Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 7. 2010  |  Mladina 29  |  Kolumna

Nostalgija

Demonizacija socializma daje potuho kakršnemukoli kapitalizmu

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_29.jpg

© Tomaž Lavrič

Socializem je znova na številnih ustih. Najbolj v vsakdanjem življenju, nekaj malega tudi v medijih in akademskem diskurzu. Niti sledu nostalgije po njem pa ni v politiki.
Nostalgija ni pravi izraz: gre bolj za mnenje, da čas socializma ni bil tako slab in da se temu delu naše preteklosti dela krivica. Manjši del tega občutja sicer res izvira iz običajnega mehanizma nostalgije: z minevanjem časa dobre stvari ostanejo v spominu bolj kot slabe; človek je nekakšen optimist za nazaj. Večji del pogojne renesanse socializma pa je povezan s kapitalizmom, kakršnega živimo. Zašel je v hudo krizo in na Zahodu se prvič po drugi vojni oglašajo resni dvomi o njem kot sistemu. Večji so morda v tistem delu sveta, ki je na lastni koži izkusil socializem. To niti ni čudno.
Zdaj materialno zanesljivo živimo bistveno bolje kot pred 20 ali 30 leti. Vendar se mnogim v teh krajih zdi, da živijo manj varno, bolj negotovo, manj zadovoljno. To je neizbežno povezano tudi z družbeno ureditvijo. Psihološko smo v odnosu do kapitalizma nekako tam, kjer smo bili v odnosu do socializma proti koncu druge polovice 80. let - kapitalizem se zdi ljudem še vedno bolj ali manj samoumeven, hkrati pa čedalje manj varen in vedno bolj družbeno krivičen. Zato izgublja legitimnost. Socializem zanj (še?) ni alternativa, riše pa se v prijaznejši luči.
Odnos do njega se je spreminjal počasi. Iz socializma smo odkorakali tako rekoč brez razmisleka, kapitalizem je bil sprejet kot naravna nujnost in v naivnem prepričanju, da se vse spreminja na bolje. Ne da bi se zavedali, smo iz jugosocializma, ki je že dolgo tonil v krizo, padli naravnost v zahodni kapitalizem, ki se je takrat že več kot desetletje neoliberaliziral in postajal surovejši. Takrat tudi nismo nič razmišljali o tem, da je naš skok v novi družbeni red del tektonskega pretresa, v katerem se je sesul komunizem-socializem in s tem pospešil hiranje socialne države na Zahodu; socialna država je bila tu v marsičem dete tekmovanja dveh velikih ideoloških sistemov.
Če bi takrat opravili mirno primerjavo obeh sistemov, bi se lahko izognili mnogim težavam, npr. tistim, ki jih trajno povzroča slabo zasnovana in vodena privatizacija. Toda psihološko to ni bilo mogoče.
Nesrečni socializem je doživel značilno usodo premaganca: demonizacijo, toliko bolj, ker se je nanj lepila krivda za povojne zločine. Nasprotno pa se je kapitalizem zdel še čudovitejši, ker se je samodejno povezoval s hkratno osamosvojitvijo.
Dve desetletji pozneje socializma ne zagovarja nobena stranka. Levica noče imeti z njim nič, desnica ga slika kot črnega hudiča. Tudi volilno gledano je bilo to neumno početje že doslej, v prihodnosti bo še bolj. V intelektualnih krogih se nanj sklicujejo le redki posamezniki. Večji mediji s krepko dozo slepote prej ko ne širijo
neoliberalne poglede, čeprav so jih prav ti pomagali spraviti v katastrofalen položaj.
Razlike med kapitalizmom in socializmom so seveda velike. Toda kot kapitalizmov je tudi socializmov več vrst. Jugoslovanski in slovenski v njegovem okviru je bil specifičen, polagoma se je mehčal, toda dvoje ga je, enako kot ves vzhodni komunizem-socializem, spremljalo do bridkega konca - odsotnost demokracije in državna (družbena) lastnina. Prav zato naj bi bil tako neuspešen.
Za Slovenijo bi to težko rekli. V socializmu je postavila na noge tiste temelje svojega gospodarstva, ki nosijo našo ekonomijo v veliki meri še danes. Pomanjkanja ekonomsko-razvojne vitalnosti slovenskemu socializmu ne moremo očitati.
Drugič, slovenska družba je bila v socializmu bolj enaka, kot je zdaj. To je bila njena druga velika odlika. Britanski sociolog Richard Wilkinson (soavtor knjige Enakost je sreča) na podlagi vrste mednarodnih raziskav dokazuje, da je neenakost vzrok skoraj vseh družbenih bolezni na razvitem Zahodu. Vse raziskave kažejo: večje ko so razlike med bogatimi in revnimi, večji so tudi socialni problemi. Manj enake družbe, kategorično trdi Wilkinson, so bolj disfunkcionalne.
Zdaj smo v kočljivem, morda prelomnem obdobju: imamo krizo, ki je kriza neoliberalnega kapitalizma in se nadaljuje. Imamo nezadovoljstvo in spomine na propadli socializem. Imamo demokracijo, ko se lahko govori o vsem in ko lahko načeloma tekmujejo tudi različni družbeni sistemi. Nekatere stvari polagoma postajajo jasnejše:
Socializem ni bil v vsem negativen in neperspektiven sistem. Neoliberalizem ni nikakršen čudežen razvojni model, družbo pa v končni posledici kvari in onesrečuje. Tudi zaradi naraščajočih ekoloških problemov je civilizacijsko zavožena pot. Pri tem se sedanjo krizo »zdravi« na račun množic in z ohranjanjem statusa quo; bogatašev je, piše Spiegel, več kot pred izbruhom krize.
Neoliberalizem pod plaščem domnevne neideološkosti širi izrazito ideološko prepričanje, da zanj ni alternative. Naša politika noče razpravljati ne o kapitalizmu ne o socializmu in zase misli ali trdi, da je ne- oziroma nadideološka. Pri tem pa že razmišlja in čustvuje bolj ali manj neoliberalno. V tem pogledu se je pospešeno amerikanizirala. To določa tudi njeno vodenje družbe. Res še nismo klasična neoliberalna država, a smo ji vsak dan bliže. Politika za to preobražanje nemarno izrablja tudi krizo. Tako rine Slovenijo v slepo ulico, v še globlje prihodnje krize. Privatizacijo, liberalizacijo in druge dogme neoliberalizma še naprej jemlje kot zadnje resnice.
Iz te miselne vkopanosti nam lahko pomaga tudi socializem. Njegovo popolno negiranje ali celo uvrščanje v kategorijo absolutnega zla daje, kot že rečeno, potuho kakršnemukoli kapitalizmu. Oživljanje in kopiranje našega preteklega socializma nista mogoči in tudi zdravi ne, zlasti zaradi njegovega demokratičnega deficita. Vendar je vseboval nekatera načela in mehanizme, uporabne tudi danes; predvsem sobivanje različnih oblik lastnine in večjo socialno enakost.
Predvsem pa bi rehabilitacija socializma pomagala razbiti monopol neoliberalnega kapitalizma, zasidran med elitami. Opustiti misel na alternative - kaj bolj tveganega in »komunističnega« si je težko zamisliti. Ponudbo družbenega razvoja je treba razširiti na socializem, različne vrste kapitalizma, njune morebitne kombinacije in oblike, ki se še izumljajo. Že samo po sebi je bolestno del svoje preteklosti strpati v bunker. Samo z mirnim pogledom nanj je mogoče korigirati sedanjost in vsaj malo jasneje pogledati v prihodnost.
Socialistična »nostalgija« med ljudstvom se širi, politika pa o velikih vprašanjih družbene ureditve še naprej molči. Ta molk je kratkoviden, govori o slabi vesti in cementira status quo. Prej ali slej ga bodo prekinili pritisk krize, novo gibanje ali stranka, nemir v družbi.
Če se bo enkrat vendarle začela resna javna razprava o tem, kje smo bili, kje smo in kam gremo, bo mogoče razmišljati in ukrepati bolj ali pa manj radikalno. Se pravi kapitalizem ali izboljšati - tudi to je že doživel v svoji zgodovini - ali pa ga odpraviti. To bo eno temeljnih vprašanj človeštva v prihodnjih desetletjih. Tudi Slovenije.
Ki bo torej nekoč morda znova živela v socializmu.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.