dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

22. 10. 2009  |  Mladina 42  |  Kolumna

Lastna krivda

V Sloveniji so menedžerji sami povzročili, da se zmanjšuje zaupanje javnosti v njihovo delo. Kriza jih je presenetila na pol poti odmevnih in modnih menedžerskih odkupov.

Sedanja finančna, ekonomska in socialna kriza postaja vse bolj kriza zaupanja. Ta zadeva tako razmerja med družbenimi skupinami kot tudi institucije. Sistem nagrajevanja, od menedžerskih do delavskih plač, postaja torišče iskanja odgovornosti za krizo. Paradoks je več kot očiten. Vodilni menedžerji so zaradi previsokih nagrad eden od povzročiteljev krize, izhod iz nje pa naj bi reševali delavci z nižjimi plačami ali večjo brezposelnostjo. Prerazdelitev odgovornosti je samo druga stran prerazdelitve stroškov izhoda iz krize. Postkapitalizem je tako trčil ob domala klasični razredni boj med kapitalom in delom.
Ministru Lahovniku na področju regulacije podjetij in delitve povsem poslovnih priporočil ne zmanjka smelosti. Vlada je že spomladi leta 2009 pozvala nadzorne svete in uprave gospodarskih družb v državni lasti, naj omejijo nagrade in pregledajo menedžerske pogodbe. Septembra je predlagala visoko dodatno obdavčitev plač, nagrad in odpravnin, sedaj želi z zakonom regulirati plačni sistem in prepoveduje udeležbo pri dobičku in delniške opcije.
Politiki povsod po svetu so si razmeroma enotni, da potrebujemo strožjo regulacijo bančnega in finančnega sistema, pa tudi konkurence med podjetji. Zato moramo poseči v središče poslovnega odločanja, med vodilne menedžerje in njihov sistem nagrajevanja. Politiki so našli grešnega kozla pri menedžerjih in vodstvih podjetij. In ne po naključju. Mnoge banke in tudi podjetja so finančno in poslovno preživeli z obilno državno finančno pomočjo. Toda menedžerji so kljub temu prejemali izdatne plače, letne nagrade in druge bonuse. Nagrade za nazaj in prihajajoča kriza so neskladje med nagradami in odgovornostjo samo še poglobile.
Ekonomisti smo pohiteli z razlago obojega. Sistem nagrajevanja je silil direktorje, da so dolgoročne strateške usmeritve zamenjali s kratkoročnimi odločitvami, kratkoročni dobički so zameglili dolgoročna tveganja in kriza je bila tu. Zalomilo se je pri teoriji kompenzacij. Ta pravi, da so menedžerji uspešnejši pri odločanju, če jih dobro nagradimo s plačami, bonusi, opcijami. Toda nove analize govorijo drugače. Izjemno plačani direktorji v ničemer niso uspešnejši od menedžerjev, ki teh ugodnosti nimajo. Še več, med dobrim plačilom menedžerjev in poslovno uspešnostjo podjetij imamo negativno korelacijo. Bolje plačani izgubljajo podjetniško motivacijo in so bolj ignorantski do poslovnih tveganj, namesto skupnih interesov družbe gledajo predvsem lastne koristi. To je torej daleč od spoznanj ekonomske teorije in naivnih predpostavk racionalnega obnašanja ljudi glede višine nagrad. Kje se je torej zalomilo? Robert Schiller z vidika behavioristične ekonomike vidi v tem predvsem krizo zaupanja in neracionalno vedenje v kompleksnih razmerah. Mancur Olson pa je že leta 1971 v analizi kolektivnega obnašanja opozoril, da ljudje zasledujejo predvsem svoje interese na račun skupnih, družbene interese pa lahko uskladimo s kompleksnimi institucionalnimi rešitvami, manj pa z neposredno politično regulacijo.
Omejevanje plač in nagrad bankirjev in menedžerjev v podjetjih z nekakšnimi globalnimi standardi (G20) ali lokalnimi zakoni zato nima posebne teže in ne vodi do sprememb obnašanja menedžerjev. Ameriške banke so uspešnejše od evropskih, čeprav so tam kompenzacijske sheme bolj razvite in nagrade višje, na Japonskem z drugo korporativno kulturo pa sploh ne veljajo. Bolje kaže regulaciji na institucionalni ravni. Banke potrebujejo dodaten finančni in računovodski nadzor glede kapitalske strukture, dober pritisk ustvarja javno poročanje, tu so zapovedi glede kapitalske ustreznosti in podobno. Če politika plač povzroča tveganja v poslovnem odločanju menedžerjev in lahko privede celo do krize poslovanja in gospodarske recesije, potem je boljša posredna kot neposredna pot njihovega uravnavanja. To pomeni, da ekonomska politika stavi na višje davčne stopnje, poslovne omejitve in podjetniške usmeritve, manj pa na neposredno določanje plač.
V Sloveniji so menedžerji sami povzročili, da se zmanjšuje zaupanje javnosti v njihovo delo. Kriza jih je presenetila na pol poti odmevnih in modnih menedžerskih odkupov. Igra številk in dejstev je neusmiljena. Več kot 2 milijardi evrov so slovenske banke odobrile za menedžerske odkupe, ki so bili vsevprek financirani s posojili, zaradi te izpostavljenosti je skoraj 4 milijarde slabih posojil v tridesetih prevzemnih zgodbah slovenskih podjetij. V prvem polletju so družbe prikazovale bistveno slabše rezultate, na padec dobička pa so že vplivali stroški visokih zadolžitev. Menedžerske družbe za prevzeme so seveda cvet finančnih zlorab, visoko kratkoročno zadolžitev pa sanirajo z visokimi dividendami, nakupi lastnih delnic in drugimi modeli izčrpavanja prevzetih matičnih družb.
Tako so menedžerji izgubili velik del naklonjenosti javnosti. Hkrati pa kakovostno upravljanje in vodenje še nikoli nista bili na tako nizki ravni, kar dokazujejo tudi merila WEF in IMD o konkurenčnosti držav. In tu gre za percepcijo vodilnih, torej samih menedžerjev in lastnikov. Toda zlorab zaupanja ni mogoče povrniti z napačnim pristopom. Menedžersko združenje se predvsem brani, namesto da bi zavzelo vrednostno stališče do zlorab in napačnih odločitev. Vlada pa želi predvsem regulirati menedžerski trg in to počne z napačne strani. Regulacija plač ne bo povrnila niti zaupanja niti uspešnosti, bo pa precej poglobila tržna neravnotežja. Distorzije na menedžerskem trgu so tako rezultat političnega intervencionizma (NLB), preprečevanja konkurence (Telekom) in izkoriščanja notranjih informacij (SŽ) in še bi lahko naštevali. Vlada z regulacijo plač samo podvaja svoj model obdavčitve, oboje pa je v veliki meri protislovno in nesmiselno početje.
Višino menedžerskih plačil bosta v naslednjih letih bolj kot vlada uravnotežili kriza in novela ZGD o plačni politiki uprav, pravi korak bi bila dosledna izpeljava zakona o finančnem poslovanju in model aktivnega upravljanja državnega premoženja, kot predvideva OECD, pomembne so vrednote in družbena odgovornost. Problem torej ni višina, temveč primernost plač. Dokler je denarnica najbolj občutljiv del človekovega telesa, bodo morali politiki in menedžerji šele dojeti novo lekcijo tržne anatomije.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.