dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

10. 12. 2009  |  Mladina 49  |  Kolumna

Kavčič

Politično-ekonomska dediščina Staneta Kavčiča je še danes dragocena, njegova politika pa bi morala biti učna ura za Boruta Pahorja

V poplavi letošnjih obletnic je ostala devetdeseta obletnica rojstva Staneta Kavčiča na pol poti. Ugledna zgodovinarja Repe in Prinčič sta konec oktobra izdala pregledno knjigo Pred časom - Portret Staneta Kavčiča, v Ljubljani so mu postavili spomenik. Toda predsednik države Türk ga je v svojem zanosu nagrajevanja zamenjal z drugimi odlikovanci, strokovna in politična javnost pa sta ponovno podcenili njegovo sodobno sporočilnost. Stane Kavčič je kot predsednik slovenske vlade v obdobju 1967-1972 deloval v povsem neprimerljivih politično-ekonomskih razmerah. Toda hkrati je s svojim pristopom k družbenemu razvoju, razumevanju reform in z načinom vodenja vlade v kriznih razmerah najprodornejši predsednik slovenske vlade, kar smo jih imeli.
Kavčičeva politično-ekonomska dediščina je zato še danes dragocena zaradi treh premislekov. Najprej je lahko Kavčič stičišče različnih političnih skupin in skupni imenovalec danes sprtih političnih nosilcev. Kavčič je sprejemljiv za desnico, ker je nacionalno vprašanje postavljal pred razredno. Velja za žlahtnega politično-ekonomskega nacionalista, v ospredje postavlja interese slovenske države znotraj federalne SFRJ, zaradi spora s partijskim vrhom in Kardeljem pa so ga komunisti tudi odstavili in onemogočili kot politika. Levica je v njem prepoznala modernega socialista in začetnika slovenskega politično-ekonomskega liberalizma. Njegovo razumevanje socialdemokratske države in tržnih reform je bilo tedaj prelomno in je navdihovalo politični upor in komunistično »sestopanje« z oblasti v osemdesetih letih. Zato je nenavadno, da ne razumemo, da nas Kavčič lahko politično združuje v pomembnem času sedanje krize, ko potrebujemo politični konsenz in iskanje možnih skupnih imenovalcev. Še bolj nenavadno pa je, da je to spregledal Türk. Očitno politično ni razumel niti Kavčičeve vloge v sedemdesetih letih niti sedanjih priložnosti, ki jih ponuja Kavčičeva politična dediščina. Nagrada Ertlu je njegov največji politični faux pas, spregled Kavčiča pa žal velika izgubljena priložnost.
Drugo pomembno sporočilo je namenjeno Kavčičevi vlogi predsednika vlade in načinu, kako je obvladoval politično-ekonomske probleme tedanjega časa. Čeprav ni imel formalne izobrazbe, je bila temelj njegovega delovanja močna politično-ekonomska ideologija, nekakšna mešanica marksističnih naukov in socialdemokratskih izkušenj zahodnoevropskih držav. To je dajalo njegovemu delovanju nekakšen poglobljen smisel in politično težo. Druga državniška lastnost je bila njegova sposobnost strategiziranja, strateškega razmišljanja in delovanja. Konec šestdesetih smo dobili najboljšo razvojno strategijo Slovenije do sedaj, ki jo je pripravil ljubljanski IER pod vodstvom dr. Kržišnika. Kavčič je spodbudil projekt in sledil njegovim napotkom, čeprav strategija nikoli ni postala uradni razvojni plan republike. Na tretjem mestu stoji morda ključna lastnost njegovega delovanja. Kavčič je bil karizmatična politična osebnost z izrednim smislom za operativno delovanje. Ta trojna formula je izjemno pomembna tudi za sedanjo rabo. Brez močne politično-ekonomske ideologije, smisla za strategiziranje in operativnih sposobnosti delovanja preprosto ni mogoče najti in tlakovati poti iz sedanje krize.
Tretja pomembna lastnost Kavčičevega petinpolletnega vodenja slovenske vlade pa so njegovi sistemski poudarki in razvojni projekti, s katerimi je pomembno oblikoval današnjo gospodarsko podobo države. Kavčič se je pod vplivom tedanjega evrokomunizma, kar lahko dovolj jasno razberemo iz njegove knjige Dnevnik in spomini 1972-1987 (1988), zavzemal za nekakšno »tretjo pot« med zahodnim liberalnim kapitalizmom in državnim socializmom na vzhodu. To ni bila izdelana politično-ekonomska ideologija, toda pomembno je bilo, da je svoje ukrepe in delovanje vedno skušal dati v nekakšen teoretski okvir. V devetdesetih je sociolog Giddens obudil idejo »tretje poti«, Tony Blair pa jo je politično uporabil in tudi zlorabil. Tudi sedanja Pahorjeva napoved glede izhodne strategije iz sedanje krize potrebuje jasen politično-ekonomski okvir, če želi v praksi uspeti.
Tudi drugi Kavčičevi razvojni projekti ponujajo zanimiva sporočila. Vzemimo za primer razvoj Luke Koper, elektrifikacijo železniške proge Koper-Divača in logistično povezavo z Bavarsko, ki so pomenili pomembno razvojno torišče in obrambni zid pred italijanskim prodorom na zahodno Istro. Zgodba je enako aktualna še danes, posebno z vidika strateške vloge luške dejavnosti, evropskih železniških prometnih koridorjev in globalnih strateških interesov Slovenije na tem področju države. Slovenske vlade, od Drnovška do Pahorja, so tu zamudile veliko priložnosti in napravile vrsto strateških napak.
Spomnimo se še nekaterih drugih projektov, kot so slovenski avtocestni križ, policentričnost razvoja, povezanost prostorskega in ekonomskega razvoja zaradi lažjega umeščanja investicij, razvoj energetike z jedrsko elektrarno v Krškem, pa naslonitev na nosilne tehnološke panoge in velika podjetja, poudarjeno vlogo turizma (Slovenija kot »vrt Evrope«), vključno z gradnjo Bernardina v Portorožu, ureditev letališča Brnik in razvoj Adrie Airways, postavitev republiškega računskega centra in še bi lahko naštevali. Vse to govori, kako je Kavčičeva administracija v razmerah burnih ideoloških spopadov, političnih omejitev in propadlih ekonomskih reform zmogla zavidljiv nabor konkretnih akcij in pomembnih strateških premikov. Povezala je nekaj nosilnih razvojnih projektov s politiko spodbujanja podjetništva, poudarjala je skrb za rast produktivnosti in mednarodne konkurenčnosti. To so ključni poudarki tudi za današnjo rabo. Vse skupaj je dramatično spremenilo dolgoročno podobo slovenskega gospodarstva in tlakovalo pot k poznejši uspešni tranzicijski zgodbi Slovenije in njeni vključitvi v EU.
Kavčičeva sporočila so torej dovolj povedna, da bi lahko pomagala pri iskanju optimalnih politično-ekonomskih rešitev iz sedanje krize. Gre za povezanost kratkoročnih ukrepov, strukturnih reform in dolgoročne razvojne vizije države. Zato je Kavčič lahko učna ura za Pahorja, ne samo glede strateškega pristopa in načina vodenja vlade, temveč tudi pri vsakdanjem javnem komuniciranju in ukrepanju.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.