dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

15. 4. 2010  |  Mladina 15  |  Kolumna

Nima smisla...

... popravljati zob mrtvemu konju

Reševanje grške dolžniške krize je dobilo prvi epilog. Sporazum med ECB, evropsko komisijo in MDS zagotavlja Grčiji finančno pomoč in usmerjevalni reševalni program. Visoki funkcionarji EU, posebno komisarja Rehn in Almunia, so navidezno zadovoljni. Dobili smo koordinirano reševalno akcijo, EU pa je na kritični točki znova preživela. Toda temeljno spoznanje ni lahko. EMU ne more delovati brez tesnejše, močnejše in bolj centralizirane fiskalne vloge države, oboje pa zahteva politično federalizacijo EU. To pa je v nasprotju z dosedanjimi reševalnimi akcijami in politično realnostjo. Zato EU potrebuje radikalnejše institucionalne reforme, če želi preživeti kot perspektivna svetovna regija.
Grški problem se evropskim politikom in centralnim bankirjem sprva ni zdel zahteven. Načrtovana pomoč naj bi bila zgolj potencialno jamstvo za umiritev tržnih špekulacij in normalno delovanje finančnih trgov, koordiniran pritisk na grško vlado pa napotek za radikalno znižanje proračunskih izdatkov in oživitev gospodarske rasti. Dovolj naj bi bilo, da bi ECB kupovala šibke grške državne obveznice, evropske banke, zlasti nemške in francoske, bi pomagale pri refinanciranju bančnega sistema in zasebnih dolgov grških podjetij, na bilateralni ravni pa bi vlade reševale grški izvoz doma in svoje naložbe v Grčiji. Toda takšna postopna in decentralizirana rešitev preprosto ni vzdržala. Novi evropski reševalni paket je centraliziran in koordiniran, težak 30 milijard, skupaj s pričakovanim prispevkom MDS kar 45 milijard, torej blizu želenih in potrebnih 55 milijard evrov. Manj je jasna skupna akcija EU in MDS. Če namreč Grčija sprejema pogoje in pomoč MDS, potem ad hoc reševalnega sklada EU niti ne potrebuje in nasprotno. Če EU pogojuje pomoč s svojimi fiskalnimi in razvojnimi pogoji, potem je vsaj na papirju stabilizacijski program MDS odveč. Grčijo pestijo namreč fiskalni in ne toliko plačilnobilančni problemi, kar je specialnost MDS. Na drugi strani pa EU ni pripravljena na sistemsko finančno pomoč in ni povsem jasno, kdo je v tem primeru zadnji posojilodajalec, če ni prave skupne države (federalne EU) ali pa nima svojega evropskega monetarnega sklada.
Temeljno vprašanje je torej, kako poleg Grčije finančno sanirati še druge evropske bolnike in kdo bo na kraju reševal same reševalce. Grčija je samo prva domina, dolžniških bomb je še nekaj, od še nerešene Islandije, grozeče Irske, pa Portugalske, Španije in Italije ter novih članic na vzhodu. Večina nečlanic EMU ima namreč svoje obveznosti in dolgove nominirane v evrih, ki običajno bremenijo banke znotraj evroskupine. Vsi dosedanji protikrizni ukrepi so zasebne obveznosti bank in podjetij spremenile v državne dolgove, povečali so se socialni transferji, svoje je dodalo keynesiansko spodbujanje potrošnje. Skupni rezultat so visoki proračunski deficiti in zadolženost držav, celotni fiskalni stroški reševanja krize pa povprečno znašajo 15 odstotkov BDP. Solventnost tretjine evropskih držav je na meji, druge se temu približujejo. Rešitve pa niso preproste. Radikalni rezi v javno potrošnjo in socialne transferje sprožajo politični upor, višji davki in omejevanje investicij ogrožajo biznis in rast. Radikalna depreciacija valut, ki so vezane na evro, ni mogoča, bitka za refinanciranje dolgov pa poteka na polju globalnih tečajnih razmerij evra, dolarja ter zlata. Sedaj je dokončno jasno, da so postsocialistično tranzicijo vodili zunanji interesi in ne potrebe lokalne ekonomije, ne realne, temveč finančne investicije, ne zaposlenost in rast, temveč borzni baloni in nizki davki.
Grška kriza je potisnila v težave celotno območje evra, imamo začasne rešitve za trajne probleme. Toda nevarnejše težave ne tičijo v makroekonomski koordinaciji in pomanjkanju skupnih evropskih institucij, temveč v prevladi in diktatu finančnih trgov. Rešitev krize torej ni odvisna od sposobnosti grške vlade in evropskih ter mednarodnih institucij, da obvladujejo proračunske omejitve, temveč izhodne strategije dolžniških kriz držav usmerjajo finančni trgi in veliki finančni igralci. Če dobro dešifriramo sporočila ob izhodnih ukrepih, je uspeh grškega reševalnega paketa odvisen od višine obrestnih mer in razlik v tržnih pribitkih, ki jih oblikujejo mednarodni finančni trgi. Zgodba je frustrirajoča. Veliki igralci, ki so na finančnih trgih večinoma zakuhali sedanjo fiskalno krizo držav zaradi reševanja zadolženosti privatnega sektorja, sedaj ponovno držijo v šahu vlade in centralne bankirje, ki so medtem reševali njihove finančne zablode. Preprosto, če ne bodo upoštevali njihovih pravil tržne igre, bodo obrestne premije zaradi višjih tveganj na državne obveznice pač višje, sanacija fiskalnih razmer pa težja.
To je potem povezano še z drugo nevarnostjo, velikimi neravnotežji v plačilnih bilancah, ki jih znotraj EMU ne morete reševati s spremembo tečaja. Članice EMU imajo namreč različno produktivnost in stroškovno konkurenčnost, tega pa ne morete izravnavati s spremembo tečajne politike, ker imamo skupni evro. Drugi izravnalni mehanizmi, kot so na primer plače ali pa davki, pa že zahtevajo spet večjo koordinacijo dohodkovne ali davčne politike na evropski ravni. Hkrati pa tudi tukaj hitro trčimo na absurdnost neposrednih izravnalnih mehanizmov in politik, ki bi lahko omogočili boljša makroekonomska ravnotežja. Nemčija bi v tem primeru morala zvišati plače in davke, Slovenija pa jih znižati in podobno. Usmeritev odgovornosti s finančnih trgov na skupne evropske politike ni torej nič manj problematičen.
Sedaj razumemo, zakaj je ekonomija zgolj zapletena politika možnega. Zato ne zadošča preprosta Krugmanova ugotovitev, da je makroekonomska slabost EMU omejenost stabilizacijske politike, prednosti pa vidi predvsem na mikro ravni zaradi večje ekonomske učinkovitosti. Reči so zapletenejše. EMU je nedvomno pospešil ekonomsko soodvisnost članic, izboljšal institucionalne temelje EU, ni pa zmanjšal ekonomskih razlik, poslovnih tveganj in počasnosti reformnih sprememb. Fiskalne krize EU zato ne morejo rešiti niti finančni trgi niti centralna evropska oblast. Skrivnost je fiskalni in politični federalizem, vendar na načelu subsidiarnosti, ki ni nikoli zaživelo. Mrtvemu konju pa je nesmiselno popravljati zobe.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.