Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

2. 7. 2009  |  Mladina 26  |  Kolumna

Napadi na zdravo pamet

Politizacija parade, odškodnine, milijoni v nič in hepening sredi gradbišča

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Napad na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča je doživel redko videno reakcijo enotne obsodbe nasilja in vsaj za hip splošno toleranco do gejev in lezbijk.
Toda že ob sobotni paradi ponosa je začela dominirati politična korist. Pohoda se je namreč udeležila tudi predsednica LDS in policijska ministrica Katarina Kresal, ki je dogodek takoj izkoristila za samopromocijo. Najprej se je pohvalila, da je prvi minister policije, ki se je pridružil pohodu, potem pa najavila, da bo vladi predložila sprejetje zakona o porokah istospolnih partnerjev in ironično pripomnila: sedaj bomo videli, koliko jih je v hlačah!?
Za koga se gospa predsednica bori: za interese istospolnih ali za svojo politično promocijo? S takšno držo se namreč postavlja vzvišeno nad koalicijske partnerje, češ, mi iz LDS smo ti, ki poskušamo uzakoniti enakost homo in heterospolnih parov, medtem ko so naši partnerji, zlasti iz vrst SD, ki prek Ivana Svetlika vodi ministrstvo za socialne zadeve, cincarji.
A ne le to, ministrica Kresalova je v javnosti delovala, kot da je malodane moderatorka parade ponosa. Toda ta silna vnema je paradoksalna.
Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami je npr. LDS na izvoljivo mesto postavila bankirja Draška Veselinoviča, ne pa katerega izmed proklamiranih gejev. Ko bi med poslanci danes sedel deklarirani predstavnik istospolne usmeritve, bi na simbolni ravni demonstriral »normalnost« te skupine ter tako praktično dnevno detabuiziral vladajoče predsodke. Toda LDS je med svoje simbolne predstavnike raje postavila bankirja kot geja. Njen odnos do istospolnih je tako ostal paternalističen: ne dajo jim mesta, da bi sami spregovorili, ampak stranka nastopa kot njihov zaščitnik. Tako kot če bi belopolti demokrati v ZDA branili pravice temnopoltih, ne da bi jih postavili na senatorska in celo predsedniška mesta!????
LDS velja tudi za zaščitnika izbrisanih. Te dni je prišel v spor z informacijsko pooblaščenko poslanec Zmago Jelinčič, ki je poimensko navedel primer izbrisane gospe po rodu iz Kosova, ki ji je prvostopenjsko sodišče prisodilo blizu 50 tisoč evrov odškodnine. Če odmislimo njegovo ognjevitost in ton šovinizma, je dejstvo ignoranca vlade, ki se dela, kot da ni sistemskega problema. V primeru množice oškodovancev bo namreč racionalna država poskušala doseči poravnalni dogovor s skupino kot celoto. To so slovenske vlade počele z azbestoznimi bolniki, žrtvami komunističnih zaporov, zdaj se dogovarjajo s Prekmurci o enotni odškodnini zaradi torture hrupa konvojev tovornjakov, ki so več kot desetletje brzeli mimo njihovih oken. Toda predstavniki vladajoče koalicije so v razprave opozicijskih poslancev o visokih odškodninah izbrisanih odpravljali, kot da zavajajo javnost, da si izmišljujejo in lažejo o astronomskih vsotah, saj da sodbe še niso pravnomočne. Politiki koalicije že vnaprej razveljavljajo in degradirajo sodbe sodnikov, a Vrhovno sodišče ob tej navadi molči.
S takim početjem producirajo nove konflikte, ko bodo denimo azbestozniki protestirali, zakaj oni za uničeno zdravje, kjer samo še čakajo na smrt, dobijo od države bistveno manjše odškodnine kot izbrisani. Razumna država bi namreč tudi odškodnine različnim skupinam naredila primerljive.
Sicer pa so veliki denarji, ki jih vlade in županstva mečejo skozi okno, dobesedno šokantni. Tako vest, da so za novo pediatrično bolnico nakupili za 45.000 evrov plastičnih rož!?!?!?!? Vsekakor poteza, ki recimo malce ozaljša pogled na bolnišnico. Toda z isto vsoto bi lahko kupili rolete za otroške sobe, ali tisoče drugih za bolnike bolj blagodejnih reči.
Problem pa tiči v fantomu fetišizacije javnih razpisov, kjer naročnik izbere najboljšega dobavitelja plastičnih rož in s tem dokaže svojo absolutno demokratičnost. Vendar demokracija ni v razpisu, temveč v izbiri, čemu sploh nameniti proračunski denar.
V primeru plastičnih rož je zgražanje enosmiselno, toda podobna zadeva se je brez odmeva dogodila tudi v Ljubljani. Župan Zoran Janković se je bil odločil, da bo objavil razpis za pametno kartico, s katero bodo potniki v avtobusih plačevali svoje vožnje, obiskovalci knjižnic svoje članarine, avtomobilisti plačevali parkiranje, uporabniki vzpenjače pa voznino na grad. Vse storitve, ki so jih koristili meščani že doslej, bodo tudi odslej enake, različen bo samo modus plačevanja. Cena zmagovalca Ultre za to noviteto je okoli 4 milijone evrov. S tem denarjem bi mesto lahko obnovilo legendarno kopališče na Koleziji, na katerem so se desetletja zbirale generacije, ki so v mesecih pripeke in počitnic uživale v plavanju, igranju košarke, kartanju in lahkotnem druženju. Mestna demokracija zlasti v prezadolženem mestu bi najprej opravila javni dialog in povprašala meščane, kaj imajo raje: novo mestno kopališče ali plastično kartico?
Sicer pa je treba gospodu Jankoviću priznati, da je medijski mag. Zadnjič je že drugič, če ne tretjič, uspel sklicati trume novinarjev, da so privihrali na gradbišče v Stožicah, od koder so znova poročali, da novi stadion lepo napreduje.
Otroci smo se ob prebiranju Andersenovih Cesarjevih novih oblačil čudili topoumnosti ministrov, cesarja in ljudstva, ki so nasedli sleparjema in hvalili nebeške barve in vzorce cesarskega odela, ki ga v resnici sploh ni bilo.
Danes pa nonšalantno pridejo reporterske ekipe in poročevalci na razrito gradbišče, kjer posebej za njih postavijo koš, v katerega nekdanji as, danes pa županov pribočnik vrže žogo, in posnamejo besede hvale čudovitemu in gigantskemu stadionu, ki ga slovensko navijaško oko še ni videlo.
In kaj je realnost? V projekt je pristopilo podjetje Supernova z vložkom 2 milijonov evrov. Vsega slaba stotina investicije in že imamo ples na pesku! Zgolj direktor podjetja Grep je namrščen, saj pove, da se morajo poprej še poravnati s srbskim podjetjem Delta.
Pred meseci smo poslušali, kako je srbski trgovec Mišković s svojo Delto vložil samo 5 milijonov in je zato reč propadla. Današnji novi investitor prinaša piškava dva milijona in nacionalka napravi pravo hagiografijo ljubljanskega župana. Hvala bogu ima vsaj POP TV nekaj razuma in namesto županove evforije prikaže posnetek, v katerem dominira skeptični pogled mestnega svetnika na celotni projekt.
Kaj fama Michaela Jacksona, slovenski mediji so v hipu brez uma, ko pred seboj ugledajo župana Jankovića! Strmijo, okameneli molijo mikrofon in snemajo s kamero, ne da bi postavili kakšno smiselno vprašanje, kaj šele, da bi pomislili, ali je to sploh dogodek, ki mu velja nameniti več kot 20 sekund v dopoldanskih oddajah o nenavadnih bizarnostih.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.