dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

16. 9. 2010  |  Mladina 37  |  Kolumna

Klima kot stalnica

Vsi politiki oznanjajo, da smo v obdobju okrevanja. A ga ni niti v statistikah brezposelnosti niti v napovedih gospodarske klime.

Sredi septembra 2010 praznujemo drugo obletnico simbolnega začetka finančne krize, ki ga oznanja stečaj ameriške banke Lehman Brothers. Po dveh letih je jasno troje. Globalna kriza nima zgolj cikličnih in finančnih komponent, temveč je posledica strukturnih protislovij kapitalističnega sistema. Ne gre zgolj za keynesiansko diagnozo inherentne nestabilnosti finančnega sistema (Minsky), temveč za serijo napačnih poslovnih odločitev na mikro poslovni ravni, kot trdi neoavstrijska ekonomska šola. Prav tako po dveh letih stimulativnih fiskalnih paketov, reševalnih akcij centralnih bankirjev in nekonvencionalnih pristopov ekonomskih politik še vedno nimamo pravih rešitev. Države so trčile na meje javnih financ in visoke zadolženosti, centralnim bankirjem še vedno ni uspelo pognati poslovnega bančnega sistema, ki ga bodo v prihodnosti dušili tudi novi regulacijski predpisi. In na koncu smo spoznali, da so skupne akcije težavne, reševalni modeli držav pa različni in neprenosljivi.
Politično-ekonomske dileme so se po dveh letih poglobile in ne zmanjšale. Očitno bodo nekatere države doživele sedanji izhod iz recesije v obliki črke V ali U, nekaterim pa grozi daljša stagnacija v obliki črke L ali pa celo serijska obnovitev recesije v obliki črke W. V kritičnem trenutku krize pred dvema letoma smo najprej vsi postali keynesianci. Vlade so povsem sprostile proračunske okvire, centralne banke so finančne trge preplavile z likvidnostjo, oboji so posegli po nekonvencionalnih oblikah reševanja bank in podjetij. Dobili smo nenavadno mešanico ekspanzivne monetarne in fiskalne politike ter horizontalne industrijske politike. Relativno koordinirana akcija na svetovni ravni (G-20) je preprečila neposredni bančni in ekonomski zlom. ZDA so sprejele nov Dodd-Frankov zakon o regulaciji finančnih trgov, baselski odbor je zahteval dodatno kapitalsko ustreznost bank, EU je sprožila mehanizem za pomoč zadolženim državam. Toda vsi ti ukrepi niso zmanjšali splošne negotovosti gospodarskega okrevanja in političnega spopada, kdo naj nosi stroške okrevanja. Odločilni srednji sloj je postalo strah pred negotovo prihodnostjo, čutijo jezo do nekaznovanih poslovnih grešnikov in izražajo globoko frustracijo zaradi nepravičnih rešitev. Politični boji, zlasti med sindikati in vlado, so postali stalnica. Antikapitalistični gnev množic spominja na nekatere izkušnje francoske revolucije iz leta 1789 in opise de Tocqueevilla.
In tako smo po dveh letih pri starih politično-ekonomskih dilemah krizne ekonomike. Ali moramo pospeševati predvsem potrošnjo in povpraševanje s fiskalnimi spodbudami in finančnimi intervencijami ali je temeljni problem v spodbujanju ponudbe in podjetniških investicij? Ali so za krizo odgovorni predvsem državna regulacija trgov in velike vlade ali pa svobodni in neregulirani finančni trgi ter poslovne špekulacije menedžerjev? Bo mogoče v teh okvirih povrniti zaupanje finančnega sektorja, ki temelji na dolžniški ekonomiki, in ponovno spodbuditi z zadolževanjem podprto povpraševanje? Očitno so kratkoročne državne pomoči premalo za dolgoročno okrevanje, hkrati pa je negotovost osrednji sovražnik zasebnih investicij. Politiki so spregledali, da poleg omejevanja proračunskih izdatkov potrebujemo davčno reformo in relativno razbremenjevanje gospodarstva in da je treba staviti na spodbujanje izvoza in povečanje investicij. Toda kako?
Razhajanja so velika. Vsi politiki oznanjajo, da smo v obdobju okrevanja, ki pa ga ni niti v statistikah brezposelnosti niti v napovedih gospodarske klime. Edino pravo merilo premagovanja velike recesije bi bila stabilna stopnja rasti okoli 4 odstotkov BDP-ja, ki hkrati znižuje brezposelnost in samodejno zapolnjuje proračunsko vrzel. V zadnjih mesecih sta v ospredju dve povsem različni izhodni strategiji. Obamova administracija stavi na dodatno potrošnjo, pri čemer ZDA za sedanjo vzdrževanje rasti in brezposelnosti potrebujejo več kot 6 odstotkov BDP-ja. Razlog je preprost. Prebivalstvo je v zadnjih desetih letih naraslo za 10 odstotkov, realne plače za 6, potrošnja pa za 54 odstotkov zaradi povečanega zadolževanja. Na drugi strani Nemčija stavi na stabilnejši proračun, za spodbude se je zadolžila v vrednosti nekaj nad 1,5 odstotka BDP-ja, rast pa spodbuja predvsem s povečanim izvozom. In rezultat? Nemčija hitreje okreva kot ZDA, bolje obvladuje brezposelnost in socialno državo.
Toda reči niso tako preproste. Nemci lahko izvažajo več, ker Američani več trošijo in se bolj zadolžujejo. Očitno velikost spodbud pri tem ni ključen dejavnik. Američani so veliko trošili in počasi okrevajo, nemške spodbude so bistveno manjše, gospodarska rast pa je hitrejša. Nemci so bolj kot drugi stavili na trdne proračunske omejitve, investirali so v izobraževanje, zelene tehnologije in tehnično inovativnost podjetij, delno deregulirali trg in povečali fleksibilnost plač. Američani so nasprotno ostali pri starih prednostih svojega razvojnega modela (tržna konkurenca, tehnološka mobilnost, podjetništvo), toda ničesar niso storili pri omejevanju zadolževanja in malo pri reformi javnih sistemov. Razlog je preprost. Amerika se lahko zadolžuje lažje kot EU, hkrati pa se tudi Nemčija lahko zadolži bistveno ceneje kot na primer Grčija. Zato so izhodne strategije očitno sorazmerne s sposobnostjo uvajanja strukturnih reform in možnostjo vzdržnega zadolževanja. Američani si lahko privoščijo manj reformnega naboja zaradi lažjega zadolževanja, Nemčija potrebuje boljše reforme zaradi nekaj finančnih omejitev, šibke članice EU pa bi morale zaradi dragega zadolževanja izrazito staviti na kakovost, hitrost in radikalnost strukturnih reform.
Slovenija je po dveh letih zabredla v resne težave. Država hkrati izgublja potrebno socialno kohezivnost in ekonomsko konkurenčnost, pesti jo kriza političnega vodenja in poslovne odgovornosti, vsi zgolj gasijo požare, politično-ekonomski kaos pa se širi in poglablja. Vlada vse bolj deluje kot razglašen orkester z brbljavim dirigentom. Ker v državi očitno vse manj ljudi razume partituro in potrebe občinstva, vsak socialni partner igra svojo igro. Toda z ekonomsko kakofonijo ni mogoče plesati političnih ljudskih plesov. Kdor tega po dveh letih še vedno ne razume, ne bo nikoli spregledal.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.