Janko Lorenci

Janko Lorenci

11. 3. 2010  |  Mladina 10  |  Kolumna

Tišina trušča

Resni mediji bi morali stopiti skupaj in reči, v godlji smo, napravimo kaj

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_10.jpg

© Tomaž Lavrič

Zadeva Baričevič je sprožila eksplozijo strasti in medijsko-političnega viharja. Za izbruh so se zbrale vse potrebne sestavine - ubijalski psi, zdravnikov tako rekoč samomor, sodomija, domnevno vzporedna oblast, neenakopravni državljani, vse to v času krize. Taka situacija je težko ponovljiva. Vendar se raven javne besede tudi sicer strmo znižuje.
Pri tem ne gre samo za sovražni govor. Gre za govor, ki gradi na populizmu, adrenalinu, razpihovanju slabih čustev, hujskaštvu, selektivnem, praviloma negativnem prikazovanju dogajanja. Tak govor čedalje bolj spačeno prikazuje realnost. Sovražni govor je le njegov strupeni vrh. Idealnega javnega govora nikoli ni bilo in ga ne bo, a stvari gredo v nevarno smer.
Tak govor je deloma izraz sedanje krize, hkrati pa jo spodbuja. Vodi v postopno histerizacijo družbe. O stvarnih problemih in vsebinah se je čedalje teže resno pogovarjati. Vsakdo posluša le sebe, razum se umika, vladajo strasti, javni dialog crkuje, razvoj je oviran. Vlada divji trušč, v resnici pa tišina. Taka zmaličena razprava deluje navsezadnje kot ostra cenzura.
Krizo javne besede poraja splošen družbeni razvoj, ki mu dajejo pečat strahovi zaradi negotove prihodnosti in neoliberalizacija. Njen duh kliče k ostremu tekmovanju, nedialogu, spodbuja volčje družbeno občutje. Ta občutja se prelivajo tudi v jezik, v javni govor.
Tak duh časa prežema vse sfere, in to ne samo elite. Kapital sklepa kupčije s politiko in sili svoje medije v politične igre, komercializacijo in čedalje bolj tudi v propagando neoliberalizma. Javna sfera je razdrobljena, zmedena, ravnodušna. Mediji to zmedo v marsičem krepijo. Politika in njena govorica postajata vedno bolj populistični. Slovenija ima še to smolo, da se je tu rodil in zrasel Janša, ta genij manipulantskega, sovražnega, sprevrženega govora. Pahor to zanorjevanje mirno dopušča, se smehlja - in ga z nerazumljivo strpnostjo v bistvu spodbuja. S tako držo pred napadi varuje svojo kožo, a je sokriv za kolektivno pogrezanje.
Vse to ni nastalo čez noč. Slovenija je polagoma zabredla v mešanico dokaj izčrpanega gospodarskega modela, prodirajočega neoliberalizma, pešajoče sociale in napredujoče družbene razpuščenosti. Kriza je vse to zaostrila. Kriza javne besede je izraz te celovite krize.
Resni, kakovostni mediji so žrtev in sokreatorji takega položaja. Slabim trendom se deloma upirajo, deloma prilagajajo. Poglavitni vzrok za to so poleg opisanega splošnega razvoja lastniško-politični pritiski in eksistenčni strah zaradi uhajanja bralcev, poslušalcev, gledalcev. V stiski in negotovosti se občasno spogledujejo z rumenostjo, beg svojih konzumentov tako prej pospešujejo kot zavirajo - in si sami pomagajo kopati jamo.
Resni mediji niso več idealni čuvaj demokracije in visokih (medijskih) standardov. Vendar si ne priznajo, da so v resni krizi, deloma tudi krizi identitete. Tako ne razvijejo samokritičnosti in solidarnosti, ki bi jih krepila v razmerju do lastnikov in politikov. Odsotnost samorefleksije je ena njihovih poglavitnih težav.
Sami v glavnem ne hujskajo, ne uporabljajo sovražnega govora itd. Vendar ga posredno dopuščajo in mu dajejo prostor, ker se premalo poglabljajo v materijo, se preveč držijo podrobnosti in premalo sestavljajo veliko sliko, preveč sledijo filozofiji adrenalina in logiki samo slaba novica je dobra novica, se izogibajo vrednotenju na podlagi dejstev ali pa zgolj moralizirajo. Tako hočeš nočeš prispevajo k zamegljevanju in zaostrovanju (politiki pogosto kričijo zato, da jih mediji sploh opazijo). Skratka, resni mediji prezentacijo, selekcijo in interpretacijo dogajanja zaradi pomanjkanja profesionalnosti v marsičem prepuščajo rumenim bratom in tako izgubljajo verodostojnost in pomen.
Novinarski kolektivi so zadnja leta zaradi lastniško-političnih pritiskov in notranjih kolaborantov veliko pretrpeli. Zamenjale so se cele kolekcije slabih ali katastrofalnih uprav in urednikov in nekateri škodljivci so v sedlu še zdaj. Toda veliko težav so si nakopali tudi sami zaradi odsotnosti samorefleksije, kratkovidnosti, oportunizma, nesolidarnosti znotraj posamičnih medijev in med njimi. Zdaj je v njih - razlike med njimi so sicer znatne - veliko negotovosti, pasivnosti, čakanja, kaj bo.
Vsi po vrsti, zlasti pa splošni dnevniki, so ogroženi. Naklade, gledanost, poslušanost jim nezadržno padajo. Kljub vsem svojim hibam pa ohranjajo precejšen potencial in ostajajo dragoceni in nepogrešljivi. Postaviti na noge nov, dober, vpliven medij je strahovito težko. Njihovo znanje, vedenje, deloma tudi drža se pretakajo v druge medije in sfere, brez njih bi družba postala popolnoma nepregledna, samopašnost politike in kapitala neznosna.
Spodbudno v tej temni sliki je, da bo v Sloveniji pogojno ostalo dovolj prostora za dva ali tri resne splošne dnevnike, normalizirano nacionalko, nekaj večjih kakovostnih revij in portalov. To ni tako majhna podlaga za spodoben javni dialog. Da bo ta potencialni prostor zapolnjen, pa morajo kakovostni mediji ostati ali znova postati kakovostni.
Ker je vzrokov za nazadovanje javnega govora veliko, je terapija težavna. Obstaja načelna zadrega, kako nastopiti proti pohabljenemu javnemu govoru. Samo zaostrena lastna retorika je premalo, lahko je celo kontraproduktivna - hitro postaneš enak gorečnežem in hujskačem. To je nevarna past.
Bistveno je, da se različni deli družbe z mediji na čelu zavejo kritičnega stanja javne besede, si to priznajo in se zganejo. Zelo normalno bi bilo, da bi resni mediji ali vsaj posamične skupine iz vsakega od njih stopili skupaj in rekli, v godlji smo, dajmo, napravimo kaj, vsak pri sebi in vsi skupaj in dokler je še čas.
Trenutek za to je ugoden: kriza je, veliko stvari je razmajanih, sedanja vlada je medijsko vendarle prijaznejša, medijska lastništva so razrahljana, lastniki negotovi. To je čas za novinarski (in še kak) pritisk, solidarnost in aktivnost.
Politika se odgovornosti za preživetje in okrevanje resnih medijev ne more otresti. Vlada lahko marsikaj tudi naredi - z ustrezno medijsko zakonodajo, s podporo novim oblikam medijske organiziranosti in financiranja (kooperative, podpora bralcev itd.), s tem, da novinarskim ekipam zagotovi več avtonomije (z obveznim soglasjem za imenovanje odgovornih urednikov) in varnosti (različne olajšave) ter jim naloži več odgovornosti (jim npr. predpiše obvezne interne etične kodekse).
Javni govor ni bil še nikoli tako na psu, ogroženost kakovostnih medijev se še naprej veča. Pri tem je jasno: resni mediji so naravni zavezniki vsake resne politike, tudi če jo še tako neusmiljeno kritizirajo - družbo pomagajo ohranjati normalno, bolj povezano, manj zanorjeno, vladljivo brez prisile. Če bodo hirali naprej, bodo proizvajali vedno več pijanega govora, realnost pa slikali čedalje bolj spačeno. Ali pa izdihnili. Največ koristi od tega bodo imeli politično-ekonomski pirati. Iz tega se res utegne izleči druga republika.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.