno padal. Če so bile leta 1990 plače korporativnih uprav v ZDA 85 povprečnih plač, so leta 2005 kar 552-krat večje. Tudi v Sloveniji menedžerji dobivajo 30 minimalnih plač ali več. Menedžerska ideologija družbene odgovornosti, enakopravnosti deležnikov in pomena intelektualnega kapitala je skrbno prikrila, da si velik del ustvarjene vrednosti prisvaja peščica menedžerjev na račun večine. Težava je torej v nesorazmernih plačilih glede na neodgovorno vodenje in upravljanje podjetij. In v sedanji krizi vlade ne znajo ustaviti nagrad niti tistim menedžerjem, kjer družbe prejemajo izdatno pomoč države. Tu sta celo Obama in Pahor na istem. Pa je zgodba sila preprosta. Sporne menedžerske pogodbe naj pustijo pri miru, tudi smešne politične grožnje menedžerjem, dovolj je zgolj progresivno obdavčenje teh menedžerskih dohodkov in presahnili bodo sami od sebe.
Politiki, še zlasti v EU, trdijo, da morajo v sedanji krizi poskrbeti za solidarnost in socialne težave brezposelnih. Toda večina sedanjih intervencij je namenjena reševanju bank in podjetij, manj gre za ohranjanje zaposlovanja ali za pomoč brezposelnim. To je izhodiščni moralni spodrsljaj. Država pomaga povzročiteljem krize in ne njihovim žrtvam. Druga težava tiči v dohodkovni politiki. Večina sedanjih ukrepov je namenjena ohranjanju delovnih mest in zaposlenosti v podjetju. Toda takšna politika je smiselna za kratkoročne krize, ki imajo značilno ciklično obliko »V« ali »U«, ta kriza pa je dolgoročna, strukturna in ima obliko »L«. Ta tip krize zahteva radikalno prestrukturiranje gospodarstva, tehnološko in poslovno, zato je napačno ohranjati zaposlene na starih delovnih mestih. Država želi plačevati podjetjem za ohranjanje zaposlenosti, toda učinkoviteje bi bilo pomagati brezposelnim na trgu dela, da se potem prekvalificirajo in prezaposlijo. Potrebujemo torej socialni sistem varne fleksibilnosti, ki je dovolj spremenljiv za podjetja in hkrati socialno vzdržen ter varen za ljudi.
V Sloveniji je v decembru in januarju 17.000 novih brezposelnih in do konca leta bomo morda dosegli mejo 100.000. Vlada ukrepa počasi in bolj v korist kapitala kot delavcev. Dosedanje subvencioniranje krajšega delovnega časa je slaba rešitev. Omogoča lažno socialno varnost in dejansko preprečuje prestrukturiranje podjetij in panog. Toda prav kriza je lahko priložnost, da dobimo sodoben sistem socialnih podpor, podpornih mrež in javnih del ter se odrečemo anomalijam študentskega dela, pa lažnim brezposelnim in vsej birokratski navlaki urejanja trga dela. Potrebujemo socialno gverilsko strategijo. Na kritičnih točkah morajo nastopati ekipe, ki projektno in neposredno rešujejo usode ljudi, njihove socialne stiske, prekvalifikacije in nove zaposlitve. Potrebujemo konkretne rešitve. Prekmurje rabi kmetijske projekte koriščenja geotermalne energije, spodbudimo ljudi za obnovo energetsko varčnih hiš, občine morajo imeti sisteme javnih del, prostovoljstvo mora postati obvezni del izobraževanja in dela mladih ter podobno.
Nasprotje med kapitalom in delom se zaostruje in stara korporativistična logika odpoveduje. Sindikati so na okopih, toda pogosto delajo škodo, ko branijo obstoječe pravice na račun sprememb. Politiki še vedno ne razumejo, da so potrošniki in delavci volivci in da pavperizem množic spodjeda legitimnost kapitalizma in demokracije. Menedžerji pa bodo morali spoznati, da partnerstvo ni prazna beseda, zato ne morejo bogateti, če zaposleni izgubljajo delo in nizke plače načenjajo kupno moč.
Socialna beda pogosto vodi v nasilje in spodbuja totalitarizme. Zato je boj za socialne pravice dejansko boj za ohranitev demokracije, ekonomska pomoč ljudem pa je hkrati najbolj neposredna spodbuda potrošnje in reševanja krize. Reči je treba obrniti. Od kapitala k delu, od obljub k dejanjem. Komunizem postaja relevanten filozofski diskurz, toda politični ekonomisti moramo pokazati rešitev v drugačnem kapitalizmu.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.