Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 6. 2010  |  Mladina 21  |  Kolumna

Kockanje

Nasilje je vedno dvorezno in se rado obrne proti tistim, ki so zraven

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Izbruh pred parlamentom prejšnji teden je povzročil šok. Deloma zato, ker je protestirala mladina, naša prihodnost, deloma zaradi nevarnih granitnih kock in naskakovanja policistov, malo tudi zato, ker se je vse dogajalo pred domnevnim hramom demokracije.
Izbruh, spektakularen, grd v živo in hvaležen za tv kamere, je bil mešanica različnih sestavin. Nekaj je bilo žura in okajene mladosti, nekaj parazitiranja ekstremistov in črednega nagona, ko se je razbijanje oken enkrat začelo, nekaj nečedne vloge študentskih servisov in študentske organizacije, sindikata in kapitalista hkrati (opis Andreja Kurnika). Ozadje in bistvo vsega pa je sestavljalo nezadovoljstvo, negotovost učeče se mladine, ki ne živi najslabše v tej družbi, a živi s slabimi perspektivami. To občutje je del splošnega nezadovoljstva in tesnobe zaradi negotove prihodnosti. Brez tega občutja stresnega dogodka ne bi bilo.
Zdelano parlamentarno pročelje pošilja več sporočil. Prvo in glavno je, da v najmlajšem in potencialno najperspektivnejšem delu družbe vladajo zmeda, negotovost in strah, zlasti strah pred ukinjanjem socialne države, ki bolj kot vse drugo prinaša občutek varnosti. Drugič, to občutje se lahko tudi v mirni Sloveniji izrazi z nasiljem. Nasilnost vsaj za zdaj ni splošna, ampak tesno povezana z ekstremizmom, ki tiho napreduje in pri različnih protestih hitro pritakne svoj lonček. To je težko preprečiti. Tretjič, nezadovoljstvo, ki vse skupaj poganja, je usmerjeno predvsem proti politiki. Izbruh pa bi bil milejši, če ne bi bilo tako nemirno celotno družbeno ozračje.
Z vsem opisanim nismo nikakršna evropska izjema, pač zato, ker imamo približno enako ureditev in podobne težave. Iz tujine, tudi iz EU, ta čas na splošno ne dobivamo pomirjujočih novic. Tudi to lahko ima svoj vpliv. Gledamo grške in druge nemire, se bojimo za prihodnost Unije in trenutno, čeprav sami v stiski, zbiramo denar za zdravljenje evrobolnikov, bogatejših od nas.
Glavne težave pa so in se najbolj vidijo doma. Tu vladajo kriza, zategovanje pasu in občutek, da politika rešuje težave negotovo in prejkone v korist premožnih. Ta občutek, ustrezen ali ne, se krepi in polagoma prerašča v nezaupanje v kapitalizem. Tudi zato nasprotovanje reformam, nekaterim potrebnim, drugim takim, ki krizo izrabljajo kot pretvezo za privatizacijo in deregulacijo na škodo javnih služb. Pravo merjenje moči zaradi reform nas še čaka.
Konca krize ni videti, in dokler ne bo prepričljivega okrevanja, se ne bo spremenila niti družbena klima, napeta in čedalje bolj zastrupljena. Emocionalizacija politike se druži z naraščajočo histerizacijo celotne družbe. To je slaba zmes. K temu prispevajo težavni časi, vlada z negotovim vodenjem, dvoumnimi reformami in nejasno vizijo, splašeni mediji in opozicija, zlasti vplivni Janez Janša.
Morda ni države na Zahodu, v kateri bi polovica etablirane politike (manjše desne stranke so klavrne kopije SDS) nenehno, bodisi na oblasti ali v opoziciji, tako rovarila proti lastni družbi. Pod premierom, ki svojemu predhodniku ob vsaki klofuti nastavi še drugo lice, se je Janšev specifični genij za ustvarjanje strahov, frustracij, sovraštva, dvoma o vsem ... še bolj razcvetel. Velik del slabih čustev, ki brbotajo v Sloveniji, izvira iz tega kotla. Toda še zdaleč ne gre le za atmosferske stvari: samo v zadnjih nekaj letih je Janša pomendral medije, prenapihnil gospodarski balon, pomagal ustvariti tajkune, zdaj skuša zrušiti sporazum s Hrvaško. Tudi izbruh pred parlamentom je posredno v marsičem njegovo maslo, naj govori, kar hoče.
V tem vročičnem, protislovnem, slabo preglednem času na trenutke sporno delujejo tudi sindikati. Na splošno lahko še vedno rečemo: hvala bogu, da so in da so močni, sicer bi bila neoliberalizacija Slovenije hitra in neusmiljena. Toda posamičnih reform (npr. malo delo, pokojninski sistem) ne bi smeli odklanjati kar počez. Vendar imajo opravičilo: nezaupanje v vlado. Zato tudi po naskoku na parlament Semoličevo ponavljanje - bodite uporni - ni zgrešeno.
Lahko nas skrbi, kaj vse bo prinesla prihodnost. Najverjetneje se bo nadaljeval preplet krize, zategovanja pasu, socialnih napetosti, slabe klime. Skupaj z vsem Zahodom živimo v morda bolj prelomnih časih, kot si hočemo priznati, ker se bojimo, da lahko sledi samo prelom na slabše. V EU teče nepredvidljivo spopadanje med solidarnostjo in nacionalnimi egoizmi, med bolj strnjeno in bolj ohlapno skupnostjo, med osamosvojenim (finančnim) kapitalom in vzpostavljanjem ponovnega primata politike. Kriza neoliberalnega kapitalizma je zajela ves Zahod. Mi tolčemo svojo inačico te krize z lastno mešanico materialnih težav, šibkega političnega vodenja in kopičenja napetosti. Zagata je tem hujša, ker bi z zamenjavo oblasti, tradicionalnim odgovorom na nezadovoljivo vladanje, prišli z dežja pod kap.
Iz teh globalno-lokalnih težav neizbežno rastejo napetosti. Ena izmed njih, ki ima tudi značilnosti medgeneracijskega konflikta, se je za hip sprostila pred parlamentom - ne da bi kaj rešila. Vendar je nekatere stvari osvetlila, hkrati pa poslala jasno svarilo.
Svarilo se glasi: nevarno je, če se prepustiš srku stopnjevanja protestov, nemirov in morda celo nasilja. Slovenija kot da polagoma drsi v tako stanje. Stvari lahko postanejo zelo nepredvidljive. Če so taki ali drugačni protesti prepogosti, izgubijo moč, politika se zanje ne meni več in koraka po svoji poti, kakršnikoli že. Protesti brez odziva pa lahko v dolgotrajni krizi in ozračju, kakršno se kuha, postanejo nasilni - in prinesejo karkoli, pa če so upravičeni ali ne. Nasilje je vedno strahovito dvorezno, zakuha lahko revolucijo, diktaturo ali pa še bolj zacementira status quo. Pogosto se obrne proti tistim, ki so vanj tako ali drugače vpleteni. Prav zaradi te dvoreznosti je treba nasilje odkloniti, tudi če vprašanja ostanejo - ali naj se vdaš v usodo, čeprav delajo s tabo kot svinja z mehom? In ali možnost nasilja kot zadnjega sredstva obupanih vendarle ne deluje zdravilno, preprečuje najhujše anomalije?
Kako bo delovalo dogajanje pred parlamentom, ni jasno. Bo, kot se zdi, na splošno okrepilo odpor do protestov, »ulice«, nasilja? Bodo različne skupine in organizacije (tudi sindikati) oslabljene, ker se bo javna podpora protestiranju zmanjšala? Bo Janša v svojem hujskanju previdnejši? Bo oblast postala občutljivejša za težave ljudstva ali pa bo v povečanem odporu proti (nasilnim) protestom videla priložnost za vsiljevanje vseh svojih reform, pa čeprav brez socialnega dialoga?
Če se bo zgodilo slednje (Pahor pa s tem že dalj časa grozi), koalicija tvega, da bo z obema nogama stopila v začarani krog nepredvidljivega stopnjevanja protestništva. Preden morebiti stori tak korak, naj med drugim pomisli, da so nezadovoljni tudi policisti, ki so branili parlament.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.