Janko Lorenci

Janko Lorenci

8. 10. 2009  |  Mladina 40  |  Kolumna

Vsi proti vsem

Družba se drobi, rahlja in izgublja občutek za skupno

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Vlada je zadnja dva ali tri tedne živela v (deloma samozakrivljeni) norišnici. Pritiskalo je z vseh strani - proračun, izbruh v Gorenju in Muri, javni uslužbenci, upokojenci, opozicija, od znotraj Desus. Vse to sredi najhujšega položaja, odkar je Slovenija samostojna. BDP se je občutno zmanjšal in posledice polagoma zajemajo široke plasti prebivalstva. Nekdanjega optimizma ni več. Ekonomski krizi se pridružuje socialna, iz ozadja grozi politična, čeprav ta še najmanj.
Vlada je za zdaj še kar srečno zlezla iz tega lonca na pritisk. Proračun je sprejet in ima drugačno filozofijo in psihologijo. Prilagojen naj bi bil programom, ne zacementiran v fevde resorjev; bil naj bi gibek, torej naj bi ga bilo mogoče kadarkoli še oklestiti. Prej so bili vsi ministri proti finančnemu, zdaj pa se za svoje deleže tolčejo med seboj, tako je laže ohraniti predvideni proračunski obseg. Mnogi so dvomili, da bo tak proračun sploh zaživel, a je. Bitke pa so bile menda srdite. In seveda bo moral prestati še preskus časa.
Hkrati se je vlada dogovorila z Desusom, nakazuje se tudi podoben sporazum z javnimi uslužbenci. Zategovanje pasu je bilo neizbežno, a kočljivo: na eni strani je grozil zlom javnih financ, na drugi socialni upor širokih razsežnosti. Vsaj začasno se je umiril tudi položaj v Gorenju in Muri, politična kriza se je polegla. Za vse to je bilo potrebno težavno lovljenje ravnotežij.
Protikrizno ravnanje vlade sicer še zdaleč ni optimalno, vsega pa ji ne gre naprtiti. Odpravljanje krize močno ovira splošno razpoloženje v družbi. Vlada je zanj kriva le deloma. Gre za to, da se številne družbene skupine resnosti položaja ne zavedajo - ali pa je nočejo priznati. To je razumljivo zlasti pri slojih, ki so v največji stiski in najbolj nemočni (delavstvo, prekariat). Toda tako ravnajo tudi skupine, ki se jim (še) godi razmeroma dobro in imajo varne službe (sodniki, zdravniki, državna uprava, železničarji, policisti ...). Njihov položaj je različen, interesi pogosto nasprotujoči si, vse pa druži to, da mislijo le nase, kriza gor ali dol.
Za ponazoritev: polagoma bosta morda nastali dve upokojenski stranki, ena za že upokojene, druga za tiste, ki bodo to šele postali. Prvi so zainteresirani za status quo, drugi za spremembe. Ta razdrobljenost, nasprotja interesov in egoizem skupin se niso začeli šele s krizo in imajo zelo različne vzroke, od postopne brutalizacije slovenskega kapitalizma prek naraščajočega individualizma in temu nasprotnega zgrinjanja v specifične skupine v časih negotovosti do usihanja zaupanja v politiko, ki naj bi skrbela za temeljno pravičnost in znosna ravnovesja v državi. V krizi se vse to še zaostri.
Predsednik Türk ima prav, ko pravi, da nikakor ne gre za popolno razpadanje družbe. Vendar ni mogoče zanikati, da se družba drobi, rahlja in izgublja občutek za skupno. Površni politični ukrepi in šibko vodenje tega slabega procesa ne morejo ustaviti - dokaz za to je temeljno nezadovoljstvo večine družbe z razvojem kot celoto.
To je globlje sporočilo napetega ozračja in jasnih obrisov boja vseh proti vsem. Tako razpoloženje seveda bistveno zmanjšuje pripravljenost za konsenzualno reševanje krize. Zdaj vladi, zategovanju pasu in napovedanemu reformnemu prilagajanju nasprotujejo tako rekoč vse skupine. Dolgoročneje je - razen s trdo roko - tako nemogoče vladati.
Položaj ostaja skrajno napet. Če bodo nekateri iz množice napovedanih referendumov uspeli ali pa bodo dogovori z upokojenci in javnimi uslužbenci padli, lahko državna blagajna v nekaj nadaljnjih slabih letih celo bankrotira, temu pa utegne slediti kaos, tembolj, ker je strategija opozicije jasna: čim slabše, tem boljše.
Vlada je ob dosedanjem vrhuncu kriznih razmer, v katere je padla s prvim dnevom mandata, ravnala približno tako, kot je mogla in morala. Resneje, čeprav še zmeraj ne varčuje dovolj, pripravlja reforme, kaže odločnost, a sklepa tudi kompromise. Pod silo razmer se je naposled jasneje zavedela celotnih razsežnosti krize. Ne gre za veliko zmago ali kar prelomnico, drugače kot doslej pa se je tokrat vendarle obnašala. Kompromisi, ki jih je sklenila, so bili neizbežni - vseh nasprotij hkrati ne bi zdržala. Hkrati je z njimi ohranila prostor za socialni dialog, zdaj še bolj nujen. Če bi v spopadu ena ali druga stran popolnoma zlomila nasprotno, bi bilo to dolgoročno slabo. Vsaj deloma je umirila tudi splošno ozračje in odpravila doslej najhujšo grožnjo politične krize.
Z vsem tem si je pridelala dobrodejen, čeprav zanesljivo kratek predah. Morda je iz zgoščene krize potegnila kak nauk in si pridobila nekaj samozavesti.
Kakšno je njeno stanje duha, je zaradi njene pisane sestave in nihajočega premiera težko reči. Toda volitve še zdaleč niso izgubljene, kot je nesrečno rekel premier Pahor. Če bo v predvolilnem času, čez okrogla tri leta, nastopilo solidno okrevanje, če bo otipljivo pomagalo tudi širšim slojem in v deželo, ki se rada predaja črnogledosti, prineslo nekaj optimizma, se lahko muhasto krizno razpoloženje obrne vladi v prid; podobno kot je ta čas kriva za vse, kar gre narobe, utegne biti takrat za vse zaslužna.
Sicer pa krizne vlade nikakor niso nujno odvoljene - če le vladajo trdno, dosledno in zbujajo vtis, da vedo, kaj hočejo.
Najslabše se vedno godi cincarjem. V to poglavje sodi dejstvo, da je slovenska levica podobno kot velika večina njenih evropskih sester zapravila dobršen del identitete, prepoznavnosti in s tem pripadnosti svojih tradicionalnih volivcev. Če ne veš, kdo in kaj si (ali če si tega ne upaš priznati), težko prepričljivo argumentiraš, izražaš čustva in druge potegneš za sabo. Politika je večidel stvar psihologije. Naša levica v svoji identitetni brezbarvnosti preveč stavi zgolj na resnične in namišljene tehnokratske veščine. V tem se razlikuje od desnice, zlasti Janševe, ki veliko govori o vrednotah in izrazito igra na čustva, pa čeprav predvsem na strah, tesnobo, negotovost, frustracije.
Skratka, ljudje se radi istovetijo z dobro prepoznavno identiteto (če hočete ideologijo), ki vsebuje tudi čustveni naboj. Levici se temeljno polje za tak nastop ponuja samo od sebe - večja družbena pravičnost. Da bi pri tem pretiravala, se že zaradi sestave koalicije ni bati. Blefirati s socialnostjo pa dolgo tudi ni mogoče; odločilni preskus tega bo vsebina reform.
Pahor (ali njegov naslednik, če sedanjemu premieru ne bo dočakati konca mandata) na naslednjih volitvah ne more zmagati, če se ne bo prikazal kot resna alternativa desnici glede sposobnosti obvladovanja krize, demokratičnosti in neponarejene socialnosti. Pomembno je vse troje. V trajno svarilo mu je lahko usoda nesrečnih nemških socialdemokratov, ki so vladali tako, da je nastal vtis, da niso ne tič ne miš. Pa jih je - puh - odpihnilo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.