Janko Lorenci

Janko Lorenci

30. 7. 2009  |  Mladina 30  |  Kolumna

Luzer ali kretničar?

Obama ni revolucionar, lahko pa je pomemben reformator Amerike in sveta

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_30.jpg

© Tomaž Lavrič

Zadnji dve leti je svet očarano strmel v Baracka Obamo. Pred dobrega pol leta je prevzel oblast in čar je začel polagoma popuščati, čeprav še ni izginil. Hkrati je predsednik še zmeraj uganka: kaj hoče, koliko zmore spremeniti Ameriko? Upi so bili veliki, zdaj jih je manj.
Še naprej ostaja mrzlično aktiven. Toda nič ne teče gladko, ne na domačem ne na tujem prizorišču. Njegova priljubljenost upada - prvič po izvolitvi je zdrsnila pod 60 odstotkov. To sicer sploh ni slabo.
Kajti po Rooseveltu ni še noben drug ameriški predsednik podedoval take godlje. Pod Bushem je državo doletel politični in moralni polom, zdaj še ekonomski. Tu so v Ameriki zakuhana svetovna kriza, pešanje ameriške moči v svetu, trhlo gospodarstvo in zavožena, a zakoreninjena neoliberalna ideologija. Povsod same težave, moč starih inercij pa je velikanska.
V svetu je odmevnejša ameriška zunanja politika, za Obamo pa je to očitno stranski, čeprav ne nepomemben teren; porazi na zunanji fronti ga slabijo na notranji in narobe. Svetu po trdi Bushevi politiki na splošno ponuja sodelovanje, vendar menjava taktiko mehko-trdo, da ne bi preveč razjezil domačih jastrebov in da bi ohranil pri življenju staro predstavo o ameriškem vodenju sveta. Pri tem je še bolj kot pod Bushem očitno, da to ne bo ameriško stoletje, čeprav Amerika ostaja zelo prva med enakimi.
Obama bo politično preživel ali padel na domačem terenu. Tam je ključno dvoje: obvladovanje krize in zdravstvena reforma. Z njo je pred 15 leti pogorel že Clinton. Ameriško zdravstvo je strahovito drago (zanj gre šestina BDP), deloma vrhunsko, hkrati pa slabih 50 milijonov ljudi sploh ni zdravstveno zavarovanih. Scela nima nobena velika razvita država tako bednega zdravstva. To je svojevrsten izraz ameriške individualistične, neegalitarne kulture, ki se boji državnega poseganja kot hudič križa, tudi če bi to večini koristilo. Obama vlaga v reformo ves svoj šarm, sposobnosti in vpliv, vendar je očitno podcenil moč farmacevtske industrije, zavarovalnic in zdravniškega lobija. Zato izid reforme ostaja negotov.
Glede krize je Obama svetu ponudil vzorec reševanja: stabilizacija finančnega sistema z velikanskim zadolževanjem države. Zdaj se v Ameriki kažejo nekatera znamenja okrevanja. Toda nobelovec Stiglitz pravi, da tak ersatz (nadomestni) kapitalizem s privatizacijo dobičkov in socializacijo izgub ne more uspeti. Podobno pesimističen je Simon Johnson, nekdanji glavni ekonomist IMF. Sprašuje se, ali lahko Amerika konča kot Rusija, odgovori sicer nikalno, a najde med državama veliko podobnosti, zlasti pa sličnost ameriške finančne oligarhije z roparskimi gospodarskimi elitami v razvijajočih se državah. Ta oligarhija, pravi Johnson, preprečuje rešitev krize. Podobno misli tudi Naomi Klein.
Ista oligarhija je kljub pomoči in posegom države ostala nedotaknjena in znova postaja ohola in grabežljiva. Obama uporablja zanjo ostre besede in napoveduje trdo regulacijo financ, vendar podobno kot svet ostaja pri besedah, ker se boji, da bi bančni zlom potegnil za sabo splošnega. Tak način reševanja krize je nemoralen in nosi v sebi zametke nove krize. Pri tem se niti sedanja še ni končala.
Tako tudi Obama podobno kot mnoge druge vlade sedi v pasti, ki mu jo je nastavil neoliberalni razvoj zadnjih desetletij - razgradiš ga lahko samo z velikim tveganjem. Bušizem s svojo neuspešno zadrtostjo je novemu predsedniku sicer ponudil možnost za osebno uveljavitev in Obama je priložnost odlično izrabil. Vendar so se kmalu pokazale meje zgolj antibušizma in karizme. Predsednikova nenehna navzočnost v medijih polagoma povzroča prenasičenost, v ospredje so se naglo zrinila tegobna vsebinska vprašanja. Obama se je lotil vseh hkrati, obljube so deževale: zaprtje Guantanama, umik iz Iraka, velikanski protikrizni sveženj, zdravstvena reforma ...
Kazalo je, da naglo uresničuje napovedano prenovo Amerike. Toda enako naglo so povsod nastali zastoji. Hkrati predsednik sklepa kompromise, ki njegove privržence begajo (Guantanamo, toplogredni plini ...). Očitno zato, ker v tej zgodnji fazi, ko zanj ključne stvari (kriza, zdravstvena reforma) ostajajo odprte, noče učinkovati kot luzer. To bi ga ohromilo do konca mandata, ki bi bil v tem primeru tudi zadnji.
Tako mislijo tisti, ki mu ostajajo naklonjeni. Toda Obama je v marsičem še vedno uganka. Predsedniško kampanjo je začel radikalno, se proti koncu zelo približal republikanskemu tekmecu, po volitvah pa znova spet bolj pokazal prvotne barve - in, kot rečeno, trčil v surovo realnost. Zdaj je jasno videti, da ima kljub karizmi, ostremu razumu, energiji, volji do sprememb in velikim predsedniškim pristojnostim zelo zvezane roke.
Pri tem ni nikakršen revolucionar. Je pa potencialen reformator v državi, ki je zelo potrebna temeljitih sprememb. Na vrh se je povzpel v času relativnega ameriškega zatona, zaradi katerega se maje ameriška samozavest, in degeneracije do konca prignanega neoliberalizma, ki se je iztekel v dramatično krizo. Je črnec, intelektualec, demokrat, severnjak, in to je za osvojitev predsedniškega položaja tako rekoč nemogoča kombinacija. Izvoljen je bil torej prav zaradi kriznih razmer; v normalnih ne bi bil. Zdaj je vprašanje, ali lahko to pot nadaljuje in postane kretničar ameriškega, s tem pa deloma tudi svetovnega kapitalizma. Ali drugače: se dolgotrajno neoliberalno obdobje izteka in preveša v obdobje prijaznejše Amerike?
Obama bi jo nedvomno rad napravil bolj socialno, jo, kljub vsem razlikam v kulturi, deloma evropeiziral. Tu so zdravstvena reforma, predvideni višji davki, spodbude za bolj zeleno gospodarstvo, podržavljanje bank in podjetij ... Vse to izsiljuje kriza, deloma pa Obamova prepričanja. Toda predsednik nikakor noče države varuške ali države, ki bi pomembneje nadomestila svobodni trg. Amerika tudi v njegovi viziji ostaja bolj individualistična, manj egalitarna, bolj ostro tekmovalna kot Evropa. Ta Amerika kljub krizi tudi ni v nekakšnem predrevolucionarnem stanju, enako kot Obama ni socialist, za kar ga zmerjajo bolj zadrti republikanci.
Toda odpor tudi proti tej razmeroma skromni evropeizaciji je Obamo že zdaj skoraj ustavil. Spremembam se ne upirajo samo republikanci, zlobiran ali še naprej neoliberalno pregneten je skoraj ves politični establishment. Če bo država pri premagovanju krize igrala zgolj vlogo koristnega idiota v korist kapitala in če bo padla zdravstvena reforma, bo Obamov načrt, da ameriški kapitalizem nekoliko popravi (omeji finančni kapital, več stori za splošno blaginjo in okolje), propadel.
Pri tem Amerika, če hoče biti vitalna, vplivna in demokratična, spremembe nujno potrebuje. O tem pričata sedanja kriza in počasni ameriški zaton. Prav v tem je Obamova priložnost. Kriza ga utegne sicer pokopati, a hkrati pogojno odpira vrata spremembam. Če kdo, je Obama, ta redki politični talent, vendarle pravi človek zanje. Tako se vsaj zdi. Vsekakor je sprožil nemir in premike, ki utegnejo skupaj z drugimi globalnimi nevarnostmi Ameriko in svet spremeniti bolj, kot si je ta čas mogoče misliti.
Torej, eppur si muove. Upajmo, da na bolje.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.