Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 4. 2009  |  Mladina 15  |  Kolumna

Na barikade

Množični pritisk ulice na oblast je dvorezen, a brez njega morda ne bo šlo

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Po baltskih državah in v Grčiji so bili izgredi, Islandci so vlado prisilili k odstopu, Američani si iz avtobusov ogledujejo vile pohlepnih finančnikov, francoski delavci so nekaj menedžerjev vzeli za talce in polovica javnosti je to odobravala. Marsikje se znova razmišlja v kategorijah razrednega boja: mi spodaj, oni zgoraj.
Vse to se dogaja na nacionalnih terenih, kot reakcija na krizo in mimo raznih protiglobalističnih in sorodnih gibanj. Je tudi veliko bolj grozeče od protestov teh skupin. Je lokalno, usmerjeno proti lokalnim (nacionalnim) razmeram, a tako razširjeno, da polagoma postaja globalno.
Napetosti v družbi se zaostrujejo hkrati z nadaljevanjem krize. Prvič po vojni živi generacija, ki resno dvomi, da bo naslednja generacija živela boljše od nje. Ljudstvo se boji in postaja nepotrpežljivo.
Temu občutju strahu, negotovosti in jeze stoji nasproti politika, ki izgublja zaupanje in avtoriteto. Krizo skuša obvladati tako, da težave, ki jih je povzročil pobezljani finančni kapital (neoliberalizem), z velikanskim zadolževanjem države vali na ramena množic - po nekem opisu subvencionira sedanjost na račun prihodnosti in večine. Zgubarskim finančnikom se praviloma ne zgodi nič. To zbuja dodaten bes.
Vendar na Zahodu ni mogoče govoriti o množični vstaji, barikadah, revoluciji. Tako je iz več razlogov. Ljudstvo si ne želi spopadov in kaosa, zdi se mu tudi, da lahko še zmeraj marsikaj izgubi. Strga stare zaloge, varčuje in še upa, da bo krize kmalu konec. Poleg tega so potencialni protestniki (srednji in nižji sloji) razdrobljeni in pogosto brez organizacij (strank, sindikatov, civilnih gibanj), ki bi jih lahko trdneje in množično povezale.
Zamegljena je tudi tarča nezadovoljstva. To je razpršeno med menedžerje, lastnike kapitala, politiko, globalizacijo ... Hkrati kapitalizem nima jasne, razločne alternative. Komunizem je diskreditiran, nadomestne nove ureditve in ideologije pa ni.
Toda relativno zatišje je lahko varljivo. Razlogi za morebitni izbruh nakopičenega nezadovoljstva se še naprej kopičijo in glavni val socialnih težav bo šele udaril. Če protikrizni svežnji ne bodo prijeli, bo praznih rok ostala tudi država, veliki reševalec tega trenutka. Potem bo kriza še naprej boleča, luči na koncu predora pa ne bo videti.
To bo kritično obdobje, ko lahko izbruhnejo tudi širši nemiri. Različne države se bodo z njimi spoprijemale različno. Veliko bo odvisno od verodostojnosti posamične politike, od lokalne globine krize, demokratičnih tradicij itd. A kriza je zajela vso celino in težko bo ostati otok v morju nemirov; iz preteklosti vemo, da so revolucije nalezljive.
Takrat bodo možni zelo različni razpleti, dobri, slabi in katastrofalni.
Tako smo pri kočljivem vprašanju: so množični protesti, nemiri, izgredi, »barikade« v tem trenutku in tem kontekstu potrebni in koristni ali pa nevarni?
Vzemimo, da jih bomo na neki točki doživeli. Dejstvo je, da lahko nadzorovani protesti (sindikalni, ozko lokalni, nenasilni ...) preidejo v nenadzorovane, tudi nasilne, med drugim zato, ker jih pogosto izrabijo skrajneži, brezobzirna opozicija itd. Če se oblast sesede ali ostro udari nazaj, lahko dogajanje povsem uide izpod nadzora, to lahko rodi kaos, izredne razmere, avtokratizem, diktaturo ..., nikakor pa ozračja, primernega za premagovanje krize. »Barikade« so torej tvegano, dvorezno sredstvo pritiska na oblast.
Hkrati se zdi, da so nujne in da brez njih ne bo šlo. Da bo torej politika, če pritiska z ulice ne bo, skušala krizo še naprej reševati tako, da bo v glavnem vse pustila po starem. In da torej za premik iz ureditve, ki je vodila v krizo in stisko večine, potrebuje trd sunek te večine.
Poglejmo Slovenijo. Naglo tonemo v res hudo krizo, stiska narašča, najhujše bo šele prišlo. Pahorjevi vladi grozijo resni protesti in nemiri, ki lahko, kot rečeno, uidejo izpod nadzora. Kaj bo storila? Bo dopustila kaos, ki ne more prinesti nič dobrega? Bo proti protestnikom poslala policijo in vojsko? Bomo tu, v mirni Sloveniji, videli spopade s solzivcem, z vodnimi topovi, ranjenimi in mrtvimi?
Toda pritisk z ulice, ne samo strašljivi ekonomski podatki in stiska množic, bo očitno potreben, da bo v glavi te oblasti naposled odjeknil klik, ki ji bo povedal, da je šale konec. Šale na ekonomskem, socialnem in tudi psihološkem področju.
Spopad z lastnim prebivalstvom ni nujen, je pa mogoč, v mejah realnega. Zmes stiske, brezperspektivnosti, jeze zaradi ekscesov in nezaupanja v politiko postaja eksplozivna. Oblast z nekaj pameti in samoohranitvenega nagona bi storila vse, da se eksploziji izogne. To bi moral biti njen poglavitni cilj, enakovreden »tehničnemu« reševanju krize, preživetju gospodarstva.
Tu so pomembni stvarni in simbolni ukrepi, na primer zresnitev premiera Pahorja, zamenjava ministra Križaniča in pomožnega bručana Miklavčiča, izstop iz razpredenih lobističnih mrež, radikalno varčevanje, bolj progresivno obdavčenje, opustitev a priori sumljivih javno-zasebnih poslov, zakoni proti kriznim špekulantom. Pravnost mora ostati vrhovna zapoved, zakone in pogodbe je treba spoštovati, toda za kaznovanje bavčarskih kljukcev ostane poleg javnega pritiska veliko drugih načinov. Gangsterji so navadno sedeli ne zaradi glavnih, ampak zaradi obrobnih, a kaznivih in dokazanih grehov. Očitnim grešnikom je torej treba poslati na vrat inšpektorje, policijo, tožilce, nadzorne organe. Jim naposled vliti nekaj strahu in spoštovanja do države.
Klik bi moral Pahorju, Golobiču, Kresalovi, Erjavcu ... naposled dopovedati, da je ljudstvo sito kapitalizma, kakršnega mu vsiljuje slovenska politika v pretesnem objemu s kapitalom. To ljudstvo noče revolucije ali novega komunizma, hoče pa več enakosti, solidarnosti in politične poštenosti. Pri tem mnoge študije dokazujejo, da so bolj enake in solidarne družbe (glej Skandinavijo) praviloma uspešnejše in zadovoljnejše. Če oblast te volje ne bo resno in brez odlašanja dokazala, ne more dobro zvoziti krize in naravnost izziva proteste, nasilje in vrnitev Janeza Janše, že v normalnih časih grožnje demokraciji.
Kamnov v okna vladne palače ne bodo metali malce priviti, bolj obdavčeni bogataši, ampak množice v stiski. Naravni zaveznik - ali večja nevarnost, če ta politika že nima dovolj socialnega čuta in zavedanja o prelamljanju časa - je torej jasen. Če pa bo nasilje uporabila tudi oblast, bo v zgodovini te države trajno sramotno zapisana. To bi bil njen pogreb in lokalni prispevek h krepitvi avtoritarnega kapitalizma z nečloveškim obrazom.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.