Rekonstrukcija
Občutek kaotičnosti se krepi. Vlada potrebuje psihološki prelom
© Tomaž Lavrič
Za oblast bi bilo dobro, če bi si privoščila pošteno rekonstrukcijo vlade. Za to govori več stvari.
Eno je kakovost ministrske ekipe. V njej je nekaj posameznikov, ki bi jih bilo iz različnih vzrokov dobro zamenjati. Drugo je vladna podoba, ki zbuja vedno manjše zaupanje. Brez zaupanja ni avtoritete, brez enega in drugega pa je tako rekoč nemogoče splezati iz krize.
Za usihanje avtoritete je kriv preplet objektivnih težav, s krizo povezanega ozračja, razmeroma slabega vsebinskega delovanja vlade, v veliki meri pa tudi njenega zgrešenega komuniciranja z javnostjo. Vsemu temu so se pridružili še mediji, ki pomagajo krepiti naraščajočo histerijo, in (politične) krvi in oblasti željna opozicija (Janša se je v zadnjem času lastnoročno spravil k pisanju o grehih zanj očitno neiztrebljivih slovenskih komunistov; enega posekaš, dva poženeta).
Dobro leto po volitvah je podoba te vlade v očeh javnosti ustaljena in se lahko, kot se zdi, samo še slabša. Pahor in njegova ekipa zbujata vtis dokaj izgubljene, sprte posadke brez jasne smeri. Pri tem se bodo objektivne težave vsaj nekaj časa še večale. S tako podobo bo med drugim težko izpeljati napovedane reforme. Prejšnje vlade se je velik del javnosti bal, zdaj strahu ni, a vsi nergajo, rentačijo in postajajo preganjavični.
V takem stanju potrebuje vlada (koalicija) močan sunek, če hoče izboljšati vladanje samo in vtis, ki ga ustvarja v javnosti. To bi bilo načeloma mogoče doseči mirno, s tihim dogovorom. Nekaj takih poskusov je že bilo, a vse je ostalo po starem. Zdaj so stvari tako daleč, da bi tudi uspešen dogovor take vrste prinesel malo ali nič; dojemanje te vlade je tako zakoličeno, da bi ga lahko predrugačil le močan dogodek. Najnaravnejša oblika takega reza, ki bi javnosti poslal glasno sporočilo - sposobni smo se spremeniti, spremenili smo se -, bi bila krepka prenova vlade.
Krepka prenova pomeni zamenjavo vsaj treh, štirih ministrov. Hkratna zamenjava bi psihološko delovala čisto drugače kot posamične, časovno razpotegnjene zamenjave. Največjo spremembo bi seveda pomenila zamenjava premiera. Če to ni mogoče - in zdi se, da ni -, je na take sugestije boljše pozabiti, saj nas bo sicer doletela še akutna politična kriza.
Odločilno je seveda vprašanje, ali se je koalicija za temeljito rekonstrukcijo sploh sposobna dogovoriti. Medstrankarska razmerja, izražena s številom in težo ministrskih položajev, so občutljiva vsaj toliko kot usklajevanje strankarskih programov in prioritet. Zato je najprej potrebno trdno prepričanje, da je prenova vlade nujna, sicer se bo vse skupaj končalo slabo in z volilnim porazom.
Ali se oblast zaveda, da gre voz navzdol, ni jasno. Vladne stranke se med seboj po malem še naprej mikastijo, Pahor še naprej žari od odločnega, žal ne nalezljivega optimizma in po novem očarano gleda v tribarvne reformne gumbe. Če bi bile volitve jutri, bi bil izid najbrž tesen, toda vladna pozicija se bo zaradi slabih gospodarskih razmer do leta 2012 najverjetneje še poslabšala, morda zelo.
Pomembno se zdi tole: Sloveniji ne vladajo mreže, čeprav je nevarnih vpletanj iz ozadij veliko, ampak ustanove, kot to določa ustavni red. Sodstvo deluje, čeprav ima velike težave. Gospodarstvo se ni razsulo, čeprav je deloma v hudih škripcih. Vlada v boju proti krizi ni popolnoma izgubila kompasa, kot trdi opozicija. Del medijev ostaja pri pameti. Skratka, Slovenija je v resnih težavah, a nikakor v popolnem moralnem, pravnem in gmotnem razsulu.
In vendar se tak vtis krepi in širi. Ljudstvo je zaradi ekonomske in socialne krize negotovo, zlovoljno in čedalje bolj dojemljivo za slabe impulze z različnih strani. Oblast ga, kot rečeno, v marsičem lomi, javnosti ne zna vliti zaupanja in hkrati napoveduje reforme, za katere se ne ve, kakšne in kako boleče bodo. Opozicija sistematično spodbuja ozračje kaosa in katastrofičnosti, v katerem se Janša ponuja kot voditelj, ki zna z železno roko poskrbeti za red. Mnoge stare in nove slabosti se povezujejo v nepregledno gmoto. Za preostanek histeričnosti skrbijo mediji.
To velja zlasti za tri vodilne televizije (nacionalko, Pop, Kanal A). Njihovi informativni programi so eno samo pogrezanje v kotel rumenosti, politikantstva in uničevanja profesionalnosti. Orgastičen vrhunec tega padanja je nedavno dosegla Rosvita Pesek, ko je v Odmevih, z nedolžnim obrazom in brbotanjem žolča v sebi, nič hudega slutečim gostom za konec, ko niso mogli ničesar več reči, predvajala zbirko citatov iz svežega Janševega spisa s spletne strani SDS.
In vendar tem televizijam gledanost grdo pada - kljub opisanemu pogrezanju ali tudi prav zato. Trije splošni dnevniki (Delo, Večer, Dnevnik) so v primerjavi s tv zanorjenostjo glas razuma in distance - ki pa se v splošni histeriji izgublja. Vse postaja enako, vse relativno. Kako je na primer mogoče, da se zaradi sicer nedopustne vrnitve bulmastifov dvigne večji kraval kot zaradi sumljivega nakupa oklepnikov, vrednih četrt milijarde evrov, ali politične polastitve Dela. Tu ni šlo za delovanje nekakšnih omrežij, ampak za surovo silo politike same. Imamo se za trezno deželo, toda zdrava pamet, osnovni občutek za sorazmerja, minimalna distanca vedno bolj izginjajo iz javnega prostora.
Ta proces bo težko ustaviti. Kar se tiče vlade, bi lahko nekaj, morda celo nekakšen prelom, dosegla s svojo prenovo. Zanjo bi moral biti najbolj zainteresiran Pahor; ki mu resno grozi, da bo ostal zapisan kot politični luzer, ki je odpovedal v kritičnih trenutkih te države. Če bo levica izgubila volitve, pa se slabo piše tudi LDS in Zaresu. Trojček je nepreklicno vkrcan v en čoln in rekonstrukcija se vsiljuje vsem trem udom (Desusu manj). Z njo se tudi mudi; prepozna bi bila škodljiva, ker bi se zdela izsiljena ali korak v obupu. Zdaj bi, zlasti povezana z ukinitvijo kakega ministrstva, še lahko delovala kot poteza, s katero vlada igro znova prevzema v svoje roke.
Kandidatov za zamenjavo je več. Za pokušino: Križanič je problematičen od samega začetka; Miklavčič neusmiljeno frizira zdravstveno reformo in je že tako rekel, da bi šel; Pogačnik deluje neverodostojno v zadevi Baričevič, ki se bo vtisnila globoko v javni spomin; Jelušičeva brani birokratsko prenapihnjenost vojske, na peticijo je reagirala kot povzpetna generalica ali kot Rupel na pomisleke glede Nata.
Seveda pa prenova ne more biti sama sebi namen. Smiselna bi bila le, če bi bili izpolnjeni vsaj štirje pogoji. Prvič, če bi zamenjane ministre nadomestili boljši. Drugič, če bi se nehalo strankarsko prepiranje in šopirjenje navzven. Tretjič, če bi Pahor postal bolj umirjeno avtoritativen in manj teatraličen premier, ki bi se odkrito spoprijel s problemi in z Janšo. Četrtič, če vlada reform ne bo uporabila kot orodje za uničevanje javnega interesa v korist kapitala. Če jih bo, naj se kar razpusti.
Če bi rekonstrukcija res postala aktualna, bi morala biti najprej na tihem trdno dogovorjena in nato hitro izpeljana. Sicer se bo izrodila v novo samomrcvarjenje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.