dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

20. 5. 2010  |  Mladina 20  |  Kolumna

Pahorji povsod

Politična kriza in sposobnost vlad za krizni menedžment postajata temeljni omejitvi reševanja ekonomske in finančne krize. V Sloveniji in v drugih državah.

Slovenska vlada je v teh dneh napovedala rebalans proračuna in nove ukrepe na področju obvladovanja ekonomske krize. Poslabšanje makroekonomske slike države ni posebna novost. Gospodarska rast je nižja, manjši so proračunski prihodki, nepričakovane so dodatne obveznosti do EU, usodnejša je zunanja zadolženost države in spreminjanje zasebnih dolgov v javni dolg. Za vlado je leto 2010 prelomno, kot pravi predsednik Pahor, in tu ima prav. Logika politično-ekonomskih ciklov je neizprosna. Vladajoča koalicija mora najprej pohiteti s kratkoročnimi ukrepi, hkrati pa potrebuje konsistentno zastavitev srednjeročnih in dolgoročnih strukturnih reform, če želi v volilnem letu 2012 žeti politične sadove.
Vladni postopek priprave rebalansa proračuna za leto 2010 le nekaj mesecev po njegovem sprejetju dokazuje troje. Volatilne razmere na področju javnih financ, preveč optimistične makroekonomske napovedi in vedno večje vladne težave pri menedžiranju s krizo. Porušila se je izhodiščna namera, da bi z višjo rastjo, samodejnimi stabilizatorji in nominalnim fiksiranjem izdatkov v naslednjih treh letih zapirali deficit in stabilizirali javni dolg. Vlada je do sedaj dajala prednost solidarnosti pred konkurenčnostjo, stavila je na obvladovanje brezposelnosti, premalo pozornosti pa je namenila gospodarski rasti. In tako smo v vrhu EU glede reševanja brezposelnosti in socialne kohezivnosti in pri dnu glede relativnega padca gospodarske rasti in hitrosti zadolževanja. Takšna izbira prioritet je seveda možna. Težava je v tem, da zaradi takšne strategije vlada ni politično nič močnejša in bolj kredibilna. Očitno je politične interese postavila pred ekonomske in izgubila.
Toda to je tudi evropski problem. Povsod v EU se vlade odločajo za racionalizacijo državnih izdatkov, ker nihče v teh recesijskih razmerah ne more staviti na zviševanje davkov in vsi upajo na tržno oživitev gospodarske rasti. Španija in Portugalska sta zamrznili plače, Grčija, Velika Britanija in Irska napovedujejo njihovo znižanje v javnem sektorju med 5 in 20 odstotki, skupaj z odpuščanjem. Povsod selektivno znižujejo nekatere socialne transferje, vlade pripravljajo obsežne programe racionalizacije stroškov in zmanjšanja investicijske dejavnosti, ki nimajo multiplikativnih ekonomskih učinkov. Politiki se bojijo ponovitev grškega scenarija, toda manj jih skrbi finančna sanacija, ki obljublja evropsko pokritje, strah jih je ulice, splošnih stavk in volilnih porazov. Politike skrbi predvsem lasten položaj, zato običajno zamujajo z ukrepi in zgolj gasijo požare. Merklova in Sarkozy po vrsti izgubljata na regionalnih volitvah, Zapatero v Španiji vodi manjšinsko vlado, Britanija in Madžarska sta doživeli radikalen politični obrat, Nizozemska in Belgija sta v močvirju vladnih kriz, Slovaška je pred volitvami in ne želi nobenih ukrepov, v Italiji skrajno desna Severna liga presega Berlusconijev populizem ... Pahorji torej niso samo v Sloveniji, temveč tudi drugod. Politična kriza in sposobnost vlade za krizni menedžment postajata temeljni omejitvi reševanja ekonomske in finančne krize.
Zadrege so tudi povsem ekonomske. Vse vlade se utapljajo v kombinaciji nasprotnih politično-ekonomskih ciljev. Hkrati želijo zapiranje deficita in povečanje rasti, javno sanacijo bank in izogibanje čerem deflacijske recesije ali celo stagflacije ... Druga napaka tiči v izbiri hierarhije ekonomskih politik. Preveč bremen je na fiskalni politiki, premalo na dohodkovni in na kratkoročnih strukturnih ukrepih, ki morajo podpreti konkurenčne prednosti domačega gospodarstva na globalni ravni. Povsod so politiki in načrtovalci reform spregledali tudi časovno komponento. Kratkoročne težave skušajo reševati s strukturnimi reformami, ki delujejo na srednji ali dolgi rok. Ne morete z zdravstveno ali pokojninsko reformo reševati trenutnih proračunskih težav, podobno reforma javne uprave in podjetizacije države zahteva dober javni menedžment in čas strukturnega prilagajanja.
Pahorjev poslovni model reševanja ekonomske krize ima znane obrise. Na kratek rok želi reševati proračunski primanjkljaj z racionalizacijo javnih izdatkov, davčno reformo in spremembo davkov potiska vstran. Stavi na strukturne reforme in obljublja njihovo uveljavitev v naslednjih dveh letih in pol, v ospredje postavlja javno-zasebno partnerstvo, radikalno odpira prostor tujim strateškim vlagateljem in z ekonomsko diplomacijo odpira trg za arabski svet in Kitajsko. Ne gre zgolj za politično-ekonomsko usmerjanje države, poslovne, organizacijske in vodstvene rešitve ponuja tudi na podjetniški ravni, od SŽ do NLB in Lipice. Slovenija naj bi postala nekakšen razvojni center jugovzhodne Evrope, privlačen prostor za ekonomsko migracijo, podjetniški popek na jugu Evrope. Toda kako zagotoviti učinkovito kombinacijo takšne vizije, stabilizacijske fiskalne politike in celotnega svežnja strukturnih reform?
Rešitev ni v predajanju velikim ekonomskim vizijam, ne pomaga tudi upanje v spontani zasuk h gospodarski rasti. Zato je za sedaj ključno vprašanje, kako zagotoviti rast, spodbuditi konkurenčnost in s projekti odpreti tuje trge in domov pripeljati razvojni kapital. Veliko manevrskega prostora ni. Morda je Pahorjeva ekipa sposobnejša v ad hoc rešitvah, kar kažejo pogumni koraki v Libiji, Egiptu in morda na Kitajskem, posebne oblike strateškega sodelovanja in načrtovani projekti s Francijo in Nemčijo. Slovenija potrebuje nekaj učinkovitih in hitrih projektnih korakov za spodbudo ekonomske samozavesti, v ozadju pa trdo in konsistentno ekonomsko politiko ter oblikovanje uravnoteženih sistemskih reform.
Politično ploščo moramo torej obrniti. Rast in konkurenčnost sta v naslednjih treh letih primarna cilja. Nanju lahko vežemo ekološke in druge projekte in podjetniške rešitve, ki s tujim neposrednim kapitalom in strateškimi povezavami odpirajo pot razvoja. Brez prodora na nove trge ni rešitve. V ospredje postavimo menedžiranje plačilne bilance, nanjo vežimo stabilizacijo javnih financ in novo arhitekturo reformnih politik. Podjetniško okolje za razvojni preboj moramo šele ustvariti in tu je prostor za razvojni konsenz. Za sedaj zanj ni niti pravega znanja in volje, niti poslovnih in političnih sposobnosti. In zato smo tam, kjer smo, in imamo to, kar si zaslužimo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.