dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

11. 3. 2010  |  Mladina 10  |  Kolumna

Histerična politizacija

Sredi kriznega močvirja se začenja boj za interpretacijo družbene krize

Finančna in ekonomska kriza postaja na daljši rok vse bolj tudi socialna, politična in vrednostna kriza. Tudi velika depresija v tridesetih letih 20. stoletja je razgalila formalna in neformalna družbena razmerja, benigne politične in ideološke tvorbe nacizma in fašizma, pa tudi stalinizma in komunizma. Ekonomska kriza se tako hitro pokaže kot kriza demokratičnih procedur in političnega odločanja, v ospredje prihajajo ekscesni pojavi, politične fantazme, začenja se boj za novo normalo. Kadar odpovedo formalne institucije trga, pravne države in politične demokracije, nastopi zapleteno področje neformalnih družbenih vezi. Zato danes vsi vprek govore, kako Slovenijo obvladujejo vplivna omrežja politike in biznisa, nekakšnih skrivnih klanov in mafijskih združb, kako razvoj poganja pohlep po denarju in moči in ne skrb za družbeno blaginjo in napredek države. Sredi kriznega močvirja se torej začenja boj za interpretacijo družbene krize.
Teza, da slovensko družbo obvladujejo mreže poslovnih in političnih elit, prevladuje med slovensko politično desnico že skoraj dvajset let. Izhaja iz dveh podmen. Prva govori o nepravi, deficitarni demokraciji, ker na volitvah niso zmagovali »pravi«. Druga temelji na bolj substancialni nezaupljivosti v demokracijo nasploh, ker družbo obvladujejo tajne sile, ljudstvo pa je objekt njihovih manipulacij. Zato obstaja nekakšna vzporedna zgodovina. Kraljevina Jugoslavija je leta 1918 v Parizu nastala s pomočjo masonov, pozneje je Kominterna leta 1924 tajno pooblastila tedaj ilegalno KPJ, v komunističnih časih je vse vodila slavna Udba, pa tudi razpad komunistične Jugoslavije so tlakovale tajne organizacije, od Bilderberške skupine do Opusa Dei. Svet obvladujejo tajne vlade in skrite organizacijske mreže, vse je rezultat njihovih zarot in spletk. Toda to zgolj pojasnjuje staro Popperjevo tezo o zagatni razlagi zgodovine prek politike moči, poneverb, kriminala in sprenevedanj.
To pa ni ovira za enako plodne razlage tranzicijske Slovenije. Tudi njo, pravijo, že desetletja obvladujejo politična in poslovna omrežja. Najbolj slavno in trdovratno naj bi bilo Kučanovo omrežje, privatizacija in menedžerski prevzemi so naplavili poslovna omrežja, po volilni zmagi 2004 je svojo pajčevino zgradil Janša, sedaj na njegovih ruševinah podobno počnejo Pahor in njegovi. Reči so postajale vse bolj kompleksne, omrežja vse bolj prepletena, konflikti med njimi vse pogostejši. Tako torej obstajajo politično-ekonomske mreže z leve in desne, razpete so med biznisom in politiko, vključujejo civilno družbo in vplivne posameznike. V tem prepletu ni veliko manevrskega prostora za nikogar, realna možnost izbir je zelo majhna.
Toda to ni slovenska posebnost. Ameriško politiko že desetletja obvladujejo industrijski in finančni lobiji, zato tudi sedanja kriza ni prizadela poslovne oligarhije ameriških bank in podjetij. Podobno je tudi Italija prava džungla interesnih skupin in boja za oblast, znotraj tega pa veselo krmari Berlusconi na krilih plebiscitarnega populizma in medijske moči. Velik vpliv korporacij v političnem življenju držav in obratno je domena tudi drugih članic EU. Toda vse te sporne povezave so lahko obvladljive, če bi delovali pravna država, ekonomska regulacija in politična pravila, ki bi želela razkriti ne samo tuja, temveč tudi lastna omrežja, ne samo zlorabe drugih, temveč tudi napake svojih nosilcev moči.
Najboljši argument za obstoj politične demokracije niso zgolj pametne odločitve, temveč demokratična volilna procedura za mirno menjavo oblasti. Volilni lističi preprosto nadomestijo puškine naboje. Zato je legitimnost formalnih institucij ključna za delovanje demokracije in trga. Postsocialistična tranzicija je tu postregla s svojevrstnim paradoksom. Oblikovanje formalnih tržnih in političnih institucij, vladavino trga in prava, so omogočile predvsem neformalne institucionalne oblike, različne politične, poslovne, pa tudi civilne mreže. S tem so preprosto znižale transakcijske stroške postsocialistične tranzicije. Toda prav tu stoji pomembna ločnica. Neformalne institucije niso zgolj interesne mreže ljudi, politični oligarhi in poslovni tajkuni, temveč pomenijo tudi dragoceno obliko socialnega kapitala, zaupanja, reprocitete. Lanska Nobelova nagrajenka Ostromova je pokazala, da so neformalne institucije lahko učinkovitejše od trga in klasične demokracije.
Omrežja torej niso enosmerne ulice, zgolj negativne podobe klientilizma, korupcije, nepotizma, klanovske mentalitete prisvajanja zasebnih koristi na račun skupnosti. Neformalne institucije lahko namreč dopolnjujejo formalna pravila igre, omogočajo njihovo hitrejše prilagajanje, lahko pa nasprotno predstavljajo tudi njihovo konkurenco ali pa celo nastopajo kot njihovo nadomestilo. Če mreže razumemo kot koordinacijski mehanizem družbe, potem so poleg trgov in hierarhičnih organizacij tretji najbolj razširjen steber družbenega delovanja. Težava slovenske razprave o mrežah je ravno njihovo zamejevanje v okvire negativnih interesnih klanov, v prevzemanju vloge, ko naj bi takšne mreže preprosto nadomestile normalno delovanje trga in organizacij, pa tudi prava in politične demokracije. Namesto da bi izhodne strategije in rešitve krize, z leve in desne, gradili na večji vlogi socialnega kapitala in ustvarjalnih rešitev, mreže demoniziramo in hkrati prelagamo odgovornost za dejanski spopad z njimi.
Slovenske politične elite z donkihotskim bojem z mrežami dokazujejo, da v virtualnem svetu sodobnih medijev postajajo vse bolj nemočne in zmedene. Histerična politizacija družbe je dejansko umik politike, pomeni depolitizacijo družbe. Kriza je na oder priklicala velike teme, razmerja trga in države, liberalizma in solidarizma, mi pa se v slikanju omrežij utapljamo v razkrivanju plemenskih identitet. Politika postaja tako vse bolj »show business« o senzacionalističnih družbenih problemih. To pa nas namesto v postkapitalizem dejansko vrača v politično-ekonomski fevdalizem, v predmoderno razumevanje politike in ekonomije. S to dediščino se oddaljujemo od vsakršnega možnega reševanja sedanje krize. In na tej točki sta enako ogroženi tako vladna koalicija kot opozicija, pa tudi običajni biznis in vsakdanji državljani.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.