Janko Lorenci

Janko Lorenci

23. 4. 2009  |  Mladina 16  |  Kolumna

Dva obraza, eden lep

S podporo Veselinoviču Kresalova spodkopava tisto, kar dela dobro kot notranja ministrica

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Katarina Kresal se na lestvicah priljubljenosti naglo vzpenja. Za seboj po malem vleče tudi svojo LDS.
Ni težko ugotoviti, kaj jo dviga. To je zmes odločnosti, jasnega govorjenja in vtisa, da v tisto, kar govori, tudi verjame. Vse to je povezano z žensko očarljivostjo in zapakirano v garderobo, ki kar diši po denarju. Ta kombinacija ženskosti, moške odločnosti in premožnosti večine Slovencev očitno niti sredi krize ne moti. Bleščeči omot, pri Kresalovi sprejeman z naklonjenostjo ali vsaj toleriran, jih - za zdaj - spravlja v bes samo pri instantnih bogataših.
Katarine Kresal je tudi takrat, kadar je v krilu, v hlačah več kot večine njenih ministrskih sotrpinov. To je najočitneje pokazala z nasprotovanjem partnerstvu z Janšo in z izbrisanimi. »Gospod Grims, gospod Turk ... projekt izbrisani bomo zaključili. Pa tudi, če mi rating pade na nulo.« S temi besedami je končala tradicionalno mečkaštvo levice v zvezi z izbrisanimi in pokazala, da si lahko tudi z domnevno zastrupljeno temo pridobiš naklonjenost, če se je lotiš odkrito in s prepričanjem.
To ji je uspelo tudi zato, ker je Pahorjeva vlada v nasprotju z Janševo tip vlade, v kateri si lahko ministri, če so iz pravega testa, priborijo veliko avtonomnost. Pomagala ji je še premierova morebitna slaba vest glede izbrisanih (ko je bil predsednik parlamenta, je pri tem zamočil), po svoje pa tudi kriza, ki pozornost vedno bolj obrača k ekonomskemu in socialnemu preživetju. A vse to ne bi pomagalo, če Kresalova ne bi bila tak značaj, hkrati pa, kot se je zdelo, legalist par excellence: ustavo in zakone je treba spoštovati in pika.
To je v državi, kjer zakonitost toliko da ni tržno blago, pravo olajšanje. V krizi se skomine po pravnih bližnjicah krepijo. Prikrite anomalije kar bruhajo na dan, krizno ozračje pa je že samo po sebi antilegalistično; prebija se duh izrednih razmer in kliče po izrednih ukrepih. Toda razpad pravnosti v krizi bi bil bolj rušilen kot kriza sama. Zato je posebej pomembno, da so na ključnih položajih ljudje, ki pravnost jemljejo resno.
Ena takih točk je notranje ministrstvo. Kresalovi, pravijo nekateri, je pisano na kožo. Je pravnica, premočrtna, ambiciozna, politično sveža, a že z nastajajočo avtoriteto. S temi lastnostmi lahko policijo varuje pred zunanjim vmešavanjem, hkrati pa jo začne preurejati. Bila je razsuta - politično zlorabljana, notranje sprta, nesamozavestna, ohromljena na ključnem področju gospodarskega kriminala.
Po prevladujočem mnenju je Kresalova začela dobro, kadrovsko (imenovanje Gorška) in s konceptom preurejanja policije. Po dolgem času je tu ministrica, ki se ne vtika v policijsko operativo. Težav je seveda veliko, med drugim odnosi s tožilstvom. Policija naj bi mu bila preveč podrejena, pri tem pa je tožilcev premalo, da bi jo lahko ustrezno usmerjali. Nasploh se v krizi boleče kaže šibkost verige policija-tožilstvo-sodstvo.
Policija in z njo Kresalova dobiva v tem živčnem času še eno funkcijo. Njeno uspešno delovanje naj bi bilo ventil za sproščanje nakopičene jeze proti bavčarsko-šrotovskim ekscesom. To postaja psihološko izjemno pomembna sestavina obvladovanja krize. Nedotaknjeno tajkunsko močvirje draži ljudstvo skoraj tako kot gmotna stiska.
To veča težo Kresalove na položaju, ki je hvaležen in nehvaležen hkrati. Policija je pogosto grešni kozel za napake politike, hkrati pa stolček notranje ministrice priteguje javno pozornost. To je za vsakega politika dragocenost. Nekateri ministri lahko v dobrem ali slabem počnejo karkoli, a ostajajo anonimni. Kresalova se ta čas kar kopa v javni pozornosti, vendar hodi po ozki brvi; skupaj s policijo in tožilstvom bo morala zelo paziti, da nenavadna policijska živahnost ne bo učinkovala kot ponovitev Janševe demagoške protitajkunske vojne.
A scela je mogoče reči, da je Kresalova kot ministrica doslej delovala dobro. Toda hkrati je tudi prvakinja LDS.
Te stranke se je zlasti z njenim prihodom prijel glas, da je stranka kapitala. Marsikaj to potrjuje. Vidni član stranke je npr. Matjaž Gantar, finančnik, ki je prav nemarno zbežal v eno tistih davčnih oaz, ki jim skušajo zdaj zaviti vrat. Stranka je za volilno kampanjo dobila visoke donacije, težko dosegljive brez premožnih botrov. V pogajanjih o koalicijski pogodbi se je pokazala kot najmanj socialna. Zgovorno je tudi imenovanje Veselinoviča, poslanskega kandidata na listi LDS in menedžerja spornega slovesa z jasnim neoliberalnim pedigrejem, za šefa NLB. Imenovanje je bilo predvsem maslo LDS.
Kresalova je tako pred dilemo. Če bo LDS še naprej veljala za stranko kapitala, bo njena rast omejena, tudi če bi bila Kresalova še tako sijajna ministrica. Take stranke, goreče propagandistke evangelija neoliberalizma, praviloma ostanejo majhne. Profil LDS je zato cokla za njen razvoj v bolj množično stranko in ovira za osebno uveljavljanje njene prvakinje. V spremembah, ki jih prinaša kriza, velja to še bolj.
Kresalovo torej čaka odločitev, da se z LDS, kakršna je, sprijazni ali pa jo skuša spremeniti, predelati denimo v socialliberalno stranko. Z izbrisanimi je svojo politično-nazorsko liberalnost dokazala, dokaz socialnosti pa jo še čaka.
Elegantna modrooka dama zbuja vtis, da ima veliko energije, da je premočrtna in da se ne prenareja. Zato bo zanimivo opazovati, kako bo ravnala glede prej omenjene cokle. Njena intimna prepričanja so slabo znana. Se ji »kapitalska« LDS sploh zdi problematična? Ali kriza, ki je osebno materialno ne bo bolela, spreminja njene nazore? Če jih, se bo hotela in se znala otresti personalnega ozadja, ki jo je pomagalo dvigniti na sedanji položaj?
Njena podpora Veselinoviču, ki jo lahko deloma vodijo tudi drugi motivi (npr. tekmovanje z Zaresom, ki je tokrat upravičeno dvignil glas), je za pozitiven odgovor na ta vprašanja mrzla prha. Z njo spodkopava tisto, kar dela dobro kot notranja ministrica. Če bi se Veselinoviču zaradi podaljšanja posojilu Laškemu takoj odrekla, kot bi se morala, bi mož zanesljivo padel, popravila bi napako njegovega imenovanja na visoki položaj, vtis njene »kapitalske« pripadnosti ne bi bil tako močan, politični vihar najverjetneje sploh ne bi izbruhnil. Vendar ga je podprla in na izjemno pomembnem testu padla sama. To seveda velja tudi za Pahorja.
Oba se debelo sprenevedata. Ta vlada je izrecno rekla, da nasprotuje tajkunskim posojilom. Ko je uprava njene banke tako posojilo kljub temu podelila, pa se delata, kot da to ni stvar lastnice.
Zdi se, kakor da je Veselinovič ponudil odstop takoj po tem, ko je izpolnil svojo misijo, pomoč Šrotu. Še druge nenavadne misli se vsiljujejo. Kakorkoli, podaljšanje posojila Laškemu in politično vtikanje glave v pesek ob tem je gospodarsko škodljivo, moralno zavrženo in politično kratkovidno. Škodljivo, ker gre Laško nezadržno po poti Istrabenza in vleče v brezno še vrsto drugih podjetij. Zavrženo, ker je Šrot vzorčni tajkun in škodljivec nacionalnih razsežnosti. Kratkovidno, ker upravičeno zbuja javni bes, krepi sume o pajdašenju med politiki in tajkuni in razganja koalicijo v najslabšem možnem času.
Škoda, Katarina.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.