dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

19. 8. 2010  |  Mladina 33  |  Kolumna

Vračilo preplačane električne energije

Regulatorji in pravni red so tukaj zato, da trgi sploh delujejo in da tržni udeleženci spoštujejo interese drugih. Zato je odkrivanje tržnih deviacij dokaz, da postajamo normalna tržna družba.

Spektakularna akcija vračila preplačila električne energije gospodinjstvom je v kratkem času ponudila tri pomembne dokaze. Dobro organizirana in dovolj inteligentna civilna združba lahko spravi na kolena tradicionalno močan energetski sektor, regulator konkurence lahko z dovolj prodornimi ukrepi prekine najtrdovratnejše kartelne dogovore in navsezadnje so vsi udeleženci paradoksalno spoznali, da je kooperativna igra najboljši možni izhod iz nastalega konkurenčnega močvirja. Kartelni dogovori in tržne kršitve so vsakdanja navlaka v razvitih tržnih sistemih. Regulatorji in pravni red so tukaj zato, da trgi sploh delujejo in da tržni udeleženci spoštujejo interese drugih. Zato je odkrivanje tržnih deviacij dokaz, da postajamo normalna tržna družba. Podobno kot je postliberalni duh preganjalcev kartelov mogoč samo s tihim priznanjem sobivanja neliberalnih kultur in načinov netržnega delovanja.
Kartelno dogovarjanje med petimi elektrodistribucijskimi podjetji je staro več kot dve leti. Opazil in dokazal ga je Urad RS za varstvo konkurence, vrhovno sodišče pa je njegovo ugotovitev dokončno potrdilo. Zgodba je končana in normalen poslovni epilog bi bil, da se podjetja javno opravičijo, plačajo korporativne kazni in pri obračunih vrnejo potrošnikom preplačane zneske. S pragmatično odločitvijo, da bodo potrošnikom izplačala preplačano elektriko, so elektrodistribucijska podjetja dejansko priznala svoj pravni in poslovni poraz in prevzela moralno in finančno odgovornost za povrnitev škode. Toda v to jih niso prisilili vladni direktorat za energetiko, tržni inšpektorji ali pa morda računsko sodišče, niti ne Zveza potrošnikov Slovenije, temveč novoustanovljeno Društvo za vračilo preplačane električne energije. Odpovedale so torej državne institucije, zmagala pa je novoustanovljena zasebna institucija civilne družbe.
To je pomemben dokaz, da lahko civilna družba dobi vlogo nekakšnega nevladnega regulativnega organa. Pezdirjevo društvo je tako postalo svojevrsten quangos, ki krepi odgovornost od spodaj navzgor in zastopa interese uporabnikov nasproti javnim organom. Društvo je najbrž projektne narave, lahko pa bi dobilo trajen namen in zapolnilo gosto institucionalno mrežo okoli energetskega sistema. Lahko bi napravili še korak naprej. Prekršek elektrodistribucijskih podjetij je nastal v procesu vzpostavljanja kvazitrga električne energije od zgoraj navzdol. Društvo kot quangos pomeni podoben kooperativni most k večji konkurenčnosti energetskega sistema, toda od spodaj navzgor. Različni prijemi, sprva celo sovražen spopad, toda na koncu imamo logičen kompromis v imenu tržne higiene in socialnega katalizatorja. Vse to pa je navsezadnje vendarle v interesu javnosti in ne akterjev podjetij ali društva. Zato so tudi Pezdirjevi in Matozovi interesi, ki so tako skrbeli moralne in poslovne varuhe, povezani z utrjevanjem njune javne podobe, to pa ni sporno.
Toda na drugi strani zadeve vendarle niso tako preproste, transparentne in lahko popravljive kot v energetiki. Če bo Soršaku uspelo dokazati kartelno dogovarjanje v gradbeništvu pri gradnji avtocest, bodo globo naprtili podjetjem in upravam, uporabniki cest pa ne morejo upati na povrnitev stroškov cestnin. Podobno lahko velja za morebitno kartelno dogovarjanje v bankah in zavarovalnicah, pa tudi pri komunalnih podjetjih in celo v javni upravi. V razvitih tržnih gospodarstvih glede na smernice OECD preganjajo ne samo kartelne dogovore, pač pa tudi izigravanje javnih razpisov in naročanj, pa neplačnike javnih dajatev in podizvajalcev in vse, ki sistematično kršijo pravne tržne predpise in dobre običaje. Toda pomembno je, da morebitne prekrške pravočasno ugotovimo, da imajo hkrati podjetja pravno varstvo in da vsako izigravanje pravil kaznujemo z globami ali malusi pri pridobivanju poslov. Naša težava je v tem, da regulatorji trga delujejo resno šele zadnja leta in da imajo mešano politično in šibko pravosodno podporo.
Obstaja še druga zanka, tako kot pri elektrodistribucijskih podjetjih. V omenjenem primeru ni šlo za namerno oškodovanje, temveč za zmedo na kvazienergetskem trgu. EU je pred leti želela odpreti trg in omogočiti privatizacijo, zato se je lotila ločevanja proizvodnje, distribucije in prodaje električne energije in plina. Ločitev dejavnosti je prinesla nepregledno množico institucij, agencij in podjetij. Končni učinek pa so bili omejena energetska globalizacija in privatizacija, kvazikonkurenca in skromno izboljšanje kakovosti storitev ter višji transakcijski stroški in cene energentov. Zvišanje cen v začetku leta 2008 je bilo del cenovnih izravnav in načrtovanih povišanj, napaka je bila zgolj v tem, da so podjetja podcenila pravila. Če bi cene fiktivno diferencirala za nekaj centov in dražila daljše obdobje, bi se izognila kršenju konkurenčnih pravil. Toda bila so zalotena in flagranti in kaznovana.
Vsak tržni sistem potrebuje nadzorne mehanizme. Nadzorujemo monopolne povezave, korporativna združevanja in izločitve, upravljavske in poslovne odločitve, države tekmujejo v sistemski konkurenčnosti, biznis pa povezuje konkurenčnost z novo obliko sodelovanja (»co-opetition«). S tega vidika so postavke regulatorjev pogosto bolj načelne in učbeniške, manj pa upoštevajo realne spremembe in interese. Konkurenca je zgolj mehanizem sprememb, vsi na trgu dejansko težijo k monopolnemu položaju. Popolna konkurenca je čista ideologija, dejanska konkurenca pa je proces razvoja tržnega neravnotežja. Konkurenca je torej bolj antitržna kot tržna realnost, zato so normativne zahteve regulatorjev pogosto papirnati tigri merjenja moči med ekonomijo in politiko, podjetji in državo, menedžerji in politiki.
Konkurenca konkurenčnih pravil je v globalni ekonomiji povsem zamočvirjena. Kar je monopol na lokalnem trgu, je lahko konkurenčno na svetovnem trgu, meje konkurenčne regulacije so zaprta in ne odprta gospodarstva in tu se zgodba tržnih regulatorjev tudi konča. Od Cournota do Stackelberga, od Schumpetra do Hayeka obstaja ena sama usmeritev dobrega trga. Povrnitev zaupanja in odgovornosti, morale in prava. Zato nam dobre zgodbe o konkurenčnosti vedno povedo resnico o dobri ekonomiji, slabe pa zgolj o svetem trojstvu ekonomistov, politikov in prevarantov.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.