Janko Lorenci

Janko Lorenci

21. 5. 2009  |  Mladina 20  |  Kolumna

Breme dejanj

Med demonizacijo in pretirano relativizacijo fenomena Janša je težko potegniti pravo mejo

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Janševa »druga republika« je v osnovi predvsem udarna piarovska poteza, ki pomeni njegovo popolno vrnitev na politično prizorišče po dolgem šoku zaradi volilnega poraza.
Naš nekdanji premier je seveda dobro vedel, da je vsako spreminjanje ustave ta čas nemogoče. Vedel je tudi, da bo odziv močan in v glavnem alergičen. V tesnobnem ozračju krize je posebej za kongres SDS izumil (deloma pa mlademu Pahorju smuknil) geslo, ki ga potrebuje za učinkovit boj za vrnitev na oblast. Z njim je hkrati ne izrecno, a jasno povedal, da se dokončno poslavlja od morebitne velike koalicije, da je položaj dramatičen, da mu oblast ni kos in da država tudi zato nujno potrebuje prelom. Potrebne velike spremembe pa seveda pooseblja on sam, Janša.
Vsebina predlaganih desetih točk si po splošnem mnenju ne zasluži močnega izraza druga republika. Toda če jih preberemo skupaj z govorom, je Janša vendarle postavil nekakšen širši program. Kapitalizem bo ostal, ker je vitalen, toda spremljati ga morajo močna socialnost, skrb za okolje in nova moralnost, je nekako rekel bivši premier. Kot da bi na hitro zlezel v krilo nemške kanclerke Angele Merkel in vzel za svojega t. i. renski (socialno-tržni) kapitalizem z močnim ekološkim poudarkom. Posnemanje gor ali dol, Janša je tako v času, ko se v marsičem odloča, kakšen kapitalizem naj bi imeli, predlagal načeloma sprejemljiv odgovor na to dolgoročno usodno vprašanje. Pahor je vse to že povedal, vendar se je porazgubilo v potokih njegovega nastopanja.
Toda če na kratko povzamemo, kaj vse je Janša v svojem mandatu naredil konkretno, ne v besedah, nas veselje do njegove najnovejše preobrazbe mine.
Vzredil je tajkune, položil roko na medije, začel neoliberalne reforme, razgrajeval zdravstvo in šolstvo, visoko zadolžil državo in spodbujal umetno gospodarsko rast, deloval avtoritarno in prvič po trdem komunizmu med elitami znova zasejal strah. Vse to sta deloma prikrivala značilno predkrizna gospodarska »uspešnost« (Slovenija je tako proizvedla svoj delček svetovne krize) in premierova demagogija, s protitajkunsko vojno vred. Če ne bi bil srečko - njegov mandat je spremljala visoka mednarodna konjunktura, ko so ga volivci poslali v opozicijo, pa je z vso močjo udarila kriza -, bi odšel kot popoln poraženec.
Vse to izniči pogojno vrednost njegovih programskih izjav. V politiki in življenju ni pomembno samo, kaj ti je ponujeno, ampak tudi, kdo kaj ponuja. Če napove odstop Bavčar, izpove ljubezen do Hrvatov Jelinčič ali obljubi strogo varčevanje župan Janković, veš, da moraš biti previden. Skratka, vsa Janševa politična preteklost, še zlasti pa njegov oblastni intermezzo, govori, da njegovim besedam ni mogoče zaupati.
S tem pred očmi se lahko vprašamo, kako se bo Janša kot alfa in omega opozicije vedel do konca tega mandata, ki bo neizbežno minil v znamenju krize.
Pri tem gre upoštevati troje. Prvič, da je kot ujetnik svoje narave, stranke, kakršno je postavil na noge, in svojih gorečih privržencev do neke mere obsojen na skrajnostno politiko. Da je, drugič, nazorski kameleon in oportunist, ki brez težav dela osupljive zasuke. Tretjič, da sta avtoritarnost in brezobzirno utrjevanje moči stalnica njegovega političnega delovanja. Mož je pameten, a manjka mu sleherne (politične) modrosti.
Kriza, ki spravlja oblast v hude težave, je načeloma voda na njegov mlin. Vsaj za zdaj, ko dokončno mnenje o oblasti še ni ustvarjeno, pa mora biti previden, da ne bo videti kot razbijač v hudih časih. Hkrati se mu mudi, kajti volitve niso neskončno daleč (2012), najhujša kriza pa bi se utegnila končati celo pred njimi. To bi seveda zelo pomagalo levici.
Druga republika kaže, da Janša že pripravlja teren za ostrino. Pri tem bo igral na kratek spomin množic glede grehov svojega mandata in slavil svojo vladavino kot zlato obdobje gospodarskega razcveta. Slabše ko se bo godilo ljudem, boljše mu bo kazalo. Seveda bo izrabljal tudi vse napake vladajoče koalicije.
Zloglasna grožnja z ulico je bila izrečena tako, da lahko ostaja predmet različnih razlag. Njen avtor bo gotovo uporabil ves svoj obsežni repertoar demagogije, jahanja na slabih čustvih, ustvarjanja ozračja izrednih razmer itd. Za oblast bo tako povzročen pritisk resna nevarnost - ni pa še napoved udara ob pomoči »ulice«, se pravi tudi z nenadzorovanim nasiljem. Prav tako se zdi, da bi SDS na cesto težko zbobnala res veliko množico. Če protestov ne bi organizirali ali podprli sindikati (to pa je malo verjetno), bi takoj dobili politični predznak in zbudili previdnost vseh levih in nihajočih volivcev.
Na volitvah bi se prevelika vnema v tej smeri torej lahko pokazala kot škodljiva. Zato je bila grožnja značilno janševska; po svoje jasna, a neoprijemljiva je težko obvisela v zraku. Če bi jo izrekel izpričan demokrat, bi šla mimo. V povezavi z Janševo politično prakso v preteklosti pa zveni zlovešče.
Tudi če smo do sedanje oblasti zelo kritični, bi bilo za Slovenijo slabo, če bi se SDS vrnila na oblast. To še posebej velja za krizo ali labilen položaj. Janša z ekipo, kakršno lahko spravi skupaj, bi krizo »tehnično« najverjetneje krotil slabše kot sedanja vlada. Oblast bi vodil trdneje kot Pahor svojo, a to samo po sebi še ni prednost. Krizni položaj bi še bolj izkoristil za ustvarjanje nove »ekonomske elite« - početje, ki se je klavrno končalo s tajkunstvom in z mnogimi prizadetimi podjetji.
Predvsem pa bi še bolj prišla do izraza njegova avtoritarnost. Že njegov prvi mandat je jasno pokazal, da lahko nedemokratična oblast ohrani demokratično lupino nedotaknjeno, njeno jedro, demokratičnega duha, pa sistematično uničuje. Žal je s tem zbudil razmeroma šibek odpor. In tudi zdaj, le pol leta po volitvah, se večina medijev, javnosti in celo del vladajoče politike vedejo, kot da jih je glede Janševega teptanja demokracije doletel hud napad amnezije. Od krize travmatizirano družbo, v kakršno se spreminjamo, pa je še laže prepričati o koristnosti trde, nedemokratične politike.
Vodja opozicije je človek, ki zbuja skrajna čustva, ohranja pri tem izraz pokeraša in v tem po malem morda celo hladno uživa. Med demonizacijo in pretirano relativizacijo fenomena Janša je težko potegniti pravo mejo. Tudi zato, ker mož kljub vsemu ni iz enega kosa, ker je spreten demagog, ker je javnost sčasoma razklal na slepe oboževalce in zagrizene nasprotnike, ker nekako ohranja svojo karizmo.
Vendar je mogoče mirno reči, da je za slovenski razvoj scela škodljiv, celo nevaren. To potrjuje njegov mandat. Je avtoritaren populist, ki ne gleda naprej in svojih sposobnosti ne uporablja v splošno korist. Zbiralec moči je. V podrobnostih je lahko briljanten, s celoto pa ima težave. Zato dolgoročno praviloma dela proti sebi in splošnim koristim.
Če ne bi bilo tako, bi zadnje volitve dobil brez težav. Zvezde so mu bile naklonjene. Hudič je tičal v njem. In zdaj naj bi ga izgnala blažena druga republika?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.