Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

1. 4. 2010  |  Mladina 13  |  Kolumna

Nova doba premierove vladavine?

Sveženj zgledov, ki nakazujejo morebitni obrat pri vodenju države

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_13.jpg

© Tomaž Lavrič

Premier Borut Pahor je v zadnjih dneh dosegel več znotraj-koalicijskih zmag kot v celotnem dosedanjem mandatu. Pravosodnega ministra Aleša Zalarja je pognal v defenzivo, saj ni več vehementni akter, ki samovoljno zahteva menjavo generalne tožilke. Zdaj novinarjem zadržano odgovarja, da je vlada tista, ki odloča o morebitni zahtevi po zamenjavi.
Potem ko je policija prisluškovala še ministrici za obrambo Ljubici Jelušič, predsednik vlade s policijsko ministrico ne komunicira več z blago ironijo prek medijev, ampak je ministrico Katarino Kresal preprosto poklical na zagovor.
Policijska vnema pri nadziranju poslanca Zmaga Jelinčiča je namreč dosegla skrajno točko. Zdaj zadošča že besedna zveza »letalski muzej« - slovenski ekvivalent ameriški »al kaidi« - in že se samodejno vklopijo prisluškovalne naprave. Kaj to pomeni? Bo imel do konca mandata Kresalove Jelinčičev telefon permanentno prisluškovalno napravo, pač, če se kdaj morebiti kaj ujame???
Tretja simbolna Pahorjeva zmaga je seveda odstavitev svetovalca finančnega ministra Draga Isajlovića. Mož, ki ni bil nikoli finančni strokovnjak, ne profesor ekonomije, ampak se je formiral kot udbovec, ki je po nalogi partijskega vrha zasledoval oporečnike, je bil vsekakor največje čudo, ki naj bi v veliki krizi prišepetovalo salamonske odgovore ministru Francetu Križaniču!!???
V intervjuju za »Dnevnikov« Objektiv pa je gospod Isajlović prinesel vsaj nazorno evidenco za politično zgodovino Slovenije. Prostodušno je pripovedoval, da je vohunil za serijo novinarjev in publicistov, ki bi s svojim pisanjem lahko kršili pravni red enopartijskega režima. Tako lahkotno in nedolžno se to sliši, toda kako je to dejansko delovalo?
Jugoslavija je izvajala restriktivni pravosodni sistem, ki je lahko zaplenjal časopise zaradi člankov, ki bi lahko povzročili hujše vznemirjanje javnosti ali pozivali k rušitvi ustavne ureditve.
Primer. Pred dnevi je umrl France Tomšič, legendarni voditelj litostrojskega sindikata, ki je organiziral zgodovinsko stavko leta 1987. Toda veliki Mož je na stavkovnem zboru izrekel tudi historične besede, ko je pozval k ustanovitvi socialdemokratske stranke.
Dandanes je povsem običajno, če se skupina somišljenikov odloči in na sodišču registrira novo stranko. Leta 1987 je bilo po tolmačenju tedanje ustave protiustavno ustanoviti stranko, ki bi bila tekmec vladajoči komunistični partiji. Tedanji šef slovenskih komunistov Milan Kučan zdaj kot upokojeni predsednik slovenske države res toži, da država ne premore žlahtne konservativne stranke. Toda leta 1987 ni bil on ta, ki bi javno pozval k ustanovitvi žlahtne stranke konservativcev. Zaradi svojega poziva pa je France Tomšič postal objekt policijskega nadzora, ki je bil v poslednji instanci podrejen prav Kučanovemu partijskemu vrhu.
France Tomšič, ki je prvi javno pozval k ustanovitvi prve nekomunistične stranke, je umrl, ne da bi ga kateri izmed predsednikov države kdaj odlikoval. Je pa predsednik Danilo Türk odlikoval ministra, ki ga je dal nadzirati - Tomaža Ertla.
Če se vrnemo k preventivnemu Isajlovićevemu zasledovanju oporečnikov. Kar je degutantno, je način delovanja državnega aparata.
Standardi slovenske republike v osemdesetih so bili namreč globoko pod standardi Avstro-Ogrske sredi 19. stoletja. Tudi takrat je sodnija zaplenjala časopise. Marsikatero jutro so bili bralci »Slovenskega naroda« presenečeni, saj njihov ljubljeni list ni izšel. Njegov urednik Josip Jurčič je potem vsakič romal na sodišče, tam vehementno branil svobodo izražanja, a že naslednji dan je potem časnik objavil njegovo obrambo na sodniji: »Kmetsko stanje se ne more z drugimi barvami risati kakor s črnimi, kar je res žalostno. To, kar se v članku pripoveduje, je sama resnica. Ne enega kmeta v tej deželi ne dobite, ki bi tega članka ne potrdil. Če konfiscirate ta članek, morali bi vse kmete na Slovenskem konfiscirati, ker vsi enako mislijo.«
Vladavina Franca Jožefa je delovala pravno zgledno: res je prepovedovala določene vsebine, izvajala cenzurni nadzor nad časniki, toda časnikarjev ni preganjala, niti ni pošiljala isajlovićev, ki bi na pogovore vabili Jurčiča, kaj šele, da bi ga dnevno zasledovali.
Perverznost Titove in Posttitove Jugoslavije je bila zloraba prava, ko ljudi niso preganjali zaradi objavljenih besed, ampak že zato, ker bi morda lahko napisali sporne besede. Radikalna je bila zato obsodba sodnika Franceta Miklavčiča, ki je bil v sedemdesetih obsojen na večletno kazen zaradi stavkov, ki jih je zapisal v osebnem dnevniku, ki ga je skrival in ga ni prebiral nihče razen njega.
A ob političnih zmagah je premier Pahor nakazal tudi na morebitni obrat razuma. Obotavljajoči predsednik vlade je resda pred tedni podprl gradnjo termoelektrarne Šoštanj, toda že čez teden dni je prisostvoval otvoritvi pretočne elektrarne na Soči. Ceremonijal je očitno trajal dovolj dolgo, da je premier vmes celo prepoznal ekološko prijaznejšo produkcijo energije. In potem naznanil možnost ponovnega premisleka o smiselnosti gradnje TE Šoštanj.
Žal pa predsednik vlade ni zapazil največje nacionalne sramote. Tu ga je prehitel celo predsednik Danilo Türk, ki je v zanj precej angažiranem govoru izpostavil protizakonito izkoriščanje tujih delavcev. Če so nekoč poslovneži uspeli, ker so realizirali konkretne ideje v produkte, sodobni delujejo drugače. Plačajo le drobižek zaposlenim tujcem, prelagajo izplačilo plač v nedogled, dokler delavci ne izgubijo delovne vize in morajo oditi iz države, zaslužek na ta račun pa gre direktno na račun podjetnikov.
To je princip, ki že dolgo deluje. A vrhovni inšpektor v državi Borut Brezovar samo toži, kako ne more nič. Češ, da nima ne pravih kazni ne prave moči. In to počne iz leta v leto in hkrati verjame, kako dobro vodi inšpekcijske službe. Vsak čas bo goden za državno odlikovanje, zakaj inšpekcijskim službam načeluje že skoraj dvajset let, vse od leta 1993!!!
Po stažu skoraj enak sindikalnemu voditelju Dušanu Semoliču, ki v vsem tem obdobju ni organiziral niti enega protesta zoper indolenco inšpektorata za delo.
Tako da zdaj protestirajo v »Uradu za človekove pravice«, kjer so ogorčeni nad izmikanjem inšpektorja in razmišljajo, s kakšnimi postopki bi inšpektorje prisilili, da začno sistematično kaznovati podjetnike, ki kršijo osnovne delavske pravice.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.