dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

29. 10. 2009  |  Mladina 43  |  Kolumna

Brez ključnih odgovorov

Imamo etična pravila igre in nobenih organizacijskih rešitev, kako dejansko povečati kakovost upravljanja v slovenskih podjetjih, zasebnih in državnih

Kriza korporativnega upravljanja v Sloveniji dosega v teh mesecih svoj vrhunec. Zaradi slabega upravljanja in vodenja se je zlomila Mura in kleca povsem zasebni Prevent, v težavah tičita nekdaj ugledna Istrabenz in Laško, že leto dni traja farsa z upravami in nadzornimi sveti v ugledni NLB in podobno velja tudi za SŽ. Lastninska struktura pri tem ni odločilna in zasebni lastniki niso pri tem nič bolj učinkoviti kot javni. Sedanja kriza namesto privatizacije postavlja v ospredje nove oblike podržavljanja, zato postaja kakovost upravljanja z državno lastnino eno ključnih vprašanj iskanja izhoda iz nje. Pred desetimi leti je OECD začel s predlogi za prenovo korporativnega upravljanja, pobudo je sprejel tako G7 kot tudi ZN. Danes slovenska vlada hiti z ureditvijo upravljanja kapitalskih naložb države. Toda vladni zakonski predlogi vsaj za sedaj prinašajo bolj formalne kot vsebinske rešitve. Morda dovolj za pričakovanja v Parizu, premalo za rešitev problemov doma.
Posttranzicijska konsolidacija lastništva je skoncentrirala lastninske pravice v rokah poslovne oligarhije. Toda dobili smo podjetniško šibke in zadolžene zasebne lastnike. Na drugi strani je način upravljanja podjetij, zlasti prevladujoči dvotirni sistem, zaradi zakonskih omejitev v ZGD, neprofesionalno opravilo. Tako smo dobili neodgovorne nadzornike, slepe delegate lastnikov ali pa zagovornike menedžerjev. In na koncu tudi priporočila OECD ostajajo predvsem na normativni ravni. Imamo etična pravila igre in nobenih organizacijskih rešitev, kako dejansko povečati kakovost upravljanja v slovenskih podjetjih, zasebnih in državnih.
Neoklasična ekonomska teorija lastništva ekonomske krize pripisuje slabi regulativni vlogi države ali pa slabostim državne lastnine. Argumentacija je razmeroma preprosta. Če namreč država lahko doseže svoje cilje prek regulacije tržnega sistema, ne potrebuje za njihovo dosego lastninskih pravic na podjetniški ravni. Nekakšen ostanek nadzornih pravic kot lastnika državnih podjetij ji povzroča samo dodatne transakcijske stroške, vodi do napačnih odločitev in ekonomske neučinkovitosti državnih podjetij. Zato je državna lastnina lahko le začasna in omejena. Ekonomsko vzdrži, če so stroški zunanje regulacije podjetij večji od stroškov notranjega lastniškega nadzora. Ista teorija tudi pojasnjuje, da v primeru državnih podjetij ne obstaja primerljiva nevarnost prevzema, zanje veljajo mehke proračunske omejitve in tudi menedžerji običajno ne težijo k maksimizaciji vrednosti družb. To pomeni, da državnih podjetij ne ogroža konkurenca, izgube lažje pokrivajo prek javnih financ, namesto poslovnim pa sledijo tudi političnim interesom. Toda problem nemoči razpršenih lastnikov je podoben pri zasebnih delniških družbah kot tudi državnih podjetjih, podobne so tudi zadrege na trgu kapitala in pri obnašanju oligarhičnih interesnih skupin.
V teh razmerah ima država pred seboj tri modele organizacije. Največ zagovornikov ima centralizirana državna agencija, drugi model stavi na sektorsko koordinacijo ministrstev in tretji na vlogo parlamenta. Za korporativna priporočila OECD je ključna ločitev lastniške od drugih funkcij države, državna podjetja pa naj sledijo podobnim upravljavskim principom kot zasebna, le da delujejo bolj javno in družbeno odgovorno. Toda tudi normativna priporočila OECD, SB in OZN ne ponujajo poti, kako zamenjati prevladujoči delniški model (»shareholder«) z deležniškim (»stakeholder) in postaviti vsesplošno družbeno odgovornost kot način večje kakovosti upravljanja.
Slovenski pristop v Zakonu o upravljanju kapitalskih naložb države stavi na podobno centralno agencijo, ki naj bi koordinirala in združevala sektorske politike ministrstev v okviru svoje strategije in skrbela za konkretne pristope na posameznih področjih na podjetniški ravni. Agencija bi bila zadolžena za delegiranje interesov države, njen svet bi skrbel za finančne naložbe, izbiro nadzornikov in načine upravljanja. Medtem ko strategijo kot najvišji akt upravljanja državnega premoženja sprejema DZ, pa je za sprejem letnega načrta odgovorna vlada RS. Zakon je nastal v veliki časovni stiski in žal ne prinaša ključnih odgovorov. Poglejmo nekatere temeljne dileme.
Prva zadeva problem centralne agencije namesto decentraliziranega sektorskega delovanja po ministrstvih, ki bi upošteval skupne standarde in protokole. Sedanja rešitev sektorsko usklajevanje prepušča posebnim »delovnim skupinam« pod okriljem agencije. Toda kdo bo na koncu presojal, kaj so »strateške« in kaj zgolj »portfeljske naložbe«, če nimamo izvedbenih strategij in če avtonomna agencija ne bo imela dovolj politične moči, da bi uglasila razbito četico ministrov. Če pa bo to moč dobila, lahko namesto zdravila postane nova bolezen drugačne politične manipulacije. Drugo veliko vrzel najdemo pri določitvi vloge nadzornih svetov (NS), kjer zakon povzema sedanjo akreditacijo in napoveduje kodeks upravljanja. Ključna je določitev sistema nadzora v strateških podjetjih, ne glede na lastniški delež države. Zakonsko praznino lahko nadomesti zgolj politični voluntarizem. Manjka tudi zakonska določitev, kako naj delujejo NS, pogrešam njihovo tipologijo, od pasivnih do interventnih. Nobenih zavez ni glede njihovega poročanja in evalvacije njihovega dela. To je temelj želene kakovosti upravljanja. In navsezadnje v zakonu ni nikjer pravih določil o javnem poročanju glede politike upravljanja, kar je zapoved OECD. Tu se kuje družbena odgovornost dobrega upravljanja državnih podjetij in nadgrajuje sistem poročanja NS od spodaj navzgor. Parlament mora sprejemati letno poročilo o kakovosti upravljanja z državnimi naložbami, namesto da bodo tam govorili o strategijah, ki so domena vlade in podjetij.
Rešitev zagat je na kratek rok dvojna. Najprej potrebujemo čas za širši zakon, ki politični voluntarizem pri upravljanju državnih kapitalskih naložb zapira in ne odpira. Hkrati potrebujemo takojšnje ukrepanje, kajti nihče ne preprečuje vladi, da pojasni svojim nadzornikom, kaj želijo in pričakujejo od njih in uprav pri premagovanju krize. Namesto govoričenj na večernih Odmevih državne RTV naj rajši odmevajo njihove akcije. Zanje ne potrebujejo zakonov, temveč nekaj politične zrelosti in kajpada tudi pameti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.