13. 8. 2009 | Mladina 32 | Kolumna
Nova sveta trojica
Slovenija dogajanje v EU pogosto opazuje z držo sijajne osamljenosti
© Tomaž Lavrič
Jeseni se bo Evropska unija, naše širše domovanje, na novo kadrovsko opremila. Dobila bo novega (starega?) predsednika Evropske komisije, ker bo shirana Irska najbrž le sprejela lizbonsko pogodbo, pa tudi prvega stalnega predsednika Sveta Evrope (pogovorno predsednika Unije) in visokega predstavnika (zunanjega ministra). Sprememb ne gre podcenjevati, toda Unija se z njimi ne bo izumila na novo.
Ključna osebnost v novi sveti trojici bo ostal predsednik Evropske komisije. Najverjetneje sedanji, torej Jose Manuel Barroso. Mož ob izteku prvega mandata ne velja za veliko osebnost. Ne odrekajo mu znanja in pogajalske spretnosti, vendar se ga je dolgo držala oznaka »človek brez lastnosti«. Zdaj, na koncu mandata, ga je podprlo vseh 27 članic Unije in tako je edini predsedniški kandidat. Pri tem je bilanca njegovega predsednikovanja skromna. Dogajanju v Uniji ni dajal tona, ampak je praviloma čakal, da so se ustvarile večine, in se jim nato pridružil. Tako je z zamudo vzel za svoj boj proti segrevanju ozračja, socialno politiko pa odkril šele, ko so protesti proti neoliberalnosti Komisije postali preglasni. Tudi na izbruh krize se je odzval prepozno in tako pripomogel k temu, da so, kot pravi Die Zeit, številne članice iskale nacionalne protikrizne rešitve in se zatekale v protekcionizem.
Biti predsednik Komisije je sicer nehvaležen položaj; če Komisija ukrepa, je obtožena zloglasnega vmešavanja Bruslja, če je zadržana, ji očitajo, da drema. Res je tudi, da jo je Barroso vodil v težavnem, kar dramatičnem obdobju - velika razširitev na vzhod, notranji razkol in spor z Ameriko zaradi iraške vojne, težave z ustavo, naposled še izbruh krize. Komisija, nekakšna vlada EU, je vrvohodec, ki lovi ravnotežje med nacionalnimi državami in čedalje močnejšim parlamentom, a ima tudi sama znatno moč in je nekakšen varuh »splošnega evropskega interesa«. Komisiji očitajo, da je slabo varovala prav ta interes; kriza je povozila njen zgrešeni neoliberalizem, njeni (ne)dejavnost in nenačelnost (Barroso se je prepogosto skušal sporazumeti na vse strani) pa sta pripomogli, da se v Uniji že dalj časa širijo protekcionizem, nacionalizem, nespoštovanje skupnih pravil, trenja vseh vrst ... Z enim stavkom: Barroso je vodil Unijo, v kateri nacionalne države čedalje bolj gledajo nase, skupnost pa se rahlja.
Njegova ponovna izbira je paradoksalna, a po svoje logična posledica prav tega dogajanja - nihče noče močne Komisije z močnim človekom na čelu. Barrosa bodo torej, če ga bodo, znova ustoličili bolj zaradi teh okoliščin kot zaradi osebnih zaslug. Kriza, v kateri se nikakor ni izkazal in ki kriči po čim boljšem vodenju, je njegove možnosti za ponovitev mandata še povečala. Politolog Dominique Moisi je strupeno zapisal: Obama je bil izvoljen predvsem zaradi karizme, Barroso pa bo verjetno nasledil samega sebe prav zaradi pomanjkanja karizme; zato, ker v številnih jezikih praviloma pove tako malo.
Čisto drugačna osebnost je Tony Blair, nekdanji karizmatični britanski premier z mogočnim egom, zdaj že nekaj časa katoličan. Je štrleča, tudi mednarodno uveljavljena politična figura. Kot je pri karizmatikih v navadi, ima vnete privržence in goreče nasprotnike, vmes pa polje skeptikov. Njegova politična zgodovina ga za položaj »predsednika Unije« (ki bo dve leti in pol vodil Svet Evrope, se pravi predsedoval vsem 27 voditeljem članic skupnosti) ne priporoča. Močan odpor zbuja zaradi svojega neoliberalizma, trdega zagovarjanja iraške vojne in tega, da je Anglež, se pravi predstavnik države, ki vidi v Uniji predvsem ohlapno trgovinsko zvezo in nič več. Hkrati ni tip politika, ki bi povezoval, ta sposobnost pa je v sedanji Uniji, ki jo vleče narazen, bistvena.
Izbira predsednika Sveta in zunanjega ministra bo vplivala še na eno pomembno vprašanje Unije - kako nastopati v svetu. Ta se naglo spreminja; razmerje med svetovnim Severom in Jugom se postavlja na novo, pri čemer moč Zahoda relativno slabi, Amerika ni več svetovni žandar, globalizacija ta čas celo nazaduje, kažejo se zametki številnih kriz ... Skratka, svet postaja po kratkem obdobju domnevne ameriške hegemonije manj neenak, a tudi bolj nemiren in teže obvladljiv. Unija, ki je v svetu na kar dobrem glasu, bi si lahko v svojo in splošno korist pridobila bistveno večjo mednarodno vlogo, vendar se - ker navzven ne govori z enim jezikom - ne more izviti iz tradicionalne vloge ekonomskega velikana in političnega pritlikavca. Ker se navznoter prej rahlja kot strnjuje, postaja odsotnost skupne zunanje politike še večja težava. Imenovanje zunanjega ministra, pa tudi »predsednika Unije« naj bi to težavo vsaj ublažilo. Toda korenite spremembe ne more prinesti, kajti skupnost se v osnovi še vedno ne more odločiti, kaj naj glede stopnje notranje povezanosti napravi s sabo.
Kdo bo zasedel tri visoke staro-nove položaje, najbrž ne bo jasno vse do konca. Kot po navadi bo v zakulisju veliko političnega trgovanja. Tudi Barroso še ni povsem na varnem. Njegova prihodnost je v rokah evroparlamenta. Konservativci, socialisti in liberalci so sicer sklenili sporazum v njegovo korist, a ta kravja kupčija, pravi kolumnist Financial Timesa, smrdi do neba. Zato se utegne zgoditi, da Barroso na tajnem glasovanju v parlamentu ne bo dobil dovolj podpore, še zlasti, če bo kazalo, da bi predsednik Sveta postal Blair. Kombinacija BB bi bila za Unijo katastrofa, pravi isti pisec, sicer Nemec.
Slovenija kot da vse to dogajanje spremlja z držo sijajne osamljenosti - EU je svet zase, ki nas še glede Hrvaške noče podpreti, kakor bi se spodobilo. Vlada je mirno podprla drugi Barrosov mandat, vprašanja o tem in drugih imenovanjih ne vznemirjajo nikogar. A vse to dogajanje je seveda pomembno tudi za nas. Bivanje v notranje manj stabilni, manj solidarni EU nam povzroča težave, večja teža Unije v svetu bi nam bila v korist. S tem v zvezi pa je pomembno tudi, kdo zaseda kak visok eujevski položaj.
Bruselj ni samo vir za črpanje evrosredstev, pisec včasih zoprnih direktiv in (ne)pomočnik glede Hrvaške. V Uniji smo z rokami, nogami in s trupom (še najmanj z glavo), dogajanje v njej je notranja stvar vse Slovenije, politike, gospodarstva in celotnega prebivalstva. V njej je neumno videti sovražnika ali prijatelja - Unija smo tudi mi, sebe pa ni dobro sovražiti. To je tvorba, ki nam je že s svojim obstojem v strateško, kar eksistenčno korist in oporo, ki pa nam lahko povzroča tudi preglavice. Zato jo je treba resno jemati in dobro poznati. In se med drugim brigati za to, kdo jo vodi. Bolj kot članstvu kakšne še nesojene članice je po potrebi pametno nasprotovati kakemu škodljivemu imenu s častnih sedežev Unije, pa čeprav še tako zvenečemu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.