Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Kolumna

Kriza kapitalizma in slovenska politika

Za resen premislek družbenega razvoja v Sloveniji je neizogibno spoznati, da je temeljni vzrok globalne gospodarske krize kapitalizem kot tak

Vsaj v nekaj v kaosu verjamemo vsi: Slovenija je v krizi. To ni le zastoj gospodarstva, je tudi nezaupanje v ustanove na vseh področjih družbenega življenja, od politike prek kulture do religije, če ne kar dvom o možnosti sožitja.
Ko poskušamo razumeti to krizo v celoti, se zdi, se zavedamo, da gospodarska kriza ni vzrok vserazsežne krize v odnosih med deli družbe. Zdi se jasno, da je recesija pač polarizirala rastoča družbena nasprotja. V boju za oblast se je razkrila prepletenost osebnih, strankarskih, klanovskih in klientskih interesov med »politiko« in »gospodarstvom« (ne med tema družbenima sferama nasploh, ampak med skupinami; posamezniki se preselijo iz politike v gospodarstvo ali obratno, če jim to ustreza). Obenem se kaže nemoč »sistema« (vseh vej oblasti ter represivnih in ideoloških aparatov države, zlasti policije in medijev), da bi katero koli konkretno afero razpletel v skladu z opevanimi vrednotami in bi za hip lahko verjeli, da »pravna država deluje«.
Doslej opisana raven razumevanja ni dovolj. Napak jo je prevesti v diagnozo in predlog rešitve, po kateri smo izgubili vrednote in se moramo obrniti k trajnemu moralnemu kompasu. Zaupajte tistim, na katere (mehka različica) cerkev ne kaže s prstom, da jim ne smete zaupati. Rešitev je preprosta, bebava in pogubna. Bebavost se vidi iz tega, da desnica tako pravi ob vsaki družbeni krizi, odkar je v evropski zgodovini cerkev izgubila monopol nad dresuro duš. Slepa je za enkratnost in konkretnost vsake družbene krize. V praksi je »rešitev« čistka »pokvarjencev« in vladanje »poštenjakov«.V splošni krizi zaupanja se razdelimo na naše in vaše. To pelje v državljansko vojno, pa četudi hladno. Neproduktivno ljudi združuje in razdružuje na že zdavnaj preseženi osnovi, vzrokov konkretne krize pa se ne dotakne. Samo zaplete in poglobi jo.
Za resen premislek družbenega razvoja v Sloveniji je neizogibno spoznati, da je temeljni vzrok globalne gospodarske krize kapitalizem kot tak. Že ime »izhodna strategija« enako kot cilji političnih strank ne upošteva, da je končnost Zemlje v temeljnem protislovju z zahtevo kapitalizma po razširjeni akumulaciji in brezkončni rasti. Izguba občutka za realnost ni posebnost slovenske »politike«, ampak je skupna vladajočim v vsej Evropi. Seveda v Sloveniji ne moremo upati na družbeni razvoj brez razvoja Evrope. Bomo pa tepeni za skupno iluzijo slovenske »politike«, da je tiščanje glave v pesek skupaj z evropskimi modrimi starci politični realizem in skupinska terapija.
Izhod iz recesije je taktični, etapni cilj. Strategija je program izhoda iz kapitalizma. Ta ni mogoč s politiko, ki na obzorju nima rešitve protislovij globalnega kapitalizma. Zdajšnja evropska in slovenska »politika« je brezizhodna. Njeni cilji so kratkoročni. Ozkost pogledov je tudi posledica kratkotrajnosti volilnih ciklov, parlamentov in vlad, saj je v osebnih karierah razmeroma kratkotrajna politična moč le sredstvo za dosego dolgoročnejših ekonomskih koristi. Evropska in slovenska »politika« se omejuje na vlogo serviserja kapitala. Dejavnost vlad se vedno bolj omejuje na krmiljenje davkov v domnevnem skupnem interesu kapitala na območju njihove države. Razvojni načrti so seznami osebnih in lokalnih želja, manevrski prostor »politike« pa zadušljivo ozek. Kapital - celotni družbeni ali globalni kapital, ne posamezni podjetniki - nima in ne potrebuje druge strategije kakor lastno oplajanje. Pred krizo sta kapital in politika vodilnih držav shajala s kratkoročnimi instrumenti, utelešenimi v napovedih o stopnjah rasti. Kriza je temeljito spremenila globalno razmerje sil v ekonomiji in v politiki, zato je »izhod« dejansko zgodovinsko novo obdobje spopadanja med globalnimi ekonomsko-političnimi bloki korporacij in držav, ki šele nastajajo in so nestalni. To je boj za to, kakšne strategije so poslej sploh možne, saj ni zanesljivo ne, kje in kaj bo arena, ne kdo se bo boril, kdo bo izključen ali pa samo gledalec, kakšna so pravila.
Kako naj se v takem orientiramo v Sloveniji? Se je sploh mogoče? Izbire nimamo. Najprej se moramo državljani zavedeti, da so globlji družbeni razlogi, zakaj je »politika« izgubila zaupanje, v Sloveniji enaki kakor drugod. Politični razred je postal jetnik svoje pasivne vloge »vzdrževalca sistema«, ki gleda merilne instrumente »rasti« in kane kapljo olja, če se smodi. Zgled Italije kaže, kaj se zgodi, če demagoški mediji v zasebni lasti in javni pod nadzorom oblastnikov pomagajo vzeti vso veljavo ustanovam sistema: dobite vladavino »prijateljev«. Zgled Grčije kaže, kaj se zgodi, če si interesne skupine (med njimi tudi zastopnice izkoriščanih) podredijo državo - odvisno od političnih partnerjev in kapitala - kot sredstvo za kratkoročno dodeljevanje odpustkov klientskim skupinam. Islandija kaže, kako so se banke, uradniki in ljudstvo skupaj vdali fantaziji o državi kot družinski firmi za »catch the cash«.
V Sloveniji se moramo začeti vesti kot Zemljani in državljani Evrope. Izhod sveta iz kapitalizma in sodelovanje Evrope pri tem sta strateški cilj vsakogar. Šele od tod lahko izpeljujemo, kako naj pri tem sodelujemo mi in Slovenija. Vezati strateške družbene cilje na slovenski kapital je nesmisel, ker kapitala slovenskih (ali drugih) državljanov nič ne veže na blaginjo Slovencev. Zahtevati od Slovencev enotnost ni stvarno, ko pa se močno razslojujemo. Ko se družbeni boji zaostrujejo, jim je treba omogočiti, da se izrazijo konstruktivno, s pojasnjevanjem in s pogajanji. Civilna družba in javnost sta na potezi, da v medijih s strpno, argumentirano razpravo vrneta vsem nam temeljno zaupanje, da nasprotnik želi dobro. »Politika« je preveč zapletena v boj za oblast, da bi to zmogla. Čuti, da ji je potekel rok trajanja. Vsekakor se bodo morali vsebina, cilji in akterji politike v Sloveniji spremeniti. Največ, kar lahko naredi zdajšnja garnitura, je, da dopusti aferam, da jih ustanove, poklicane za to, rešijo ne glede na neprijetne posledice zanjo. Potrebujemo ustanove, ki bodo prenesle civilizirane družbene boje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.