7. 10. 2010 | Mladina 40 | Kolumna
Kako neka godba postane slovenska?
Naše so tiste godbe, ki jih poslušamo, jih vzamemo za svoje in jih imamo radi. To velja ne glede na to, od kod so, kdo jih je naredil in za kakšno vrsto glasbe gre.
Domoljubje s plakata, ki razglaša, da »brez slovenske glasbe ni slovenske identitete«, o marsičem molči. Predvsem ne pove, kaj je za naročnike plakata otipljiva realnost za domoljubno oznako »slovenska glasba«.
Kot sociologa me to zbode v oči, kot poslušalcu pa mi zapiska v ušesih. Ej, ali so nas, poslušalce, kaj vprašali? Ali ni vsako človeško bitje po rojstvu in po logiki najprej poslušalka ali poslušalec glasbe, šele potem nekateri postanejo glasbenice in godci. Zato imamo v resnici poslušalci glavno besedo pri usodi muzik. Jasno povejmo: naše so tiste godbe, ki jih poslušamo, jih vzamemo za svoje in jih imamo radi. To velja ne glede na to, od kod so, kdo jih je naredil in za kakšno vrsto glasbe gre. Uho presoja, katera godba je slovenska. Če ne priznamo prvenstva ušesu, se znajdemo v pravni godlji, ki ima z muziko opravka samo toliko, da vsak zainteresirani zastopa tako definicijo slovenskosti, ki se mu najbolj splača. Skladbe, ki veljajo za narodne po avtorskem pravu in so bile zapisane še v 19. stoletju, imajo za javno predvajanje lepo prednost, da avtorji ne morejo zahtevati tantiem, saj so prah in pepel pa še neznani junaki po vrhu. Podobno velja za znane in pokojne skladatelje od Gallusa dalje. Mislite, da je imel svoje motete in madrigale z latinskimi besedili za slovensko glasbo? Ali pa je slovenskost štempelj, ki mu ga pritiskajo kulturnopolitičnoekonomski oblastniki? Ali se zamejski Slovenci kvalificirajo? Kaj pa izseljenci? Do katerega kolena? Koliko promilov slovenske krvi morajo imeti in kako to dokažejo - s testom DNK? Seveda vas namerno peljem v absurd. Ampak po avtorskem pravu je »slovenska« danes in z denarnimi posledicami tista muzika, katere avtorstvo je prijavljeno v Sloveniji in ga izterjujejo monopolni zastopniki odtujljivih pravic proizvajalcev godb. Torej brez dvoma npr. Plavi orkestar, in če bi pri nas založila avtorstvo blagovna znamka, ki sliši na ime Lady Gaga, bi bila to slovenska glasba.
Zato se vrnimo k stvari. Ko gre ne za osebe skladateljev ali izvajalcev, ampak za »substanco« glasbe (bolje, za njeno zvočnost), nobena godba ni sama na sebi, vnaprej, »slovenska«. Vsaka mora to šele postati. To postane tako, da jo poslušalci vzamemo za svojo. Ko so v 19. stoletju začeli nabirati glasbeno blago, nikakor niso priznali za slovensko vsega, kar so slišali med ljudstvom od Rezije čez Revirje do Rabe. To ne velja le za besedila, ki so se jim zdela kvantaška, ampak tudi za zvoke, ki so se jim slišali pregrobi ali preveč tuji. Le spomnite se, da je mestno občinstvo šele nedavno vzelo za slovensko glasbo (namesto le za etnografsko značilnost lokalnih veselic) npr. Beltinško bando. »Slovensko« je bil vedno ideološki atribut, ki ga je prisodil ali pa ne nekdo, ki je imel to avtoriteto ali pa se je delal, kakor da jo ima.
Zato bom zastavil stvar drugače. Vsi, ki živimo v Sloveniji in poslušamo glasbo, smo pripravljeni del te glasbe sprejeti za svojo. Kolikor je naša in smo državljani Slovenije, je s tem slovenska. To je dovolj. Ne potrebuje spričevala ali atesta ali homologacije.
Sociološka vsebina vprašanja, kako neka godba postane slovenska, je sicer resna in zanimiva. Spet je najbolje, zanesti se na uho. Zakaj lahko »prepoznam« za svojo zvočnost, ki je nastala pred stoletji ali pa je doma iz osrčja Avstralije? Ker je v meni kot poslušalcu našla sozvočje. V psihoanalitičnem žargonu: identificiram se z nečim, kar označuje. V sociološkem žargonu: nova zvočnost artikulira, izrazi novo občutenje. V sodobni družbi smo nenehno v novih osebnih in družbenih situacijah, zato nam je nova glasba od drugod pogosto in upravičeno bližja od stare domače. Vsak nov rod uvaža nove godbe in jih sčasoma predela v svoje.
Zdaj smo v srčiki stvari. Poslušanje je prva in najpomembnejša stopnja obdelave zvočne snovi. S poslušanjem vnesemo novo zvočnost v svoj domišljijski svet in v svojo človeško izkušnjo. In ker si te radosti delimo in ker smo jih na srečo najpogosteje deležni skupaj - pa naj smo v Sloveniji poslušali gostujočega godca ali pa kje daleč slišali, česar doma ne bi -, je izkušnja poslušanja že od samega začetka skupna, družabna, podružbljena.
Že s tem neka godba začne postajati slovenska. Celo čisto ponavljanje neke godbe (kakor pri Kameleonih, ki so na prvi plošči leta 1967 poskušali do pičice posneti komad See See Rider, kakor so ga sami slišali na plošči skupine Animals) jo s prenosom v nov družbeni kontekst poslušanja in izvajanja predrugači. Leta 1967 Animalsov nismo mogli slišati v živo in nam je izvedba Kameleonov pomenila poslovenjenje celotnega kulturnega konteksta »beat glasbe«. V razviti glasbeni kulturi je od tod samo korak, da istovrstno glasbo začnejo ljudje delati sami, poslušalci pa jo s svojim odzivom moduliramo naprej. Skratka, godba postaja slovenska z obdelavo, skozi proces produkcije, potrošnje, reprodukcije, variacije, improvizacije. Druga plat zadeve je, da je lahko bend do sedmega kolena slovenskih korenin, ima slovensko ime, naslove komadov in besedila, pa je njegova muzika izpraznjena, saj poslušalcem ne sporoča ničesar, kar bi se skozi ušesa dotaknilo njihovih občutij, njihovega življenja. Formalnopravno je to slovenska godba, glasbeno pa je motnja, ki si ne zasluži nobenega pridevnika, tudi ne »slovenska«.
SAZAS in kvote sta praktični vprašanji. Ali praksa združenja SAZAS in višje ali nižje kvote prispevajo k temu, da bomo imeli več DOBRE glasbe? Ali, recimo, SAZAS deli denar dovolj transparentno in demokratično, da od tega nimajo koristi le zastopniki glasbenikov in tisti glasbeniki, ki najmanj potrebujejo pomoč (pokojni in bogati), ampak tudi tisti, ki s svojo godbo vzpostavljajo zvočno raznovrstnost v Sloveniji, fonodiverziteto? 5
* Jože Vogrinc je to besedilo prvič predstavil v torek, 5. oktobra, na prvem srečanju Aktiva poslušalk in poslušalcev, ki je potekalo v Klubu Cankarjevega doma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.