Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

13. 5. 2010  |  Mladina 19  |  Kolumna

Darilo Grkom in konec levice

Države v Evropi se pred našimi očmi spreminjajo v med seboj konkurirajoče si strdke družbenega kapitala, kjer je navaden človek danes rentnik, jutri pa dolžniški suženj

Zamislite si, da se to, kar se je dogajalo v Grčiji, dogaja v Sloveniji. Da je zadnjih kdo ve koliko vlad zavozilo, zdaj pa je Slovenija dobila od EU paket pomoči. V paketu je zate, draga bralka, upokojitev čez pet let namesto letos in nižja plača, zate, dragi bralec, pa odpust. Ali vaju ne bi popadel bes in bi prišla protestirat v belo Ljubljano, slovenske Atene? Seveda bi! Ali ne bi pričakovala, da vaju bodo razumeli tudi onstran Alp in Jadrana - da se bodo zvečer ob gledanju poročil popraskali po glavi: »Saj to bi se lahko primerilo tudi pri nas; kako lahko pomagamo slovenskim delavcem, učiteljicam, upokojencem?«
No, v resnici ni razloga, da bi pričakovala razumevanje in solidarnost od tovarišev in tovarišic po Evropi. Ne v Sloveniji ne v glavnih darovalkah rešilnega paketa Grčiji, v Nemčiji in Franciji, nobena parlamentarna stranka ni zavrnila sprejetja posojilnega paketa, ki od navadnih Grkov zahteva vrsto let velikih žrtev, in predlagala korenito drugačnih ukrepov: kazenske odgovornosti za politike in ekonomiste, ki so svoje državljane ogoljufali in potisnili v revščino, odpisa dolgov za dolžnike, razlastitve upnikov. Mediji, ne glede na deželo in na politično prepričanje, poročajo rumeno. Nimajo samo tabloidi in desnica polne goflje zapravljivosti Grkov in goljufivosti njihove države. Novinarje, komentatorje, politike, ekonomiste boli denar »naših« davkoplačevalcev. Darilo EU Grčiji nam vladajoča ideologija - neoliberalizem - prodaja kot ustrezen odziv na naravno nesrečo. Če se Grk utaplja v Sredozemskem morju, ga potegneš iz vode in mu daš umetno dihanje; če se Grčija utaplja v dolgovih, narediš Grke za dolžniške sužnje. Za vladajočo pamet so vladajoča družbena razmerja v svetu, namreč vrženost prebivalstev celotnih držav v nenadzorovane transakcije finančnega kapitala, objektiven naravni proces, ki »pač« zadene naključne žrtve. Te so si same krive, ker so bile neprevidne. Pri tem se ljudi, ki so jih zadolžili »njihova« država in »njihov« kapital, mirno razglasi za »subjekt« zadolževanja v njihovem imenu in na njihov račun, s tem pa za pritiklino »grške« države oziroma »grškega« kapitala. To se ne dogaja »nam«; Grki so »drugje«.
Odziv slovenske in evropske »politike« in medijev je še en dokaz, da ves tisti del etablirane »politike«, ki mu iz navade rečemo »levica«, ni več politična alternativa desnici. Kakšnih 200 let, približno od leta 1789 do 1989, je bila ne glede na vse razlike, sovraštvo in ljubosumje na levici minimum skupnega delovanja pripravljenost na mednarodno solidarnost izkoriščanih in zatiranih. Leta 2010 o internacionalni solidarnosti na »levici« ni ne duha ne sluha. V grški krizi od slovenske »levice«, ki tudi svojim državljanom priporoča in vsiljuje odrekanje, tega niti nismo pričakovali. Tudi v Nemčiji je »levica« zagotovila Nemcem, da Grki ne bodo živeli na njihov račun. Čeprav se je SPD vzdržala glasovanja o paketu, Levica (die Linke) pa je glasovala proti, sta obe stranki pomagali, da je bil paket sprejet po hitrem postopku. V parlamentu in na TV so bentili čez Merklovo, omogočili pa so sprejetje zakona, ki so ga kritizirali. Kritika paketa pomoči je v Nemčiji, kjer je levica na pol v opoziciji, in v Sloveniji, kjer je v opoziciji desnica, le predpisan obred nasprotovanja trenutno vladajočim. Dejansko pa se ves spekter parlamentarnih strank praktično odloča za »solidarnost« s finančnim kapitalom. Koalicija in opozicija se razlikujeta le po tem, da mora prva odločitve izglasovati in odgovarja zanje, druga pa lahko mirno kritizira stvari, ki bi jih sama sprejela in morala zagovarjati, če bi bila pomotoma na oblasti.
Tudi grška kriza potrjuje, da »levica« v Evropi ne igra več svoje nekdanje zgodovinske vloge zastopnice dela nasproti kapitalu. Je samo še rezervna garnitura za desnico in zaseda praznino, kjer ni več sil, ki bi obetale dejansko spremembo. A če je v časih počasne rasti »levica« lahko prišla na oblast, ker so njeni volivci upali, da je manj slaba izmed dveh slabih možnosti, v časih krize to ni več dovolj. Namesto levice je le še njena prazna lupina. Levica, ki se ne razlikuje več od desnice, nima več družbenih temeljev. Spretnejši »levi« politiki se morajo zato vse bolj zatekati k praznemu populizmu. Končni rezultat ne more biti drugega kakor erozija zaupanja v strankarsko vladavino in upanje na prihod »zaupanja vrednega« in »zares sposobnega« Voditelja. »Mehka diktatura« prav zlahka pride tudi z leve. Bolj prisebni na »levici« so medtem spoznali vsaj to, da je ob splošnem nezaupanju v »politiko« potreben napor že za to, da državne institucije sploh za silo delujejo. »Levica« pa se spoznanju, da nima več tal pod nogami, upira z zatiskanjem oči in ušes.
Hkrati ne v Sloveniji ne v Evropi ni videti medijskega prostora zunaj nadzora političnega razreda, kjer bi javnost razpravljala o družbenem razvoju. Brez tega ni platforme za družbene sile, pripravljene in sposobne za družbeno preobrazbo. Družbena energija, ki je prasketala ob nastajanju Zaresa, se je porazgubila z razblinjenjem družbenega gibanja v še eni stranki. Umestitev dokumenta Hanžkove skupine kot alternativnega modela družbenega razvoja v parlamentarno razpravo mu celo škodi, ker je prehitra in formalistična: strateški načrt družbenega razvoja se nujno zdi »utopičen«, če ga utapljamo v jedki raztopini letnih proračunov z rastočim minusom.
Ne gre za to, da naj bi »prava« levica zamenjala tisto, ki se zdaj kobaca po sobanah države. Gre za to, da usposobitev za družbeni razvoj v Sloveniji zahteva samospremembo »levice« in samospremembo civilne družbe (inteligence, sindikatov, študentov, mladih itn.): treba je narediti prostor družbene in politične ustvarjalnosti »tostran« države kot take, saj »politika« energije očitno ne more črpati kar iz voljnih posameznikov, družba pa potrebuje institucije države za udejanjenje družbenih energij.
Čas nas priganja. Države v Evropi se namreč pred našimi očmi spreminjajo v med seboj konkurirajoče si strdke družbenega kapitala, kjer je navaden človek danes rentnik, jutri pa dolžniški suženj, ne da bi mogel vplivati na to. V takih razmerah je družbeni protest slep in brezupen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.