11. 6. 2009 | Mladina 23 | Kolumna
Odstop?
Golobičeve laži ni mogoče iztrgati iz realnosti in jo potopiti v špirit idealne ali čistunske lepote potencialnega odstopa
© Tomaž Lavrič
Bush je s svojimi lažmi o iraškem jedrskem orožju spravil v nesrečo Irak, hudo škodil ameriški demokraciji in ugledu, pospešil multilateralizem itd. Slovenske politične laži takih globalnih posledic seveda nimajo. Vendar gre tudi v dogajanju v zvezi z Golobičevo lažjo (zatajitvijo) za resne stvari.
Verodostojnost, lažnivost, predvidljivost ... politike so del politične kulture, ki zelo določa življenje v državi. Politična kultura se slabša, ne samo pri nas. Laganje ne postaja legitimni del politike, je pa bolj tolerirano, kot je bilo nekoč. V ospredje je stopila predvsem učinkovitost politike, njena sposobnost za upravljanje države in družbe. V sedanji krizi se očitno spreminja tudi to; učinkovitosti ob bok stopa zahteva, da ima politika posluh za osnovno družbeno pravičnost.
Kljub temu ostaja vprašanje verodostojnosti izjemno pomembno. Če politika ni zaupanja vredna, se med volilnim telesom širijo jeza, cinizem, ravnodušnost, veča se volilna abstinenca, politično prizorišče postaja bolj nestabilno, na njem uspevajo demagogi in populisti. Krepi se t. i. demokratična utrujenost, s katero dobiva politika nevarno proste roke in potiska demokracijo v vode avtoritarnosti. V avtokratskih režimih je verodostojnost bolj ali manj brezpredmetna.
Kam vtakniti v tem splošnem okviru Golobičevo laž?
Afera je sprožila nenavadno močan, prav strahovit vihar. K temu so nemalo prispevali mediji, mnogi frustrirani, spolitizirani, tabloidni. Stvar, očitno predvolilno tempirana, je zanje slastna kost. A pomembnejše so druge stvari.
Golobič je štrleč, po malem fascinanten politik, ki priteguje izrazito pozornost. Ujet je bil na preprosti, dokazljivi laži, izgovarjal pa se je štorasto in tožnikom tako ponujal dodatne užitke. Politiko Zaresa je predstavljal kot novo, pregledno itd. - potem pa javnosti nekaj zatajil. Napravil se je reveža, s svojim deležem v Ultri pa naj bi bil bogat. To je smrtni greh v času krize, socialne stiske, razdraženosti zaradi tajkunstva itd. SDS je v aferi Golobič našla idealno priložnost za frontalni napad na človeka, ki edini v vladi sistematično opozarja na njene grehe v prejšnjem mandatu in za Janšo polagoma postaja simbolna figura vsega političnega zla - nekakšen nadomestni Kučan.
Golobičev primer ni enoznačen, v njem najdemo oteževalne in olajševalne okoliščine. Med prve sodi zlasti ta: laž v politiki mora biti in ostati ostro prepovedana. Moralni prestopki so lahko včasih hujši kot materialni (kršitve zakonov, nezakonita pridobitev koristi itd.), saj načenjajo bistveno odliko politike, verodostojnost. Golobič je z lažjo okrnil verodostojnost sebe, Zaresa in po malem celotne oblasti. Tega ni mogoče zanikati.
Hkrati pa je prav v zvezi z moralnim prekrškom izpolnil vse zakonske zahteve (prijavil svoj lastniški delež v Ultri). Drugim, tudi davkoplačevalcem, z zatajitvijo ni povzročil škode. Njegov argument, da je hotel tako zaščititi Ultro, je vsaj deloma prepričljiv. Za laž se je opravičil, kar je v tej državi med politiki redkost. To je tudi njegov prvi tak greh.
Predvsem pa se njegova laž ni zgodila v praznem, idealnem prostoru. Tega ni mogoče odmisliti in to dejstvo Golobičevo dejanje hočeš nočeš relativizira, zmanjša njegovo težo. Golobič je posameznik, ki se je enkrat zlagal. Temu nasproti stoji tako rekoč sistemska laž, ki jo pooseblja Janez Janša. Mož sam se je velikokrat dokazljivo zlagal, manipuliral, konstruiral. Mnoga njegova dejanja so imela težo, ob kateri se zdi Golobičevo dejanje smešen spodrsljajček (prodaja Mercatorja, polastitev medijev, prispevek k tajkunstvu ...).
A ne gre samo za posamične Janševe laži in dejanja. Osamosvojitveni junak je sčasoma ustvaril svoj vrednostni sistem, fantomsko tvorbo, ki pravi, da je današnja Slovenija zgrajena na samih krivicah - povojnih pobojih, komunistični kontinuiteti, nepravično pripoznanih osamosvojiteljskih zaslugah, napačno razdeljenem kapitalu - krivicah, ki jih ni treba več dokazovati, treba pa jih je odpraviti in maščevati. Za to so dovoljena skoraj vsa sredstva. Naše laži, če so že laži, služijo dobri stvari in Pravici, govori ta filozofija in politična strategija, uresničena v prejšnjem mandatu.
Če Golobič ne bo odstopil, ga čaka naporna rehabilitacija (ta kolumna je oddana v sredo, pred razpletom zadeve). A tudi neodstop mu še ne bo zagotovil obstanka v vladi. Opozicija bo z interpelacijo najbrž zahtevala njegovo razrešitev in nekaj izneverjenih glasov koalicijskih poslancev bi ga utegnilo pokopati. A verjetneje bo preživel.
Posledice odstopa pa bi lahko bile razdiralne. Vlada bi izgubila potentnega politika, brez katerega bi pritisk na tajkune zelo popustil, nujno distanciranje od Janševe politike in filozofije pa utihnilo. Oblast bi se zamajala in morda zrušila. Z Golobičem bi se utegnil iz vlade in koalicije umakniti tudi Zares, stranka bi se lahko, če bi njen voditelj zapustil politiko, tudi razkrojila. Če bi Zares zamenjala SLS, bi koalicija postala še bolj majava in notranje sprta. Morebitna velika koalicija s SDS bi prinesla razkol v SD. Manjšinska vlada bi postala popoln ujetnik SDS. Vlada bi lahko tudi padla, brezvladje do novih volitev in trenutka, ko bi se nova vlada za silo ujela, bi trajalo vsaj nekaj mesecev - in to sredi krize. Država, ki si v takem času privošči brezvladje, rada zganja pogrebni humor. Volitve bi na oblast najverjetneje znova naplavile Janšo in ta bi začel na že znani način popravljati fantomske krivice.
To je nekako osnovni okvir primera Golobič. V njem je vedno mogoče reči, da je do politike treba ostati zahteven, da se laži ne sme oproščati, da bi Golobič z odstopom postavil visoke nove standarde itd. Če odide Golobič, morajo oditi tudi mnogi drugi, je zapisala prejšnja Mladina. To drži. Toda koliko bi jih odšlo v resnici? Bi odšel Janša?
Seveda ne bi, na pamet mu ne pade. Če k temu prištejemo še verjetne posledice Golobičevega odstopa (kriza oblasti, Janševa vrnitev), se moramo hočeš nočeš vrniti v realnost. Golobičeve laži ni mogoče iztrgati iz nje in jo potopiti v špirit idealne ali čistunske lepote potencialnega odstopa. Drugače rečeno: kaj bi pomagal majhen dokaz načelnosti (poštenosti), če bi se potem v deželo laže vrnila velika nenačelnost (nepoštenost), za nameček pa še težave dolge nestabilnosti in grožnja nove avtoritarnosti.
V isti deželi ni mogoče uporabljati dvoje popolnoma različnih meril. To bi bila kapitulacija zdrave pameti in izguba občutka za realnost. Tudi realnost je resnica in zanikanje resnice je laž.
Golobičevo dejanje ostaja trapasta in zanikrna laž visokega politika. A laž, na katero se vsi odzivamo, jo problematiziramo in postavljamo lažnika pred hude dileme. In Janševa sistemska laž z vsemi njegovimi nenehnimi podlažmi vred, neprimerno hujša laž? Ali kdo še pričakuje in zahteva njegov umik, njegovo opravičilo? Že dolgo nihče več. To nekaj pove.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.