24. 9. 2009 | Mladina 38 | Kolumna
Orodje, ovira, odpadek
Proletariat in prekariat se čutita zapuščena od vseh
© Tomaž Lavrič
V Gorenju je najbrž moralo izbruhniti in očitno se bo to ponavljalo tudi drugje. Socialna napetost v državi se je z izbruhom zaostrila, razpletanje te napetosti pa je postalo bolj nepredvidljivo.
Ljudstvo se boji in postaja nepotrpežljivo. Tako občutje zajema vedno večji del prebivalstva. Proletariat in prekariat (ljudje brez trajne zaposlitve, med njimi je veliko mladih) se čutita zapuščena od vseh. Ogrožen se čuti tudi srednji razred. Slabi občutki vseh teh negotovih ljudi so usmerjeni proti menedžerjem in politiki, čedalje bolj pa tudi proti kapitalizmu na slovenski način.
Najteže je zaposlenim v gospodarstvu, zlasti v zasebnem in izvozno usmerjenem industrijskem sektorju. Mednarodno je slabo konkurenčen in za silo uspešen predvsem na račun slabo plačane delovne sile. Tudi socialno državo vzdržuje čedalje težje. Ta strukturna izčrpanost našega gospodarstva (o njej je večkrat pisal F. Drenovec) vedno bolj teži Slovenijo. Veliko podjetij zato objektivno ne more zvišati plač.
Temu so se zadnja leta pridružile posledice kaotične privatizacije (koncentracije lastništva), ko se je veliko menedžerjev povampirilo in namesto za razvoj podjetja skrbelo le še za lasten žep, svoje fevde pa izčrpavalo. Trši je postal ves menedžersko-lastniški sloj. Svoje je naredilo tudi politično kadriranje v gospodarstvu. Ko je izbruhnila še kriza, se je celotna ekonomija pokazala kot trhla zgradba.
Vse to dogajanje je povezovala prodirajoča miselnost neoliberalcev, pasme, ki vidi v ljudeh orodje, oviro ali odpadek na svoji večni poti do hitrega denarja. Ta miselnost se je zažrla globoko v politiko, gospodarstvo, medije, različne resnične ali namišljene elite. Do neke mere je postajala fatalistična samoumevnost celo za ljudstvo - tako je pač na tem svetu, amen. A samo do neke mere.
Veliki deli tega ljudstva so zdaj v eksistenčni stiski, živijo v strahu pred izgubo dela ali že brez njega, bojijo se prihodnosti. Hkrati se je pred njihovimi očmi vsa zadnja leta vrtel film iz nekega drugega sveta, zgodba o nezmernem bogatenju happy few.
To je seveda ozračje za malodušje, jezo in upor. Po pretresu v Gorenju bo odpor očitno nenehno tlel, izbruhi nezadovoljstva bodo vedno mogoči. Načeloma se lahko odvrtijo vsi scenariji, tudi najbolj črni. Res je sicer, da Slovenci ne gredo zlahka na barikade, da sta delavstvo in prekariat razdrobljena, sindikati na državni ravni pa omahujejo med zavedanjem o kočljivosti splošnega položaja in zavestjo, da se lahko, če bodo preveč popustljivi, pogreznejo v nepomembnost. Toda socialna kriza se bo še zaostrovala, tudi če se gospodarska ne bo več. Tako ostaja stopnja družbene konfliktnosti visoka, razpletanje te konfliktnosti pa nepredvidljivo. To je zdaj v Sloveniji nova stalnica.
Vlada je zato v še težjem položaju. Po eni strani mora sproti blažiti krizo. To je doslej počela zlasti z zadolževanjem. Če noče preveč obremeniti življenja po krizi, se ta način bliža zgornji meji. Dohodki države so občutno upadli, proračunska luknja je velikanska in vlada, vrhovni sanator krize, nima denarja za naraščajoče obveznosti. Hkrati s tem bi bilo nujno začeti nekatere reforme, zlasti v zdravstvu in pokojninskem sistemu.
Ozračje zanje pa je skrajno neprijazno - Janša jih je opustil v času vzpona, zdaj kraljuje nazadovanje. Družba je živčna, številne pomembne skupine (sodniki, zdravniki, železničarji, policisti ...) kažejo malo ali nič kooperativnosti. Opozicija na krizi jaha.
Vladi zdaj krvavo manjka zaupanje, ki ga je po nemarnem zapravila v prvih mesecih mandata. Vendar ji ne preostaja drugega, kot da si znova pridobi avtoriteto in vzdrži tekmo s časom, ki jo narekujejo kriza in njeni spremni pojavi. Za večino sedanjih težav (krizo, Janševo dediščino, strukturne slabosti gospodarstva) ni kriva sama. Tudi pri premagovanju krize vsega nikakor ni počela narobe. Ministrska ekipa scela ni slaba, zdi se, da se vlada polagoma uvaja v umetnost vladanja. V prid ji gre tudi, da se kaže konec dolgega kriznega padanja. Toda tekma s časom utegne trajati zelo dolgo, potrpežljivost dela ljudstva pa se bliža točki izčrpanosti.
Izvršni oblasti ne bo preostalo drugega, kot da železno varčuje, se še naprej previdno zadolžuje in se loti najnujnejših reform. Predvsem pa spoštuje enega bistvenih naukov krize - delovanje v prid splošne solidarnosti. Najprej bo morala dosledno potegniti jasno mejo med hudo in relativno ogroženimi. Prvim bo morala pomagati, do drugih bo morala biti hočeš nočeš trša in vzdržati tudi kako resno stavko sodnikov, železničarjev, zdravnikov ... Vsaj enako pomembno je, da načrtovane reforme ne bodo vodile v nadaljevanje surovega kapitalizma. Kdaj in kako jih uvesti, je tudi stvar taktike, njihova vsebina pa ne more biti taka, da bi se Slovenija še bolj razslojevala.
Čakajo jo še ukrepi materialno-simbolne narave; mednje sodita višje obdavčenje najpremožnejših in strogo kaznovanje dobičkarjev a la Šrot in Bavčar. Ti ljudje so veliko soljudi pahnili v nesrečo (v izčrpanih podjetjih bodo odpuščali, nekatera bodo propadla), sami pa ostajajo bogati. Jo bodo res odnesli tako poceni? Njihovih prestopkov si ni treba izmisliti, ker so jih napravili dovolj; če bi imel bog kaj pravosodne moči, bi jih gotovo eksemplarično kaznoval.
Napeto postaja. Zdaj se jasneje vidijo povezave med (ne)zdravo politiko, ekonomijo, socialo, družbenim razpoloženjem, prevladujočim kulturnim vzorcem, vdorom neoliberalizma ... Celota kaže, da je Slovenija bolj ranljiva, kot smo mislili. Sistem zadeva v meje svojega materialnega in moralnega delovanja. BDP se bo moral začeti deliti nekoliko drugače.
Temu je mogoče reči tudi, da država potrebuje novo družbeno pogodbo. Dosedanja, zapisana z ustavnim določilom o Sloveniji kot socialni državi, je načeloma v redu. Žal obstaja vedno bolj le na papirju; politekonomske elite so čedalje bolj živele mimo nje in volje ljudstva. To velja vsaj toliko kot za politiko tudi za menedžerje, za katere bi moral biti izbruh v Velenju mogočno svarilo.
Gorenje in podobni pretresi so dvorezni - nevarni in pogojno koristni. Vsekakor jih je treba vzeti skrajno resno. Za oblast je to moralni dolg in preživetveni interes. Te vlade ni treba imeti rad, a res je, da smo skupaj z njo v pregovorno enem čolnu. Slabše ko se bo godilo njej, slabše se bo tudi nam. Zahtevi dneva sta odgovornost in razum vseh slojev in skupin, tudi sodne veje oblasti, menedžerjev, javnih uslužbencev (ki bi morali privoliti v zamrznitev), sindikatov in opozicije.
Še najmanj pravice ima kdorkoli to zahtevati od najbolj prizadetih. Vsi skupaj smo preveč pozabili ali pa sploh nismo nikoli vedeli, kako je živeti s 400, 500 ali 600 evri. Izgubljeni občutek za solidarnost si je dobro znova pridobiti, če že ne iz moralnih, pa iz racionalnih razlogov; Gorenje sporoča, da se lahko prepričanje, da Slovenija ne more zdivjati, razpoči kot milni mehurček. To je sporočilo za vse, tudi za premožnejše in tiste, ki dajo kaj na demokracijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.