22. 12. 2009 | Mladina 51 | Kolumna
Kakšne barve so sanje?
Prihodnost se obnaša po svoje
In ko je osmi dan Bog ustvaril rock, je na božični dan rekel »Bodi kič!« in bili so kič in pojoči venčki pri blagajnah nakupovalnih središč in ameriške risanke o Jožefu in Mariji na nacionalki in celuloidne punčke z butastimi najstniškimi obrazi na rožnatih konjičkih, ampak letos že manj, ker je pač Recesija, taka z veliko začetnico. Vsaka reč je za kakšno stvar dobra.
Kdo bi si bil pred tremi, štirimi leti na vrhuncu potrošniške mrzlice mislil, da bomo imeli recesijo ...? A po drugi strani, kdo bi si bil pred tridesetimi, štiridesetimi leti sredi socialistične negibnosti mislil, da bomo imeli potrošniško mrzlico ...
Toda recesija gor ali dol, pred prazniki je treba v Katoliško knjigarno v Gorici po točno določen koledar z mucami (verjemite, da ne želite vedeti podrobnosti), peš čez železniško progo in mejo, ki je več ni, pa tudi prej se nismo kaj prida menili zanjo, skozi najstarejši del srednjeveškega italijanskega mesta, pod gradom na Travnik pred stolnico, kjer so usmrtili tolminske puntarje in kjer laška nizka gradnja že peto leto polaga tlak, pa še nič ne leži, razen zapuščenega cestarskega orodja. Nimamo samo pri nas Zidarjev, hočem reči zidarjev. Ulice so okrašene bolj skromno, po ozkih pločnikih racajo stare babnice z obrazi kot skisano mleko, ponekod zijajo prazna stanovanjska ali izložbena okna z napisi SI AFFITA, daje se v najem. Praznih oken je precej, nekateri napisi so že porumeneli od starosti. Na korzu, glavni trgovski ulici, so fasade nevzdrževane, nekatere izložbe so zabite z deskami, deske pa so pokracane z ne posebej duhovitimi grafiti, in vse skupaj je na las podobno kakemu jordanskemu ali severnoafriškemu mestu, skupaj z visokoraslim, še kar seksi črncem, ki stoji pred eno od trgovin in zaman poskuša prodajati cenene zapestne ure. Vsi seksi črnci, ki jih srečaš v Gorici, so bili v domovini odvetniki ali zdravniki in vsi so s svojimi urami vred zbežali na korzo pred terorjem krvoločnega diktatorja. Hm. Poleg črnca v burji plapola listek, prilepljen na umazano steklo izložbe. INGLESE SPAGNOLO AIUTO COMPITI. Angleško špansko pomagam naloge. Pa ja.
Le da to ni recesija, tako tihožitje imajo v Gorici že vse, odkar so osovraženi Sciavi nehali pitati lastnike trgovin z dinarji, ki so jih petdeset let pridno prinašali tja v zameno za kavbojke, kavo in bambole (kake pol metra velike punčke v čipkastih krinolinah, ki so nato preostanek svojega življenja z razkrečenimi nožicami sedele sredi zakonske postelje in niso jokale ne rekle mama ne zapirale oči). Ko je nekoč naša babica enega od uglednejših trgovcev pobarala, ali lahko dva metra finega gabardena plača z dinarji namesto z lirami, jo je nadrl: »Dinarji? Dinarje hočete? Tu jih imate, meni se iz dinarjev drek dela!« In je segel v blagajno in je prednjo na pult zalučal pest zmečkanih Titov, konjev in udarnikov. Le kako naj bi bil ubožec kapitalistični vedel, da bo čez trideset, štirideset let pred njegovo opustošeno izložbo stal črnec s polnim košem kontrabanda in pomagal naloge?
Ne morem se otresti občutka, da so nas vse skupaj prinesli okrog in prikrajšali za prihodnost. S tistim črncem vred. Pa je bila prihodnost v socialističnih časih tako rekoč najdragocenejše, kar smo imeli! Bila je zajamčena, kot je bilo zajamčeno dejstvo, da bo naslednje leto do pike enako letošnjemu - nikoli se ni nič spremenilo in celo sekvoje so usihale hitreje od partijskih šefov - in bila je take barve, kot so bile tistikrat ob božiču italijanske izložbe na korzu. Zlate, slonokoščene, žametno rdeče in pudrasto rožnate, z občasnimi prebliski snežno bele in srebrnega posipa. Dobri stari kič. Bilo je onkraj slehernega dvoma: če se boš v brezplačnih jugoslovanskih šolah pridno učil in pridno hodil k brezplačnemu jugoslovanskemu zobozdravniku, boš po dvajsetem letu zdrav ter čeden slovenski diplomiranec, ki ga bo čakala zajamčena služba, in ako bodeš priden tudi v tej, si boš zlahka postavil hišo ter si za nameček omislil kaj lepega iz tistih osvetljenih, žarečih, slonokoščenih in pudrasto roza italijanskih izložb. Zlasti če boš v izogib inflaciji varčeval v nemških markah. Nismo si želeli jaht ne dizajnerskih vil, ne delnic, ne pregrešno dragih potovanj okoli vesolja, želeli smo si zgolj česa lepega iz tistih bleščečih izložb, ki so nam v svoji kičasti malomeščanščini najbrž pomenile simbol udobnega ter dostojanstvenega življenja. No, pa drage avtomobile smo si tudi želeli, ampak to je stvar testosterona, ne političnih režimov.
Torej, kdo bi si bil mislil, da čez trideset, štirideset let niti mark ne bo več ... In ko takole gledam obubožano Gorico, se počutim še slabše, kot če bi bila soočena s podobami svojega neuspeha. Do zadnje podrobnosti vse je drugače, kot sem pričakovala. Spremembe so segle čez meje osebnega, še več, segle so prek državnih meja. V Gorici je umrla prihodnost, moja, italijanska in naša, skratka - zdaj smo vsi združeni v kapitalizmu.
(Mimogrede, tudi tistih točno določenih koledarjev z mucami ne tiskajo več.)
Socializem se je pokazal za slabega preroka. Ni znal predvideti lastnega konca. Mi, ki smo rasli znotraj njegovega večno ponavljajočega se, večno enakega ciklusa, nismo predvideli časov, ko bodo nekateri imeli dizajnerske delnice in bodo ob božiču načrtovali pohod na Sejšele, drugi pa bodo delavci Mure. Po drugi strani nihče ni znal predvideti interneta. Nihče ni znal predvideti renesanse delavskih demonstracij v slogu Bertoluccijevega Dvajsetega stoletja, nihče ni znal predvideti, da bo k demonstracijam začel pozivati tepec, ki mu gre v nos, če nekateri dobijo medaljo, namesto da bi on dobil dve, nihče ni znal predvideti, da bo tepcu zaradi tega priljubljenost padla ... In tako dalje. Vsa stara Evropa je bolestno nagnjena k prerokovanju. Marksizem je bil nujno preroški, saj so bili njegovi duhovni očetje vzgajani in šolani v najodličnejšem duhu krščansko-judovske tradicije, za katero je sedanjost vedno le nadležna bagatela, prave nagrade, prave rešitve, pravilni odgovori pa se skrivajo vselej v prihodnosti. V nebesih. V sreči prihodnjih rodov. Tistega dne, ko nas bodo spustili iz Auschwitza. Prihodnjega leta v Jeruzalemu. V trenutku, ko si bom lahko kupila tisti zamolklo rožnati plašč iz Rosconijeve izložbe. Vsi kar naprej prerokujemo in odlagamo srečo in upamo in se oziramo v prihodnost in vsi smo tako prekleto nenadarjeni za to - hočem reči, okrog sebe poglejte, mar hočete še več dokazov?
In tako sem se po fiasku z mucami trdno odločila, da se letos na silvestrovo ne bom trdno odločala o ničemer. Kaj ko bi med prazniki vsaj za nekaj dni poskusili živeti v sedanjosti? Z izklopljenim televizorjem? Ali vsaj z izklopljenim informativnim programom, če zares brez kravje muzike in smučarskih skokov ne gre. Hočem reči - prihodnost se obnaša po svoje; mar se nam v taki prihodnosti sploh še splača početi kaj drugega?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.