3. 12. 2009 | Mladina 48 | Kolumna
Vrnitev k ljudstvu
Kako naj cerkev stopi skozi pogojno odprta vrata
© Tomaž Lavrič
Za vero se zdi, da je naraven in koristen fenomen. Naraven zato, ker se je pojavila povsod, kjer se je razvil človek. Nikjer tudi ni izginila, čeprav njena privlačnost niha. Koristna je lahko zato, ker razglaša vrednote (vsebovane recimo v desetih zapovedih), ki imajo ali naj bi imele veljavo v vsaki civilizirani družbi. Marsikomu prinaša v stiski intimno tolažbo. Poleg tega je pomemben del kulturne tradicije in identitete in s tem ena izmed stvari, ki držijo družbo skupaj.
Celo vneti ateisti bi se najbrž počutili nelagodno, če bi vera in njena zunanja znamenja nenadoma izginili s sveta. Seveda pa je bila vera pogosto zlorabljena. A pri tem pravzaprav ne gre za vero, ampak za človekovo naravo. Tudi brez verske gorečnosti tistega časa bi za križarske vojne našli kak drug razlog - človek je pač osvajalec.
Krščanstvo ima svojega nosilca in oznanjevalca - cerkev. Brez tega bi težko preživelo, vsaj v tradicionalni obliki. V tem smislu je cerkev nepogrešljiva. Ob tem se samo od sebe vsili vprašanje, kakšna je ta cerkev: deluje v skladu s svojimi nauki in v prid vere, ki jo oznanja, ali ne? Dodatno vprašanje: deluje v prid ljudi, med katerimi živi?
S tem so težave. Katoliška cerkev je organizacija ljudi, ki živijo po svojih pravilih, se imajo za svete, a to pogosto niso. KC je zgodovinsko razvajena: po kratkem začetnem obdobju preganjanja se je povzpela na oblast ali pa bila njen zvesti partner. To sožitje je trajalo okroglo tisočletje in pol; cerkev se mukoma odvaja nekdanjega privilegiranega statusa šele kakih 200 let. Zdaj ni več državna cerkev, a je v Evropi (skupaj z drugimi krščanskimi cerkvami) poudarjeno prva med enakimi.
To ji ne pomaga pri njeni poglavitni zagati - upadanju števila vernikov. Po podatkih Eurobarometra iz leta 2005 dobra polovica Evropejcev veruje v boga, dobra četrtina v kako drugo duhovno silo, slaba četrtina pa v nič (Slovenija je s 37 odstotki nekje na sredi).
Cerkve se še naprej praznijo. Ta proces se je začel v 19. stoletju, ko je industrializacija prinesla množično urbanizacijo in pobrala cerkvi veliko vernikov. Vzroke za sekularizacijo je težko jasno določiti; tu so medli spomini na verske vojne, pretesna povezanost KC z oblastjo, nemoralnost v njenih vrstah, kopičenje bogastva, ki ni namenjeno dobrodelnosti. KC v Evropi ni moralni svetilnik, po katerem bi se množice res ravnale - prepad med njenimi zapovedmi in življenjskimi navadami velike večine katoličanov ostaja globok.
Kako bo naprej, ni jasno. Sekularizacija se bo s staranjem družbe in morebitnim čedalje tršim in negotovim življenjem ustavila, mislijo nekateri, drugi pa, da se bo nadaljevala, saj jo v bistvu poganja osnovni družbeni sistem (kapitalizem). Thomas Reese pravi, da se bo usihanje vernikov nadaljevalo, če bo cerkev v tem stoletju izgubila žensko, kot je v 20. stoletju v Evropi izgubila moški delavski razred. Odnos do ženske in seksualne revolucije, začete v 60. letih, pravi, je največja grožnja avtoriteti KC in veri.
Toda potreba po religioznosti in duhovnosti kljub praznjenju cerkev živi naprej. To se kaže v širjenju drugih, zlasti vzhodnjaških ver in individualno sestavljenih verovanj. Za vernost kot tako je to dobro, za KC pa pomeni nezaupnico. Nekaj očitno počne narobe, če ljudje verujejo ali bi verovali, pa se od nje odvračajo.
Vendar ni videti, da bi KC resno razmišljala o spremembah, čeprav prostor zanje obstaja - v decentralizaciji stroge hierarhije, moralizaciji cerkve, strpnejšem odnosu do življenjskih praks množic (splav itd.), predvsem pa v sestopu s položaja moči in bogastva. Toda v tem pogledu ravna cerkev bolj ali manj po starem; če se je v svojih zlatih časih vedla po državni, se zdaj marsikdaj po podjetniški logiki.
Hkrati ima reformiranje tesne meje - cerkev svojih temeljnih naukov in obredja ne more spremeniti, opustiti ali krpati poljubno kot posameznik.
Spremembe ne pomenijo, da bi se morala cerkev zapreti vase in se ukvarjati samo še z vero. Nasprotno, njeno družbeno angažiranje je (to ni večinsko mnenje) zaželeno - tudi zato, ker vnaša v svet zapovedane materialnosti element duhovnosti in tradicionalnih vrednot.
Političnosti se težko izogne, saj imajo vsa pomembnejša družbena vprašanja tudi to plat. Zlasti v nekdanjih komunističnih državah (tudi Sloveniji) pa je cerkev iz primata političnega dolgo črpala velik del javne pozornosti in tudi svoje identitete; to ni bil le politični boj za normalno priznanje verske ustanove v postkomunizmu, ampak že politika zaradi politike in gmotnih koristi. Vero je tako početje instrumentaliziralo, jo potisnilo na obrobje - Jezus kot izgovor, kakor se glasi neki opis. Toda zdaj je položaj cerkve povsod, tudi pri nas, kljub predsodkom in zameram z obeh strani bolj ali manj urejen.
Ljudstvu se v glavnem zdi, da je cerkev del establishmenta. Ta je kot celota na čedalje slabšem glasu. Tudi zato, ne samo zaradi specifičnih slabosti cerkve, je Slovenija kot mnoge druge evropske države do cerkve nezaupljiva, a za vero še naprej dokaj odprta.
Kako naj cerkev stopi skozi ta pogojno odprta vrata?
Najširši prostor se ji odpira na socialnem področju. To je očitno zlasti zdaj, v krizi. Položaj večine zaposlenih pa se v korist kapitala relativno slabša že vrsto let. Tudi v Sloveniji se je krog privržencev neoliberalizma širil v politiki, gospodarstvu, akademskih krogih. Kriza, tajkuni, naraščajoča socialna napetost, nova oblast so ta proces samo zavrli.
Zdaj je obtičal nekako na sredi poti. Prav v tem mandatu se v marsičem odloča, kakšen bo slovenski kapitalizem po krizi.
Cerkev je tako rekoč dolžna poseči v to prevešanje tehtnice in nastopiti proti konkurenčni in zmagoviti religiji zadnjih desetletij. In to v imenu vere. Kajti neoliberalne dogme, ti novodobni molilni mlinčki, so v kričečem nasprotju z nauki katolicizma. Ne le da množično proizvajajo razslojevanje in revščino, ampak zavestno stavijo na slabosti človeka, na njegovo pohlepnost, brezobzirno tekmovalnost, neusmiljenost ...
To pravi tudi cerkvena socialna doktrina, med drugim enciklika Caritas in Veritate Benedikta XVI. Divji liberalizem obsoja in pravi, da je ekonomija zaradi človeka, ne človek zaradi ekonomije.
Naša KC je pred izbiro. Lahko se dela brezbrižno ali pa demonstrativno, ne le s kako medlo izjavo, kot se je že dogajalo, poseže v dogajanje. Če bo podprla sedanji socialni revolt in jasno obsodila religijo neoliberalizma, potem pa trajno in sistematično pritiskala v to smer, bo pomagala prebiti pat pozicijo pri odločanju med surovim kapitalizmom in socialno državo. V tem pogledu ima dovolj avtonomije in navsezadnje tudi formalno podporo Vatikana. Hkrati bo ravnala v duhu časa, ki nam pripoveduje zgodbo o nujni humanizaciji kapitalizma v korist človeka, demokracije in okolja.
S tem pa bo slovenska cerkev seveda nekaj storila tudi za vero in svoj ugled.
Morda bo na kaki prihodnji demonstraciji ubogih delavskih par zraven tudi novi nadškof Stres.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.