dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

8. 10. 2009  |  Mladina 40  |  Kolumna

Ekonomija

Spremembe, ki prinašajo odrešitev, so dlje, kot bi si želeli. Svetovno gospodarstvo ne pada več, toda kam in kako od tod, ne vemo

Vsakoletno zasedanje MDS in SB, tokrat v Istanbulu, je bilo tokrat zaradi globalne recesije daleč od rutinskega sestankovanja. Ponudilo je troje. Pregled relativno optimističnih ocen glede postopnega oživljanja gospodarstva, različne načine izhoda iz krize in obrise dejanske reforme svetovne denarne in finančne arhitekture. Toda nekakšen Bretton Woods II je še v povojih, podobno velja za izhodne strategije na ravni držav in poziv korporativnemu svetu, da mora začeti drugače delovati, če želimo živeti in preživeti v svetu brez dramatičnih kriznih dogajanj. Finančna kriza se je leta 2009 prelevila v ekonomsko, v letu 2010 pa bomo občutili predvsem njune socialne posledice. In prav spoprijem s socialno krizo postaja celo osrednje merilo izhoda iz sedanje finančno-ekonomske recesije.
V igri številk in napovedi, ki jih prinašajo dokumenti obeh osrednjih finančnih ustanov, lahko najdemo napovedi postopnega oživljanja svetovnega gospodarstva. Vendar dinamika rasti ne bo dosegla trga dela, brezposelnost v centru bo še vedno naraščala, na robu preživetja z manj kot evrom na dan se bo znašlo novih 100 milijonov svetovnega prebivalstva. Socialna kriza bo šele leta 2010 dokončno zajela globalni svet in pomeni največjo grožnjo njegovi notranji in v veliki meri tudi zunanji politični stabilnosti. Kriza bo torej leta 2010 zgolj spremenila obraz. Finančno in ekonomsko prestrukturiranje je delno uspelo, z nekajmesečnim strukturnim zaostankom pa nastaja in se ohranja novo neravnotežje na trgu dela. Popravek ravnotežij na eni strani se torej razblinja z neravnotežji na drugi in šele v postopnih iteracijah, ki bodo trajale nekaj let, se bomo postopoma približali novi podobi svetovnega kapitalizma in globalnemu ravnotežju.
V Istanbulu so se redki vdajali iluziji, da smo vendarle doživeli le podaljšano in poglobljeno finančno krizo. Za običajne razmere drži, da hitri in globoki recesiji sledi intenzivno povečevanje rasti in da se tržno gospodarstvo razmeroma samodejno uravnava. Klasičen cikel je lahko uravnavati. V boju z recesijo centralne banke znižajo obrestne mere, ki omogočajo večje investiranje in potrošnjo, potem še nekaj k povpraševanju primakne država s svojimi izdatki, izvoz pa običajno pospeši depreciacija valute in tržni sistem domala samodejno požene gospodarski voz spet navzgor. Predpostavka tega oživljanja je, da ima gospodarstvo na voljo ves fizični potencialni output, zato zgolj zaposli in dodatno razvije svoje stare kapacitete, ki so bile prej brezposelne. Toda v sedanji recesiji so deli tržnega sistema preprosto polomljeni, podjetja in banke propadajo in narodno gospodarstvo sedaj deluje na nižji ravni potencialnega outputa. Vrnitev na staro raven rasti preprosto ni mogoča brez dolgoročnejše strukturne prilagoditve in novih kapacitet. Problem torej ni zgolj povečanje agregatnega povpraševanja, temveč kako spremeniti in prilagoditi ponudbo. Zelena tehnološka in poslovna revolucija, ki bi hkrati reševala recesijo in podnebne spremembe, je šele vizija s premalo oprijemljivih nastavkov. Večja produktivnost in podjetniški duh sta tu pomemben del rešitve problema.
Spremembe v strukturi povpraševanja zahteva prilagajanja v produkciji in to zahteva čas, povzroča stroške in širi negotovost ter tveganja. Oživljanje bo torej odvisno od znižanja potencialnega outputa, sposobnosti uvajanja novih tehnoloških sprememb in generiranja novih produktov, podjetniških poslovnih zasukov ter drugačnega vodenja in upravljanja podjetij. V sedanji recesiji ne gre toliko za problem obvladovanja finančnih tokov, temveč predvsem za strukturiranje sredstev, zato se izhod recesije razkriva kot problem čiščenja bilanc na ravni bank in podjetij. Razlog je preprost in ga že dolgo nazaj razkriva Keynes-Minski-Kindelbergova teorija vloge in pomena kreditnega zadolževanja. Če se sesuje več kot 30.000-milijardni balon vrednostnih papirjev na borzah, bi to še lahko prebavili, toda za njim stoji slaba tretjina bančnih kreditov in drugih spornih finančnih pokritij. Vse bilance, gospodinjstev, podjetij in bank, zato tičijo v težavah, ker finančne obveznosti presegajo sredstva in se kljub povečani likvidnosti tržni sistem zaustavlja zaradi nelikvidnosti, nesolventnosti in pobalinske plačilne nediscipline, kar je samo drugi izraz za erozijo tržnega prava in morale. Kriza in izhod iz nje tičita v sposobnosti obvladovanja dolžniške ekonomije podjetij in bank. Zato krize dejansko ne morejo rešiti stimulativni paketi držav, ker tudi država trči na meje svojega zadolževanja in prav to se bo zgodilo v letih 2010-2011.
Dobrih napovedi za naslednje leto torej ne smemo jemati preveč lahkotno. Oživljanje bo skromno, zlasti v ZDA, EU in na Japonskem, predvsem pa še vedno ne bo počivalo na pravih temeljih globalnega povpraševanja in ponudbe. V njegovem ozadju je še vedno javna potrošnja namesto zasebne, še vedno povsod primanjkuje investicijske potrošnje namesto klasičnega trošenja, ZDA bi morale več graditi na izvoznem povpraševanju in domačem varčevanju, Kitajska in izvozni del Azije pa bi morali nasprotno ravnotežje iskati v večji domači potrošnji in manjšem varčevanju. Fiskalni odgovori na krizo so povečali proračunske primanjkljaje in višje javno zadolževanje se hitro približuje meji sprejemljivega in vzdržnega. Če državnega povpraševanja ne bodo v letu ali dveh nadomestili zasebni viri, tako na potrošnji kot investicijski ravni, sledi nov zlom in recesija po letu 2011. Danes je jasno, da pravih rešitev ne prinašata niti ameriška potrošnja niti nizke obrestne mere, potrebujemo preprosto večjo zasebno potrošnjo doma, pa tudi bolj uravnoteženo svetovno trgovino med Azijo, zlasti Kitajsko in Japonsko, ter ZDA in Evropo.
Spremembe, ki prinašajo odrešitev, so torej dlje, kot bi si želeli. Svetovno gospodarstvo ne pada več, toda kam in kako od tod, ne vemo. MDS in SB napovedujeta drugačen pristop, bolj fleksibilno in pravičnejše kreditiranje, zato pa zahtevata več sredstev za svoje ekonomsko poslanstvo. Toda mnogi zahtevajo zato tudi prerazdelitev moči in spremembo glasovalnih pravic. MDS in SB pa napovedujeta lastne spremembe in drugačno finančno arhitekturo šele po letu 2011. Če ne zmoreta spremeniti sebe, bosta druge težko pospremila na pravo pot izhoda iz krize.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.