23. 7. 2009 | Mladina 29 | Kolumna
Zelena odrešitev
Trajnostni razvoj danes ni več floskula, temveč razvojni imperativ. Zeleno je preprosto modno, za politiko in biznis, manj pa za vsakdanji način življenja
Ekologija postaja v času globoke finančne, ekonomske in socialne krize nova ideologija odrešitve. Povsod stavijo na zeleno razvojno paradigmo, ki naj bi pomenila odrešilni zasuk iz sedanje krize. Združeni narodi govorijo o globalnem zelenem New Dealu, v EU naj bi zelene tehnologije spremenile proizvodno in potrošniško podobo sveta, Obama se ogreva za zelene davke in stavi na zeleni proračun. Gospodarska in okoljska kriza sta očitno povezani. Kdor bo bolje razumel zelene konkurenčne prednosti držav in podjetij, zeleno potrošnjo in način življenja, bo zmagovalec te krize. Svet, pravi Thomas Friedman v svoji zadnji knjižni uspešnici, postaja vroč, raven in natrpan. Zato namesto stare rdeče revolucije potrebujemo zeleni zasuk. Strukturne reforme, ki jih napoveduje slovenska vlada, morajo imeti zeleno izhodišče.
Trajnostni razvoj danes ni več floskula, temveč razvojni imperativ. Zeleno je preprosto modno, za politiko in biznis, manj pa za vsakdanji način življenja. Blizu ekološkega leporečja G8 v Aquili smo imeli tudi Neapelj, prestolnico smeti. Očitno se planet segreva, politični odnosi pa ohlajajo. Pomislite, piše Friedman, da vozite avto in vsak kilometer odvržete tristogramsko vrečko odpadkov. Ustreznik teh smeti je avtomobilski izpust CO2, pri stotih kilometrih 30 kg CO2. Toda smeti so tudi sicer dober kazalnik naše civilizacije. Radi govoričimo o zeleni reformi in trajnostnem razvoju, toda najpreprostejše merilo naših sposobnosti pri tem je ravnanje z odpadki. Smeti merijo našo zapravljivo in nemarno preteklost, zelena revolucija je šele naša prihodnost.
Pred tremi leti je Florian Opitz v slovitem dokumentarcu Velika razprodaja opozoril na usodno povezanost med podnebnimi, ekonomskimi in socialnimi spremembami. Čigava sta voda, ki jo pijemo, in zrak, ki ga dihamo, kdo nam odreja potrebno energijo in hrano, kdaj bomo dobili želeno izobraževanje, zdravstvo in socialno varnost? Na globalnem in privatiziranem trgu razprodajamo še zadnje, kar je ljudem skupno. Naravo kot javno dobrino državljanov planeta Zemlja. Takrat je njegova ostra kritika samovšečnosti globalnega liberalnega kapitalizma zvenela kot radikalna levičarska kritika. Danes živimo sredi katarze in ne vidimo pravega izhoda. Razen politikov. Ti si vedno izmislijo dobre izgovore, da ne rešujejo tekočih problemov in odlašajo s pravimi ukrepi. Obvladovanje podnebnih sprememb do leta 2050 je dovolj oddaljen cilj za politični spektakel, hkrati pa danes in tukaj ne znamo reševati vprašanja odpadkov. Tukaj je svet obrnjen na glavo. Slabi dve milijardi najrevnejših zaradi majhne potrošnje ne proizvajata pretiranih odpadkov, nevarnejši so prebivalci mest, kjer živi polovica svetovnega prebivalstva. Milijarde ton smeti je mogoče obvladati samo na tri načine. Z zmernejšo potrošnjo, s sistematičnim ločevanjem in z recikliranjem odpadkov ter s čistejšimi tehnologijami in boljšo izrabo energije.
Ne govorimo o rečeh, ki se dogajajo sosedom. Obvladovanje odpadkov je tudi slovenska nočna mora, saj smo sredi julija trčili ob evropski zid zapovedanega ravnanja z odpadki. Zapreti moramo vsa občinska odlagališča brez okoljskih dovoljenj, nadomestiti bi jih morali regijski centri za ravnaje z odpadki. Toda občine nimajo sklenjenih pogodb o odlaganju smeti in komaj začenjajo uvajati sisteme ločenega zbiranja odpadkov, med načrtovanimi regijskimi centri za sistemsko obdelavo odpadkov dejansko deluje samo eden, vlada pa bo ex post zapirala lokalne deponije in z uredbami razporejala odpadke po Sloveniji. Kaos je torej popoln. Nihče ni vzel resno evropskih usmeritev in zakonskih določb, uradniki in poslovneži so na vseh ravneh preprosto mižali in upali na čudeže. Vmes so ljudje z različnimi civilnimi pobudami dodatno vplivali na možnosti zapiranja starih in odpiranja novih odlagališč. Vsak je videl rešitev svojih težav na sosedovem dvorišču. Zato bomo prihodnja leta po slovenskih cestah prevažali smeti z enega konca države na drugega, stroški in cene komunalnih storitev bodo naraščali, okoljske obremenitve na cestah pa tudi. Vsak dan bodo višji transakcijski in oportunitetni stroški zapravljenih alternativnih rešitev.
Slovenci povprečno pridelamo nekaj več kot 1,2 kg odpadkov na dan, 440 kg na leto, skupaj okoli 900.000 ton, brez črnih odlagališč seveda. Čeprav smo s temi podatki malo pod evropskim povprečjem, smo glede predelave odpadkov bolj na evropskem repu, na čelu pa je Nizozemska s skoraj dvema tretjinama recikliranih smeti. Toda centri za ravnanje z odpadki so lahko donosna in perspektivna dejavnost, zaradi dobičkonosnosti in razvojnih usmeritev. Pri nas so predvideni v vsaki regiji, a politiki dejansko ne želijo podpreti lokacij teh centrov v svojem volilnem okolju. Ekološki inženiring v teh centrih lahko z mehansko in biološko obdelavo, recikliranim sortiranjem in kasneje tudi s termično obdelavo domala povsem zapre krog razgradnje odpadkov. Težave so s prostorskim umeščanjem centrov, kadri in poslovno organizacijo ter potrebnimi finančnimi sredstvi. Toda temeljni problem so najprej nizka ekološka zavest občanov, splošno nezaupanje v tehnološke rešitve in očitna nesposobnost političnega povezovanja.
Zelena politika je načelno privlačna, dejansko pa vsi politiki odpovedo pri konkretnih rešitvah in sodelovanju. To je jedro težav slovenske politike, ne samo, kar zadeva ekologijo. Tri zadnje vlade niso bile sposobne urediti teh vprašanj. Nova Zelandija je pred leti začela izvajati strategijo »ničelne stopnje odpadkov« in uspelo ji je. Zaradi politične spretnosti in spoznanja, da tudi odpadki prinašajo dobiček. Ekološki inženiring nedvomno postaja posel stoletja.
Pahorjeva vlada bi morala napovedane strukturne reforme na petih področjih povezati z zelenim skupnim imenovalcem. Te zelene rdeče niti do sedaj ne vidim. Poseben urad za podnebne spremembe ni pravi odgovor. Za začetek je na konkretni ravni prav ravnanje z odpadki lahko eden nosilnih državnih, regijskih in medobčinskih mrežnih projektov. Politično čiščenje bi tako zamenjala s smetarskim biznisom. Če ji uspe, bo morda namesto sebe na smetišče zgodovine vendarle pospravila druge. Toda zato bo Pahor, kot nekdaj Lorca, moral ljubiti predvsem zeleno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.