Antična tragedija

Grška kriza se je prelevila v krizo evropskega monetarnega sistema, pokazala je na politično ranljivost celotne EU

Grčija postaja s svojimi finančnimi, ekonomskimi in političnimi razmerami vse bolj podobna klasični antični tragediji. Dokazuje namreč, kako hitro se je finančna kriza zasebnega sektorja prelevila v dolžniško krizo javnega sektorja. Nesolventnost bank tu zamenja plačilna nesposobnost držav. Grška kriza se je prelevila v krizo evropskega monetarnega sistema, pokazala je na politično ranljivost celotne EU. Rešitev ni mogoče najti v okvirih dosedanje prakse ECB in EU. Evro se v novih okoliščinah fiskalne krize države kaže kot ena ključnih omejitev za hitrejše in učinkovito prilagajanje. Najbolj so prizadete manjše države z odprtim gospodarstvom, toda z nižjo produktivnostjo in konkurenčnostjo kot razviti del EU. Zato je grška lekcija izjemno pomembna za EU in tudi za Slovenijo.
Globalna finančna kriza se je letos iz zasebnega sektorja preselila na raven držav. Leta 2009 so vlade in centralne banke s proračunskimi in denarnimi spodbudami socializirale zasebne finančne izgube bank in podjetij. Letos so razvita gospodarstva obtičala z velikimi proračunskimi primanjkljaji in visokim javnim dolgom. Finančna kriza bank in podjetij je postala fiskalna kriza in dolgoročna dolžniška kriza države. Rogoff in Reinhartova sta v svoji zgodovinski analizi finančnih kriz pokazala na dosedanje primere, posebnost sedanje krize pa sta velik obseg finančnih intervencij in hitrost pojava dolžniške krize. To samo povečuje njen moralni hazard, ko z javnimi sredstvi pokrivamo zablode zasebnega kapitalizma.
Za EU je pomembna četverica držav evro skupine, PIGS (Portugalska, Irska, Grčija in Španija), tej »prašičji četici« pa lahko priključimo tudi Italijo. Njihova skupna lastnost sta velika pretekla kreditna ekspanzija za financiranje potrošnje in prenizko varčevanje, ki poganja sektorske cenovne balone. Plače večinoma presegajo produktivnost, zato je konkurenčnost nižja, inflacija pa višja kot v razvitem centru evroskupine. Realna apreciacija evra v zadnjih treh letih je za te države delovala pogubno in prav zato so v sedanji recesiji še bolj občutile padec gospodarske rasti, povečanje brezposelnosti in dramatično poglabljanje zadolženosti države. V evroobmočju je javni dolg konec leta 2009 narasel prek 85 odstotkov, v Grčiji pa je dosegel 120 odstotkov BDP, pri čemer je proračunski deficit obstal pri 12,7 odstotka BDP. Države PIGS bi za prvi sanacijski krog potrebovale vsaj 100 milijard evrov pomoči.
Grčija je nedvomno postala črna ovca EU in EMU. Atenska vlada socialista Papandreoua je pred tremi meseci odkrito priznala, da ne obvladuje fiskalnega in finančnega položaja v državi. Njena izhodna strategija obljublja v naslednjih treh letih drastično znižanje proračunskega primanjkljaja, toda program je brez podrobnih ukrepov, zunaj jasnih strukturnih reform in potrebne politične kredibilnosti. Vlada preprosto računa na evropsko solidarnostno pomoč in upa, da ne bo politične krize. Čeprav so obrestne mere grških obveznic dvakrat višje od nemških, ima Grčija težave pri servisiranju svojega dolga. V ozadju sedanje fiskalne in dolžniške krize so vedno večje valutne špekulacije in politične grožnje o možnem razpadu monetarne unije. Leta 2005 jih je izrekel ekscentrični Berlusconi, letos postaja napad na evro dramatično ekonomsko dejstvo.
Evro je politični projekt in dejansko nikoli ni predstavljal optimalnega valutnega področja, kot ga definira Mundell. Za stabilnost evra ne zadostuje zgolj kredibilna ECB, temveč mora za denarjem stati relativno močna država s centraliziranim proračunom. Toda EU ni federalna država, namesto fiskalne trdnosti imamo ohlapna maastrichtska pravila brez prave usklajenosti fiskalnih politik. Evro je kljub sedanji depreciaciji še vedno precenjen za dobro petino, zato je konkurenčnost evropskega gospodarstva globalno nižja od ameriške in kitajske konkurence. Pri enotnem evru so zlasti prizadete članice z nižjo produktivnostjo, manjšo stroškovno in cenovno in konkurenčnostjo. Zato evro bolj koristi Franciji in Nemčiji kot na primer Španiji ali Grčiji, bolj prizadene Slovenijo kot pa Dansko. Članice evroobmočja si v ključnem trenutku sedanje recesije ne morejo pomagati z monetarno politiko, vse breme pade na fiskalne vzvode in strukturne politike. Evro želijo tisti, ki ga nimajo (Islandija), mnogi sedanji lastniki pa bi se ga radi znebili (Irska).
Ob grških težavah je postalo jasno, da je prevzem evra domala ireverzibilen proces. Izhod iz EMU je domala nemogoč, zaradi pravnih nedorečenosti, ekonomskih stroškov in političnih pritiskov. ECB se je doslej izkazala kot zadnji posojilodajalec za bančni sektor, toda kdo in kako naj rešuje nasedle javne finance držav? Če države subvencionirajo banke in velika podjetja, če centralne banke neposredno posojajo zasebnemu sektorju, potem lahko posežejo po meddržavni pomoči tudi članice EU. EU si ne more privoščiti verižnega bankrota članic, čeprav jim s šibkim proračunom ne more pomagati in nima primernih sanacijskih mehanizmov kot MDS.
Obstajajo štiri rešitve. Grčiji lahko pomaga MDS, toda to pomeni poraz evropskih institucij. Podobno velja, če bo EU ostala v sedanjih okvirih politično bankrotiranega Pakta za stabilnost in rast. Na tretji strani se EU lahko odloči za izdajo svojih obveznic, toda to zahteva radikalno fiskalno reformo unije. Na koncu ostaja meddržavna pomoč na bilateralni ravni, čeprav je pravno sporna z vidika sedanje ureditve EU. Grčija sama ne more rešiti svojih težav, podobno, kot ne more prevaliti kot »prosti jezdec« vse odgovornosti na EU. Pomembno rešitev je v okviru MDS predlagal njen glavni ekonomist O. Blanchard. Centralne banke naj dvignejo inflacijsko sidro s sedanjih dveh na štiri odstotne točke. Inflacija, ne spontana, temveč načrtovana, je torej pot do razbremenitve dolgov, potrebne depreciacije, znižanja realnih plač in zmanjšanja deficitov. Fiskalna teorija cen in monetarni zasuk tlakujeta pot novi postrecesijski ekonomiki. Zanimiva, toda tvegana teorija.
Problematična prihodnost Grčije je podoba same EU. Država potrebuje uradno pomoč EU. To pa zahteva nova pravila igre, novo evropsko politično-ekonomsko agendo. Zato je grško reševanje lahko pot do nove postkrizne EU. Sicer lahko konča na brezpotju njenega postopnega razpada.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.