Janko Lorenci

Janko Lorenci

29. 10. 2009  |  Mladina 43  |  Kolumna

Naš Afganistan

Zakaj smo tam, zakaj ne odidemo?

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Kdaj bodo naši vojaki odkorakali iz Afganistana? To je skrivnost, ki je v državi, kjer sicer vse pride na dan, ne more nihče razkriti. Tega namreč ne ve nihče. To se bo lepega dne kar zgodilo.
Vendar bi bilo zelo normalno, da bi naši vojaki odšli čim prej. A tičimo tam, kot da bi izzivali, da se kateri od vojakov nazadnje res vrne v krsti.
Nekatere druge stvari v zvezi z Afganistanom pa so dokaj jasne.
Jasno je, da je tamkajšnja vojna za Ameriko, Zahod, Nato in torej tudi za Slovenijo izgubljena. Eden od indicev za to je lahko tudi podatek Združenih narodov, po katerem dobijo talibani od trgovine z opijem zdaj več denarja kot v času svoje vladavine v 90. letih. Njihova moč se nenehno krepi, režim, ki ga podpira Zahod, pa je trhel. Radikalne talibane bi lahko premagala le domača, neomadeževana oblast, ki bi jo podpirala večina prebivalstva. Videti je ni nikjer.
Obama je od Busha med drugim podedoval dve vojni, iraško in afganistansko. Prve se je z obljubo o skorajšnjem umiku načeloma znebil, afganistansko pa je vzel za svojo, med drugim zato, ker se ga polagoma prijemlje glas šibkega voditelja. Ta vojna je bila po svoje tudi bolj upravičena ali vsaj psihološko razumljivejša od iraške, saj so Afganistanu vladali talibani in na svojem ozemlju gostili Al Kajdo, ki je izvedla teroristični napad enajstega devetega. Vojna je izbruhnila kmalu po njem.
Umik iz Afganistana bi torej spet postavil na noge državo, ki izvaža terorizem, trdi Amerika. Toda mednarodni terorizem ne potrebuje državnih oporišč - enajsti deveti je bil načrtovan v Nemčiji. Predvsem pa je, kot rečeno, afganistanska vojna že izgubljena in podaljševanje te vojne je za oboje, Zahod in Afganistance, samo podaljševanje agonije. Amerika se z vztrajanjem v Afganistanu izmika priznanju, da ga preprosto ne more oblikovati po svojih željah in v skladu z bushevsko doktrino o izvozu demokracije. Amerika in Zahod si nočeta priznati, da sta v Afganistanu naletela na meje svoje moči in vpliva - vojaško, politično in kulturno. Priznanje bi potrjevalo, da njuna moč relativno usiha in se seli zlasti v Azijo.
Vendar je umik samo stvar časa. Podpora vojni se je tudi v ZDA in Angliji, glavnih bojevnicah, znižala pod 50 odstotkov, hkrati ladjo že zapuščajo nekateri zvesti zavezniki - Italija, Nizozemska, Japonska, Kanada ... Poraz se riše na vsej črti. Zaveznice se umikajo neusklajeno, vsaka zase. Amerika ta čas obupano išče novo rešilno strategijo.
Ko se bo iz dežele umaknila, to ne bo pax americana. Mogoče je vse - državljanska vojna, zmaga talibanov, sporazum med različnimi tabori ... Nevarnost popolnega kaosa, ki nenehno grozi tudi nesrečnemu Iraku, se zdaj jemlje kot razlog za ugovor umiku. Vendar je jasno, da bi bilo treba sklep o umiku sprejeti čim prej, določiti, do kdaj bo izpeljan, do takrat pa s pomočjo in z ustrezno politiko ustvariti ozračje, ki bi spodbujalo notranji mir.
Vojna torej čedalje očitneje postaja izgubljena, nesmiselna, škodljiva za vse strani. Slovenci kljub temu strumno vztrajamo na položajih in ne vemo, kdaj bomo odšli. Vsiljujeta se dve vprašanji: zakaj smo tam in kdaj bomo vendarle odmarširali?
Tam smo zato, ker smo del Zahoda in članica Nata, iz tega pa izvirajo tudi obveznosti. Naša odločitev za natovsko članstvo se za nazaj očitno kaže kot zgrešena. To je vojaška organizacija Zahoda in sestavni del njegovega vpliva. Ko se je sovjetski blok sesedel, se je moral Nato, če je hotel ostati smiseln, razširiti. Zdaj se je delno že globaliziral. Pri tem kljub načelni enakopravnosti članic v marsičem ostaja ameriško orodje in se pogosto zapleta v akcije po zgolj ameriških potrebah. To lahko njegovim članicam in svetu tudi škodi.
Vanj smo vstopili predvsem zato, ker smo sebi in drugim dokazovali, da smo enakovredna, polnopravna članica Zahoda, ki ji gredo vsi membershipi v njegovih pomembnih organizacijah. Politika hladne analize razlogov za članstvo in proti njemu preprosto ni zmogla opraviti.
Če si že v Natu, pa se seveda moraš držati njegovih pravil in obveznosti, tudi udeležbe v mednarodnih akcijah. Vendar je znotraj tega okvira prav tako mogoče ohraniti dovolj manevrskega prostora. V skrajno spornem Afganistanu nas preprosto ne bi smelo biti. To je seveda še bolj veljalo za Irak. Vendar smo vedno hoteli igrati vlogo vzornega (ameriškega) učenca.
In zakaj ne odidemo? V bistvu ostajamo zato, ker se bojimo nejevolje velike Amerike in natovskega vodstva in ker je naša politika - v tem smo podobni vzhodni Evropi - vedno bila dokaj proameriška. Poleg tega smo radi potrepljani od velikih, nismo samozavestni, pogum črpamo kvečjemu iz nepremišljenosti ali pomanjkljivih analiz (kot npr. pri hrvaški blokadi). Na splošno se pri mednarodno kočljivih odločitvah rajši potuhnemo, počakamo na večino, potem pa odcapljamo za njo. Načela pri taki drži nujno pogosto trpijo, to velja tudi za koristi in mednarodni ugled. Taka drža se zdi varna in realistična, vendar z njo ostajaš miš, tudi če bi kdaj pa kdaj lahko bil mačka.
V Afganistanu smo še vedno tudi zato, ker je celoten sklop naše vojske in obrambe, deloma pa tudi zunanje politike polomija. O tem pričajo Patria v vseh svojih razsežnostih, nedomišljena profesionalizacija vojske, menjavanje doktrin, nesposobni ljudje na visokih položajih, odhod v Irak in Afganistan, mečkanje s Hrvaško itd. Vso to celoto sestavlja zavidanja vredna količina improviziranja, za odločitvami pa pogosto stoji več čustev, želja in frustracij kot pa trezne analize.
Vojsko imaš zaradi varnosti, ne zaradi častnih straž in parad. Naša varnost je zaradi članstva v Natu, kakršen je, in sodelovanja v mednarodnih akcijah, kakršna je afganistanska, prej manjša kot večja. Zaradi navzočnosti v Afganistanu in Iraku smo bolj ogroženi od teroristov in nasploh je zlasti iraška vojna nevarnost terorizma okrepila.
Zaradi obveznosti do Nata nam manjka denarja drugod (res smo zdaj vojaške izdatke kljub tarnanju obrambne ministrice o izgubi ugleda resno oklestili). Pri tem je za našo zunanjo in notranjo varnost veliko bolj od vojaške trdnosti pomembna ekonomska.
Z Natom dobivamo zelo megleno globalno varnost, naša lokalna varnost pa se z njim morda celo zmanjšuje. Nato bi nemočno dvignil roke, če bi se zapletli v resen konflikt s to ali ono sosedo, naša vojska pa je čedalje bolj prirejena potrebam v mednarodnih akcijah in vedno manj uporabna kot obrambna sila doma. Če mislimo, da je naša regija za hude napetosti zdaj in v prihodnosti imuna, lahko vojsko razpustimo.
Vrnimo se k Afganistanu. Če smo že tam, je zdaj zlata priložnost, da se umaknemo. Vojna je, kot rečeno, zgrešena in izgubljena, nekateri se iz nje že umikajo, doma imamo krizo, ki nas resno ogroža. Celo kako tuje ali slovensko življenje bomo morda prihranili. Oblast, če pogledamo skozi njena očala, pa si lahko s hitrim umikom pridobi celo kak volilni glas.
Če ne gre drugače, lahko postavimo rok, v katerem se bomo umaknili. Toda odločitev mora biti nepreklicna, rok pa kratek.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.