dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

7. 10. 2010  |  Mladina 40  |  Kolumna

Ima vse. In nič.

Proračun za leti 2011 in 2012 ne prinaša pravega vsebinskega zasuka, ne ponuja družbeno odgovornih javnih financ, ne ponaša se niti z reformskim zasukom niti s politično legitimnostjo

V začetku oktobra vlada pošilja v parlamentarno razpravo predloga državnega proračuna za leti 2011 in 2012. Proračunska razprava se začenja v prelomnem trenutku fiskalne krize države, ki niha med nakovali gospodarske krize, bruseljskih javnofinančnih zahtev in domačih stavk. Vprašanj je več kot dobrih odgovorov. Na kritični točki imamo previs med redistributivno logiko keynesianizma in schumpetrsko igro spodbujanja rasti in konkurenčnosti. Proračun ponuja navidezno ekonomska sredstva za ureditev političnega kaosa. Dejansko pa potrebujemo najprej politične rešitve, družbeni konsenz, da bi sploh lahko stabilizirali javne finance in zagotovili gospodarsko rast. Vladna napoved interventne zakonodaje, ki spremlja predložitev predloga proračuna, in izredne razmere v državi so slaba popotnica in sporočilo za državljane, evropsko komisijo in finančne trge.
Proračunska aritmetika ni ponudila kakšnih presežkov in nepričakovanih sprememb. Razlogi so preprosti. V primerjavi s prvotno zasnovo iz leta 2009 je danes fiskalna sposobnost države še manjša, predvsem zaradi manjših prihodkov in večjih odhodkov, večje so omejitve na finančnih trgih, slabši pa je tudi položaj vlade v javnosti. Vlada je v slabih sedmih mesecih bistveno spremenila svoja predvidevanja proračunskega primanjkljaja (namesto 3,7 odstotka naj bi zdaj znašal 4,5 odstotka BDP), ki jih je glede konsolidacije javnih financ zapisala v protikrizne dokumente in izhodne strategije. Tako je danes povsem jasno, da je težava proračunskih škarij med prihodki in odhodki dejansko v tem, da je verjetnost njihovega razpiranja večja kot možnost zapiranja.
Pričakovani prihodki temeljijo na predvidevanju 2,5-odstotne gospodarske rasti (UMAR), čeprav BS ponuja bistveno nižje vrednosti (1,9), oboje pa je zelo negotovo glede na jesensko ustavljanje rasti na temeljnih izvoznih trgih in sporne ocene globalnega okrevanja evropskega trga za leto 2011. Prav tako so sila optimistične napovedi glede posameznih postavk davčnih prihodkov, tako da je prvi del proračunske enačbe že v izhodišču precenjen.
Z odhodki je nekoliko drugače. Vlada se je odločila za fiskalno pravilo glede nominalne meje proračunskih izdatkov in temu sledijo notranje prilagoditve. Znotraj teh omejitev se je trudila, da je v horizontalnih razvojnih programih nekaj več kot 500 milijonov investicijskih sredstev, več gre za servisiranje dolga in rezerve, pri razvojnih politikah pridobivata prometna in raziskovalna politika, vse drugo pa je zajelo nominalno sidro relativnega zmanjšanja ali pa ohranjanja dosedanjih postavk. Drugi del proračunske enačbe je torej razmeroma fiksiran, to pomeni, da je prihodnost proračunskih škarij odvisna predvsem od obvladovanja prihodkovne strani.
Z nominalnim sidrom izdatkov se je postavilo vprašanje razvojnih usmeritev. Nekatere prioritete (socialna varnost) so vidne šele skozi optiko triletnih primerjav z letom 2008, toda prav tako so vidne tudi največje razlike glede na opevane cilje (podjetništvo in konkurenčnost), še vedno pa je visoka in nesmiselna postavka vojaških izdatkov. Prav tako nevarno narašča strošek zadolževanja, manevrski prostor povečanja izdatkov za vzdrževanje socialne države pa je na robu sprejemljivosti. V okviru štirih blagajn imamo približno 17,3 milijarde evrov javnofinančnih odhodkov. Med njimi gre za plače, pokojnine in socialne transferje nekaj več kot 10,2 milijarde in vse troje je sedaj nominalno zasidrano, brez možnosti zvišanja, pa tudi pravega preboja enega na račun drugega. In to je nevarna politična zanka, kjer sedaj poteka vladni in sindikalni boj za prerazdelitev stroškov sanacije te finančno-ekonomske krize.
Proračun je v tehničnem smislu prinesel nekaj novosti, od nove klasifikacije in fiskalnega pravila do proračunskega programiranja in nove programske usmeritve. Toda od vsega tega tehničnega hokuspokusa za zdaj ni nobene koristi. Ideja, da bi javnofinančne izdatke povezovali s kazalniki uresničevanja in z merjenjem uspešnosti programov, nima posebne teže, četudi bi takšen postopek celo izpeljali. Tudi drugod v državah OECD so videli, da je težko povezati indikatorje uspešnosti vladnih programov z učinkovitejšo alokacijo proračunskih sredstev. Zato nova oblika in nov pristop k proračunskemu načrtovanju nista v ničemer prispevala k uspešnemu finančnemu in razvojnemu prestrukturiranju in še manj k fiskalni sanaciji države. Tako novi, ciljno usmerjeni proračun niti formalno niti vsebinsko ni dosegel treh želenih ciljev, dejanskega varčevanja javnih sredstev, bolj usklajenega razvoja in učinkovitejšega strateškega menedžiranja krize.
Obstaja še tretja težava, ki pa je vsaj toliko evropska in globalna kot vladna. Za hitro konsolidacijo javnih financ, obojega, deficitov in javnega dolga, je potrebno zmanjšanje cikličnega in strukturnega primanjkljaja. Prvo predpostavlja višjo in vzdržno gospodarsko rast, drugo predvsem strukturne reforme socialne države in javne uprave. Od tod dilemi, ki zahtevata družbeno odgovorne javne finance. Prva izhaja iz želja ljudi, da bi dočakali radikalne spremembe v državi, toda brez pravih sprememb v sedanji politiki in porazdelitvi pravic. Volivci terjajo odgovornost, da bi lahko zaupali proračunskim načrtovalcem. Drugi ugovor je bolj ekonomističen. Kratkoročno keynesiansko spodbujanje potrošnje, nadomeščanje javne potrošnje z zasebno, investicij z varčevanjem moramo nazadnje nekje pokriti, z davki, dolgovi ali inflacijo. Večinoma gre zgolj za prerazdeljevanje denarja med javnim in zasebnim sektorjem, domačim in tujim varčevanjem. Hitra fiskalna konsolidacija brez reform lahko zato prizadene rast in socialni konsenz, vodi v novo recesijo in politični kaos. Zadnje že imamo, prvo pa je še negotovo in nepredvidljivo. Rešitev je zato nekje vmes. Odgovorni deficit je postopen, temelji na sistemskih spremembah in zaupanju, na ekonomskih reformah in potrebni politični legitimnosti.
Našemu proračunu manjka vse in hkrati nič. Ne prinaša pravega vsebinskega zasuka, ne ponuja družbeno odgovornih javnih financ, ne ponaša se niti z reformskim zasukom niti s politično legitimnostjo. Pomeni preprosto ekonomski izhod v sili in na silo bo tudi dobil politično parlamentarno potrditev. Roko na srce, kaj drugega tudi nismo mogli in smeli pričakovati.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.