Janko Lorenci

Janko Lorenci

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Kolumna

Mrzli ljudje

Proti revščini, za razumno večjo enakost, govorita srce in razum

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Eni živijo v udobju in izobilju, drugi tolčejo revščino. Statistiki, ki revščine običajno ne čutijo, jo opisujejo predvsem z razlikami: najbogatejši imajo toliko in toliko, povprečje je tako in tako, revni imajo samo del povprečja. Kako velik je ta delež, je še najbolj odvisno od tega, kje na svetu živiš. Na Zahodu zajema revščina približno dobro desetino prebivalstva, odvisno od države. Drugod po svetu so te razlike še mnogo večje. Najrevnejši živijo s pregovornim dolarjem na dan. Živijo? Svetovnih revežev je kljub nenehnemu napredovanju še zmeraj okrogla milijarda (1.000.000.000).
V imenu naravnih razlik med ljudmi imamo revščino deloma za naravno stanje stvari. Zlasti zato, ker na barvo polti ali telesno višino ne moreš vplivati, na svojo premožnost pa lahko. Gena za bogatost ali revnost torej ni, glede tega naj bi bil vsakdo sam svoj gospod.
A to je na pol laž. Če imaš srečo in se rodiš bogat ali v srednjem razredu, ti bo praviloma šlo boljše, kot če si dete iz trume revežev. Statistike ta dednost revščine ne zanima. Verski in socialni nauki ter ideologije različno premoženjsko stanje, torej tudi revščino, dopuščajo in jo imajo za samoumevno. To velja za krščanstvo in deloma celo za komunizem. Morda je izumrl tudi zaradi te načelne strogosti, ki se je v praksi nujno izrodila.
Kljub temu ima revščina večinoma negativno konotacijo, pač zato, ker velja za pretirano neenakost. Drastične premoženjske in statusne razlike med ljudmi so lahko neudobne za vest ali celo objektivno nevarne, kar se kaže na primer v stavkah, uporih in revolucijah. Zato skušajo revščino kljub njeni samoumevnosti in očitni neiztrebljivosti povsod vsaj nekoliko blažiti.
Na svetovni ravni se to dogaja tako, da bogati po malem pomagajo revnim, za kar se sicer bogato poplačajo drugače, saj imajo moč in pišejo mednarodna pravila. Tudi sedanja ekonomska kriza in nakazujoče se podnebne katastrofe bodo najbolj prizadele najrevnejše, za oboje še najmanj krive države.
Svetovno razmerje moči se s hitrim razvojem nekaterih novih sil sicer spreminja in globalizacija ne prinaša več koristi samo Zahodu. Tam je - značilno - najbolj prizadela delovno silo, ki so ji nove konkurenčne armade delovne sile svetovnega vzhoda in juga (slabi dve milijardi ljudi) pomagale sklestiti plače. Bogatejši jo vedno odnesejo bolje.
Na ravni držav blažijo revščino različno. Na Zahodu, ki je kolikor toliko enovito urejen, se to dogaja v obliki dobrodelnosti, socialne države in ustvarjanja razmer, da bi vsaj otroci revnih ne ostali nujno ubožni (načelo enakih startnih možnosti). Karitativnost je dobrodošla, vendar revščino (in slabo vest premožnejših) samo lajša, ne pa odpravlja. Razvita dobrodelnost je lahko simptom hude revščine in po svoje celo škodljiva - problem in napetosti prikriva, namesto da bi se lotila vzrokov. Socialna država in politika enakih začetnih možnosti delujeta prav v to smer - večata družbeno enakost in tako zmanjšujeta tudi revščino.
V Ameriki in Evropi se je ta pomembni civilizacijski zasuk v novejšem času začel po dveh katastrofah - veliki depresiji konec tridesetih let in drugi svetovni vojni. Spremljal ga je močan gospodarski vzpon. Ko sta katastrofi dovolj utonili v pozabo, se je začel nasprotni cikel - neoliberalizem. Z njim so začele socialne razlike znova naraščati, miselnost je postajala bolj darvinistična, družba na splošno bolj surova. V tem smislu lahko govorimo o civilizacijskem nazadovanju. Zanimiva so mnenja, da je bil kapitalizem socialno občutljivejši, dokler je uspeval njegov poglavitni ideološki in vojaški nasprotnik - komunistična SZ s svojim blokom.
Osebna in kolektivna občutljivost za revščino niha, na splošno pa ni posebej velika, sicer bi bilo revščine bistveno manj. Odvisna je od osebnega značaja, socialnega statusa posameznika, duha časa, tudi od geografske oddaljenosti revščine - stiska Prekmurca te neizbežno bolj prizadene kot preživetvene težave Malijca ali Palestinca. Vendar te oddaljene težave zadevajo tudi nas. Neverjetno pisana razvitost sveta povzroča težave na lokalni in globalni ravni. To je najočitneje v krizah.
Bolj ko je svet različno razvit, manj ustreza osnovni zahtevi globaliziranega planeta - globalne probleme je mogoče reševati le globalno. To je očitno tudi pri morda največjem problemu tega časa - segrevanju ozračja. Nove gospodarske sile, ki so postale veliki onesnaževalci (Kitajska itd.), pri velikem zdravljenju ozračja ne bodo sodelovale, dokler jim Zahod ne bo dal pravega zgleda in izdatne pomoči in tako pomagal tudi sebi. Toda Zahod se še ni dokopal do take stopnje »sebične darežljivosti«. Problem se zato zaostruje. Revni deli sveta bodo na Zahod čedalje bolj izvažali tudi druge svoje težave, zlasti svoje prebivalce. Migracijski pritisk se zna spremeniti v neznosno moro za obe strani.
Zahod je scela bogat, toda statistična povprečja so varljiva. Zgornjih 10 odstotkov ima v rokah kako polovico vsega premoženja v posamičnih državah. Reveži so nujen proizvod take razdeljenosti bogastva. Toda čedalje bolj negotov je tudi položaj vmesnih slojev. Sedanja kriza je doslej spremenila malo v pogledu na to, kakšne premoženjske razlike so še spodobne. Pri tem je slišati mnogo resnih napovedi, da bo ekonomsko-socialna kriza v prepletu z drugimi (ekološkimi, energetskimi, prehranskimi) postala trajna. Zato je po svoje čudno, od kod še naprej prepričanje, da revolucije niso več mogoče.
Razlike so neizbežne in deloma tudi stimulativne. Revščini dela prebivalstva se zaradi človeške narave in vrojenih značilnosti kapitalizma ni mogoče izogniti. Toda njen obseg je povsod, na Zahodu in globalno, prevelik, neznosen in sramoten.
Neoliberalizem, ki ta obseg vzdržuje ali veča že tri desetletja, je defekt kapitalizma. Zakrinkan je v nekakšno politekonomsko doktrino, toda glede na posledice, ki jih prinaša (brutalizacija družbe), je tudi defekt človečnosti. Nemogoče se je, tudi poznavajoč čisto konkretne osebe, znebiti vtisa, da so neoliberalci (v politiki, ekonomiji, akademski in novinarski sferi ...) mrzli, nesočutni ljudje, ki jih posledice ureditve, ki jo zagovarjajo, niti malo ne brigajo. Njihova empatija je strogo omejena z lastnimi koristmi ali pa je sploh ni.
Če bi revščina ostala popolnoma zaprta v svoj krog in ne bi na različne, za nereveže zoprne načine silila iz svoje sijajne osamljenosti, bi ostala prepuščena getu. Vendar sili, zlasti v krizah. Takrat tudi bogati v nekem drugem getu zaslutijo, da potrebujejo družbo.
Revščina v današnjem obsegu in v današnjem razmeroma bogatem svetu, vsaj zahodnem, ni samo moralno zavržena, ampak slaba tudi za družbeni mir in razvoj - socialno pravičnejše družbe so praviloma med najuspešnejšimi. Nauk: proti revščini, za razumno večjo enakost, govorita srce in razum.
Slovenska oblast se glede tega še lovi. Odločitev ji bo dala trajni pečat, dober ali slab.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.