Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 9. 2010  |  Mladina 37  |  Kolumna

Morda prelom

Ali kriza napoveduje konec prevlade tržnega fundamentalizma?

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_37.jpg

© Tomaž Lavrič

Na to sredo pred dvema letoma je bankrotirala ameriška banka Lehman Brothers in razkrila vso globino krize, ki se je pred tem tiho plazila po svetu že kako leto. Stečaj te banke je po svoje pomembnejši kot teroristični napad 11. 9. Z njim sta se končali predkrizna opitost in iluzija o neskončnem gospodarskem napredovanju.
Medtem je kriza postala vsakdanjost in samoumevnost. Gospodarstva marsikje že okrevajo, strahovi pa ostajajo. Prevladujoče občutje je negotovost.
Nekaj stvari je kljub temu jasnejših.
Kriza ni dosegla najbolj črnih napovedovanih razsežnosti; ne gospodarskih ne družbenih. Ta čas se zdi, da je za silo pod nadzorom, čeprav morda najslavnejši ekonomist sveta Nouriel Roubini svari pred njenim drugim valom. Države so kmalu po izbruhu krize uporabile velikanska sredstva, da so preprečile padanje domin: množični zlom vrste bank in velikih podjetij. Samo na Zahodu naj bi ta reševalna akcija stala 9 bilijonov (9000 milijard) dolarjev.
Reševalni recept je bil, kot se zdi, učinkovit, a drag in krivičen. Obogateli so v glavnem ostali bogati, povprečni državljani pa bodo kaznovani z velikimi državnimi dolgovi, ki se prelivajo v dolgotrajno zategovanje pasu. Toda množice so se hočeš nočeš sprijaznile z logiko in opravičilom operacije: če bi vlade dvignile roke in dogajanje prepustile njegovemu lastnemu toku, bi bilo še veliko huje.
Država je v krizi doživela pogojno renesanso. Brez njenih posegov bi se finančni sistem naglo zrušil, temu bi sledilo še realno gospodarstvo. Toda to je bil vzpon nacionalne države - kriza je bila globalna, države pa so jo reševale vsaka zase. Tudi EU, razen s pomočjo Grčiji, ni delovala kot protikrizna celota.
Kriza reform sistema (kapitalizma) ni prinesla. Najpomembnejša sprememba je nekoliko bolj reguliran in nadzorovan finančni sektor. Amerika je bila doslej pri tem strožja kot EU, kjer je odločanje zaradi dogovarjanja članic praviloma zamudno. V politiki je prevladala pričakovana diagnoza: občasne krize so pač neizbežni del kapitalizma, bog pomagaj. Temu je bilo dodano priznanje, da se je finančni sistem preveč osamosvojil in razbohotil.
Skratka, na krizo se gleda predvsem kot na tehnični problem, ne pa kot na izraz težav (neoliberalnega) kapitalizma, ki ima napako v osnovni konstrukciji. V glavnem se skuša obnoviti stanje pred krizo z nekaj popravki zlasti v finančnem sektorju, z delnimi omejitvami vrtoglavih plač menedžerjev itd. To jasno kaže, da neoliberalna miselnost še naprej prevladuje v politiki, gospodarstvu, financah, različnih elitah. Vztrajnost sistema je velika.
Z naraščajočimi socialnimi pritiski, ki prihajajo z zamudo, a neizbežno, prodira med prebivalstvo spoznanje, da kapitalizem povsod na Zahodu postaja manj prijazen. Družbe so nemirnejše, ogrožen se čuti tudi srednji razred, nosilec stabilnosti in kontinuitete. Več je nezaupanja v kapitalizem, politiko in elite nasploh, hkrati pa je močna želja, da bi se vrnili predkrizni časi. Razpoloženje je protislovno, celota pa ni revolucionarna - kriza se zdi za silo obvladana, ljudje še imajo kaj izgubiti, družba je razdrobljena, vsi se bojijo kaosa, množice pa deloma še naprej sprejemajo dogme, s katerimi so jih pitali zadnji dve desetletji.
Na političnem prizorišču prav tako ni dramatičnih sprememb. Še vedno vladajo tradicionalne stranke, radikalne sicer nastajajo, a nimajo velike teže. V Evropi je na oblasti pretežno desnica, ki pa zna svojo vladavino v časih krize drago plačati, zlasti če se bodo težave raztegnile. Levica, sokriva za uvajanje neoliberalizma, lastnih pogledov na krizo in dileme veljavnega reda nima. Politika kot celota še naprej razmišlja statusquojevsko.
Velike razprave o kapitalizmu, ki so v začetku krize dosegle tudi resne množične medije, so v glavnem potihnile. Jasno je postalo, da ena kriza, čeprav ostra in globalna, kapitalizma še ne bo pokopala. Znova se je tudi pokazalo, da je za zahodni kapitalizem (če ga jemljemo kot eno vrsto, kar sicer ni) težko najti alternative.
Nekatere stvari se vendarle čistijo. Kapitalizem je problematičen in protisloven, toda obtožbe, ki letijo nanj kot na abstrakten pojem, so po svoje prazne. Gre za prepleten sistem, sestavljen iz delovanja politike, ekonomije, civilne družbe, neštevilnih posameznikov itd. Trg je sam po sebi asocialen. Če se mu dovoli, da družbi zavlada, postane asocialna tudi družba. Država mora trg (ekonomijo) kot del celote in nič več vključiti v svoje splošno krmiljenje družbe. Toda ta država je zadnja desetletja izgubljala primat demokratičnega suverena in ga vsaj deloma prepustila gospodarstvu. To državo predstavlja predvsem politika. Kritiko kapitalizma je torej treba usmeriti predvsem proti njej, saj najbolj odloča (bi morala odločati) o tem, koliko civiliziran je ta ali oni kapitalizem. Tisti, ki se ukvarjajo z gospodarstvom in s financami, drugače kot politiki, niso voljeni, njihovo vodilo je dobiček, pred očmi pa imajo po naravi stvari parcialne interese, ki niso splošni interesi. Prepuščati odločilno besedo v družbi njim pomeni kapitalizem primitivizirati.
Predkrizno stanje se bo kljub veliki vztrajnosti ureditve težko obnovilo v celoti. Nekatere spremembe so vendarle pomembne - pogojna renesansa države, nekoliko privit finančni sektor, distanca do globalizacije kot naravne sile, manj stabilna družba ... Hkrati je bila kriza dovolj močan pretres, da je zamajala zveličavnost neoliberalizma, njegovo samohvalo, da zanj ni zamenjave. Če napoveduje zaton tržnega fundamentalizma, gre za zgodovinsko prelomnico, tudi če neoliberalizem v praksi za zdaj ostaja skoraj nedotaknjen ali pa se kot reakcija na krizo celo krepi. Knjiga Naomi Klein o tem, kako krize koristijo kapitalu, ki jih povzroča, ostaja aktualna.
Prihodnost je še vedno nejasna in žal prej temačna kot svetla. Novega velikega razcveta ne napoveduje nihče. Usoda evroameriškega kapitalizma je tesno povezana z globalno vlogo Zahoda v prihodnjih desetletjih. Če bo v primerjavi z novimi silami (Kitajska, Indija, Brazilija ...) še naprej izgubljal moč in vpliv, se bodo neizbežno stopnjevale njegove notranje napetosti. Neoliberalizem, ki pospešuje socialne in ekološke težave, ne bi smel imeti prihodnosti. Toda Zahod bo svoj tip kapitalizma morda sposoben spremeniti šele, ko bo šibek, nesamozavesten, v trajnih težavah. Na tako nesrečno pometanje problemov pod preprogo kaže tudi sedanji odnos do segrevanja ozračja.
Seveda pa so poti iz krize lahko dobre ali slabe. Ni si težko zamisliti, da Zahod svojih vzorcev ne bo več izvažal, kot se je to dogajalo zadnji dve stoletji, ampak bo postal uvoznik tujih modelov, denimo kitajskega.
Je nujno, da se vsaka kriza nekoč konča in torej izteče srečno? V sedanji krizi zbuja največ črnih misli vtis, da lahko njeno uspešno reševanje prinese kvečjemu oddih, saj s svojo osnovno logiko vodi v nove težave. Da se, skratka, v času, ko sedanje krize še ni konec, že nabirajo druge.
Ali ni potem boljše temeljito popraviti sistem?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.