Narobe, res narobe svet

Vsi so za spremembe. Če se seveda ne bo nič spremenilo.

Druga razvojna konferenca naj bi Pahorjevi vladi pokazala, kako so družbeni deležniki pripravljeni na strukturne reforme in protikrizne ukrepe. Rezultat je pričakovan. Vsi so za spremembe, če se ne bo nič spremenilo. Toda naši politiki, podobno kot drugod, namesto učinkovitega reševanja problemov povprašujejo po družbenem konsenzu in iščejo legitimnost za nekaj, česar niso ponudili. Narobe svet. Povsod pogajanja in nobenih rešitev, povsod napovedi ukrepanj, toda nobenih pravih odločitev. Partnerstvo, globalno in lokalno, pa bi potrebovali pri ukrepih in njihovi izvedbi.
To še posebej velja za strukturne reforme, ki povsod postajajo središče razvojnih sprememb. Večina mednarodnih institucij kratkoročne keynesianske ukrepe vse bolj nadomešča z napotki glede srednjeročnih strukturnih sprememb. To je normalen izhod v sili. Kriza se namreč še vedno, čeprav upočasnjeno, poglablja. Ekonomska zgodovina kriz dokazuje, da BDP v povprečju pada več kot dve leti, brezposelnost se povečuje štiri leta, javni dolg pa se običajno podvoji. To pomeni, da lahko prve znake okrevanja pričakujemo šele jeseni leta 2011, če bomo našli globalne lokomotive razvoja, kjer bo ameriške potrošnike morda zamenjal podjetniški dinamizem držav BRIC. To so pomembne predpostavke za domače snovalce ekonomskih politik. Protikrizni ukrepi morajo dobiti srednjeročni okvir, namesto izvoza pa obujanja rasti prevzema domače povpraševanje.
OECD je na svojem junijskem pariškem srečanju povzel agendo petih stebrov strateškega zasuka gospodarstev. Strateški odgovor na krizo je bolj integrirano in transparentno tržno gospodarstvo, bolj tehnološko inovativna in čistejša gospodarska rast, predvsem pa dolgoročno vzdržna in pravičnejša socialna država. To so vodila, ki jih Slovenija lahko zlahka vgradi v svoj jesenski reformni paket in nove protikrizne ukrepe. Prednost strateških usmeritev OECD je namreč njihov pragmatizem, predvsem pa povezanost finančnih reform, podjetniške konkurenčnosti in upravljavske učinkovitosti, kjer kombinirajo markoekonomske ukrepe s poslovnim okoljem in upravljanjem podjetij.
Zato velja njegov Ekonomski pregled za Slovenijo kot dober kažipot, kaj je v Sloveniji treba storiti glede kratkoročnih in srednjeročnih sprememb ekonomske politike ter strukturnih reform. Opozorila evropske komisije in OECD so si sila podobna. Kratkoročni ukrepi v podporo bančnemu sektorju v veliki meri zamujajo, toda stojijo na pravi poti. Fiskalne spodbude na trgu dela so upravičene, toda dejansko delujejo kot socialni transferji in ne omogočajo prestrukturiranja na trgu dela, ohranjajo zaposlenost, toda ne ponujajo dela. Vladi manjkajo ukrepi, ki bi spodbudili potencialno rast in nove zaposlitve. Obvladovanje javnih financ pa peša predvsem zaradi plač in neracionalnega zaposlovanja v javnem sektorju in pokojninskega in zdravstvenega sistema, ki ju nikakor ne znamo reformirati. Slovenija se je namreč znašla v skupini držav, ki jih je kriza najbolj prizadela, zato postaja vprašanje odpornosti proti zunanjim šokom in javnofinančne vzdržnosti eno temeljnih meril uspešne protikrizne vladne strategije.
Poročilo OECD je hkrati potrdilo nekatere stare ugotovitve glede dosedanjih ekonomskih zablod. Preudarnost politik je začela popuščati sredi Janševega mandata, ko je Slovenija pregrela gospodarstvo, povečala zunanjo zadolženost in pustila napovedane strukturne reforme. Zamudila je s fiskalnim prilagajanjem in zato kljub navidezno visoki rasti ni bila odporna proti zunanjim šokom. Janševa vlada je torej zavozila pol reči, drugo polovico je z nespretnimi potezami v nekaj dramatičnih mesecih poglabljanja krize zapravila Pahorjeva ekipa. Zato je okrevanje v letu 2010 ne samo negotovo, kot napoveduje OECD, temveč skoraj nemogoče. Temelji na predpostavki oživljanja izvoza in učinkovitosti spodbujanja rasti.
Predstavitev Ekonomskega poročila OECD na Brdu pri Kranju je več kot o vsebini povedala o podobi naše vladne ekonomske ekipe. Križanič je po srednješolsko zdrdral svoje poročilo in odšel, Lahovnika sploh ni bilo, Svetlik je deloval trezno, toda preveč sindikalistično, Gaspari je bil videti kot kapitan na ladji brez posadke. In tu tiči osrednji vladni problem. Ekonomska ekipa deluje povsem razglašeno, prvi minister pa ne obvladuje vodenja kriznih razmer. Oba dosedanja ukrepa, jamstvene sheme in subvencioniranje zaposlovanja delujejo posredno, ključna bosta fiskalna vzdržnost in pospeševanje rasti. Vlada še vedno ne obvladuje kriznega menedžmenta, ki bi znal dnevno reševati probleme regij in podjetij. Proračunske škarje pa se zapirajo na prihodkovni strani, kjer bi vlada morala tvegati z ukrepi za spodbujanje rasti, na izdatkovni pa stavi na učinkovito porabo. Gaspari vidi rešitev v programskem proračunu, ki v ospredje postavlja cilje, razvojne politike in potem iz tega izpeljuje proračunske postavke in ne obratno. Toda pet strateških usmeritev, 12 razvojnih državotvornih politik, 30 programov in 100 podprogramov ter nekaj sto razvojnih projektov je menedžerski zalogaj, ki ga ta vladna ekipa v sedanji sestavi ne zmore izpeljati.
Za nameček niso vse strukturne reforme enako usodne. Reformi zdravstva in pokojninskega sistema delujeta izrazito srednjeročno, čeprav sprožata takojšen družbeni odpor, ki ogroža druge reforme. Reforme učinkovitosti poslovanja, spodbujanja konkurenčnosti in zelenih tehnoloških prebojev nasprotno delujejo hitreje, zato je spodbujanje podjetniške dinamike in učinkovitejše korporativno upravljanje prava pot sprememb. Toda tega vlada očitno ne vidi.
Kaj nam torej ostane? Strukturne reforme in programski proračun so utvara brez korenite spremembe vladne ekipe. Oboje mora sovpadati in jeseni bi potrebovali trden načrt, kako z reformnim paketom pridobiti deležnike in utrditi legitimnost reforme. Janša je propadel v časih debelih krav, Pahor se nadeja rešitev zaradi resnosti sedanje krize. Toda za zmago bo potrebno več politično ekonomske vsebine, spretnosti in poguma v spopadu s sindikati, opozicijo in tudi javnostjo. Za sedaj ni videti luči na koncu predora. Včeraj bi morda zadoščal svetilnik, danes potrebujemo predvsem dober kompas in prave pomorščake. Brez tega žal ni izhoda na odprto morje globalnega ekonomskega preživetja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.