22. 6. 2010 | Mladina 21 | Kolumna
In zdaj?
Postajamo statična družba, ki se ekonomsko, politično in kulturno vse bolj razkraja in grozi s politično-ekonomsko implozijo
Letošnja objava poročila ugledne IMD o svetovni konkurenčnosti (World Competitiveness Yearbook, WCY) je za Slovenijo šokantna. Nekaj zadnjih let smo med oseminpetdesetimi državami zasedali med tridesetim in štiridesetim mestom. Letos smo nazadovali za dvajset mest, največ med vsemi ocenjenimi državami. Toda zakaj tako hiter in visok padec? Že lani smo bili glede sposobnosti spoprijema s krizo med slabšimi, letos smo dobili dokončen dokaz sistemskih slabosti, razvojnih napak in velikega nezaupanja ljudi do reševanja krize. Skupna slabost države in podjetij, politikov in menedžerjev je oportunizem pred spremembami. Postajamo statična družba, ki se ekonomsko, politično in kulturno vse bolj razkraja in grozi s politično-ekonomsko implozijo. Namesto proaktivnega prevladuje reaktivno delovanje, zato se krizne razmere poglabljajo, ne pa rešujejo.
Akademska zasnova globalnega indeksa konkurenčnosti in celotnega modela merjenja je trdna in široka. Temelji na sodobni teoriji rasti (Sachs), znanem Porterjevem diamantu mrežne in podjetniške konkurenčnosti, inovativnem pristopu Sala-i-Martina glede globalnega indeksa in plejadi drugih uglednih imen iz ekonomskega in poslovnega sveta. Stephan Garelli, nekakšen idejni oče projekta in direktor centra, je pred mnogimi leti zastavil tudi osrednjo logiko sistemskega pristopa in načina merjenja. Blaginja ljudi je odvisna od produktivnosti in gospodarske rasti, konkurenčnost države in podjetij pa je sredstvo in hkrati merilo tega trikotnika. Globalni svet je samo navidezno igra z ničelno vsoto, kjer nekateri dobivajo, ker drugi izgubljajo. Dejansko lahko vsi pridobijo, če se osredotočijo na prave vzvode produktivnosti, rasti in konkurenčnosti.
Mikroekonomski temelji makroekonomskih kazalcev v ospredje postavljajo konkurenčnost podjetij. Kritiki ocenjevalnega modela WCY pogosto opozarjajo na slabosti subjektivnih presoj v primerjavi s trdimi kazalci indeksa. Toda to je celo prednost in ne slabost tega pristopa. Če so preference, ocene in vrednostni sistemi strokovnih in poslovnih ocenjevalcev pristranski in katastrofični, potem je pravo vprašanje, kako jih prepričati o drugačnem ravnanju, spodbuditi zaupanje in jih usmeriti k skupnemu reševanju problemov. Metodološka slabost tiči drugje, v sami izbiri uteži, preveliki statičnosti analize in pretirani robustnosti novega globalnega indeksa (NGCI). Iz zornega kota sedanje krize so makroekonomski problemi podcenjeni, podjetniške spremembe precenjene, prevelika teža je na starem dojemanju BDP in premalo so v ospredju elementi trajnostnega razvoja. Danes so relativni zmagovalci tisti, ki minimizirajo tveganja globalne recesije, manj pa velja maksimiranje same konkurenčnosti.
Letošnje poročilo na prvo mesto uvršča Singapur in Hong-kong, dve mestni »državi«, ki sta pokazali največjo stopnjo gospodarske dinamike in zaupanja menedžmenta. ZDA so kljub krizi zadržale visoko mesto zaradi velikosti trga, podjetniške odpornosti in tehnološke inovativnosti. Švica je četrta z zavidljivo stopnjo prilagodljivosti, stabilnimi financami in dobrim izvozom ter neokrnjenim ugledom. Med deseterico so tri azijske in dve skandinavski državi, na odličnem sedmem mestu je Kanada, predvsem zaradi dobre bančne reforme in bogatih lastnih proizvodnih virov. Za deset mest glede na lanske podatke so slabši Finci in Japonci, najbolj je napredovala Poljska, pa tudi Italija, Dance so potisnili navzdol pesimistične ocene menedžerjev in podjetnikov, najbolj je nazadovala Slovenija. Veliki in pomembni so ohranili svoje položaje (Nemčija, Francija, Velika Britanija), države BRIC so dokazale odpornost razvijajočih gospodarstev, dolžniška kriza pa se je dodobra razkrila šele letošnje leto.
Slovenija je v vseh ocenjevalnih sklopih nazadovala. Že lani je glede sposobnosti za spoprijem s krizo dobila oceno, ki je nakazovala smer letošnjega padca, in opozorila IMD so tedaj sovpadala z analizo OECD. Slovenija je majhno odprto gospodarstvo, podjetja so vpeta v mednarodno menjavo kot del dobaviteljskih verig in manj s končnimi proizvodi z lastnimi blagovnimi znamkami, storitve niso internacionalizirane, naložbe v tujini so razmeroma skromne. Takšna razvojna usmeritev države je izjemno ranljiva v kriznih razmerah, ko se tuja naročila lahko povsem ustavijo zaradi ekonomiziranja z zalogami in čiščenja dobaviteljskih verig pri naših kupcih. Padec gospodarske rasti za več kot 13 odstotnih točk v obdobju 2008-2009 je bil usoden. Sledila je vrsta poznih in slabih odzivov vlade in neučinkovit protikrizni menedžment. Slabi poslovni modeli, katastrofalno korporativno upravljanje in šibko krizno vodenje na podjetniški ravni so dodatno oslabili naše konkurenčne sposobnosti. Zato so tako objektivni kazalci kot tudi subjektivne presoje vseh štirih velikih ocenjevalnih sklopov pahnili Slovenijo daleč nazaj. Skupni imenovalec vseh problemov je razmeroma preprost. Slovenska država in podjetja so premalo prilagodljiva, povsod je prisotno oportunistično obnašanje. Želimo si takšnih sprememb, da se dejansko ničesar ne bi spremenilo, tičimo v krizi vodenja, tonemo zaradi nesposobnosti oligarhičnih elit, ki svoje interese postavljajo daleč pred javnimi.
Poročilo IMD je treba tokrat brati dobesedno in premočrtno, ne glede na interpretativne zanke in stranpoti. To ogledalo govori preprosto resnico, da potrebujemo menedžment sprememb od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, pri podjetjih in državi, vključno s socialnimi partnerji in razvojno koalicijo. Ne s Pahorjem kot super menedžerjem in vsiljenimi vladnimi ukrepi brez razvojnega in socialnega konsenza. Nabor ukrepov in reformnih predlogov lahko sledi slabostim, ki jih razkrivajo kazalci IMD. Morda bomo končno razumeli, da je kultura sprememb pomembnejša od strategij, da sta vodenje in upravljanje temeljna vzvoda razvoja ter da regulacijska vloga države ne sme zamenjati tržne kreativnosti.
Temeljno sporočilo je preprosto. Ni prave izbire. Rast in konkurenčnost sta primarna cilja. Pomembno je zgolj to, ali bosta dovolj zelena in družbeno (socialno) odgovorna. Ni brezplačnega kosila. Kriza je lahko priložnost za lažje sprejemanje ukrepov in reform ter zamenjavo nesposobnih elit. Če seveda ne bomo podružbili neumnosti in končali v peklu lastne vdanosti v usodo drugih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.