dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

14. 10. 2010  |  Mladina 41  |  Kolumna

kolumna4

Globalna kriza je razkrila, da je naše razumevanje trgov sila pomanjkljivo in da je visoka brezposelnost osrednji problem izhoda iz nje

Letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo, ki jo od leta 1969 podeljuje švedska Riksbank, so dobili trije ekonomisti, dva Američana, P. A. Diamond in D. T. Mortensen, ter Ciprčan F. C. Pissarides. Sporočilo švedskega odbora je v zadnjih treh letih povsem jasno. Pred dvema letoma, v vrtincu finančne krize, je slavil P. Krugman, neusmiljeni kritik zablod tržne finančne ekonomike. Leta 2009 sta nagrado dobila E. Ostromova in O. Williamson za analizo netržnih organizacijskih oblik, letos pa je vsa pozornost usmerjena na trg dela in probleme brezposelnosti. Globalna kriza je potemtakem razkrila, da je naše razumevanje trgov sila pomanjkljivo in da je visoka brezposelnost osrednji problem izhoda iz nje. Nobelova nagrada gre zato v roke treh ekonomistov, ki so skupaj razvili pomemben pogled in tehnični instrumentarij za dinamično analizo trgov, predvsem trga dela in brezposelnosti.
Ekonomske posebnosti trga dela imajo stare korenine. Že od A. Smitha, pa kasneje Malthusa in Marshalla dalje, vse do Keynesa in Polanyja so ekonomisti spoznavali posebnosti trga dela, kjer ljudje niso in ne morejo biti preprosto blago. Zato je na trgu dela igra ponudbe in povpraševanja drugačna, cene nimajo klasične usmerjevalne vloge, prevladujejo dolgoročni in ne kratkoročni vplivi, odločujoči so institucionalni dejavniki, od kulturnih vrednot do pogodbenih odnosov. Ekonomika dela je bila zato vedno torišče nekonvencionalnih teorij in praks, stičišče delovanja trga in države, nenavadnih dogovorov in eksperimentov. Veliko renesanso je doživela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najprej s teorijo »človeškega kapitala« J. Mincerja in H. Beckerja, kasneje z empirično in ekonometrično analizo individualnih reakcij ljudi in podjetij glede plač ter zaposlovanja. Tradicionalna ekonomika dela je bila bolj opisna in institucionalna, sodobna je postala veliko bolj ekonometrična in eksperimentalna, predvsem pa praktična, še posebej v obdobju ekonomskih kriz.
Makroekonomski pogled na trge s pomočjo mikroekonomskih analitičnih orodij tradicionalno opisujemo s pomočjo dveh teoretskih pristopov k razumevanju splošnega ravnotežja. Prvi temelji na starem Walrasovem postopku tržnega prilagajanja, ki na koncu privede do ravnovesja cen in optimalnih učinkov trga. Drugi pristop, imenujemo ga keynesiansko konkurenčno ravnovesje, izhaja iz obstoječih cen in raziskuje, kako se oblikujejo tržno prilagajanje in racionalne izbire gospodinjstev, podjetij in države. Prvi želijo pojasniti dinamične procese usklajevanj na večni poti iskanja tržnega ravnotežja, drugi pojasnjuje temeljne dileme neravnotežja kot stalnice tržne ekonomije, ki vedno znova zahteva določene oblike javne regulacije in državnega usmerjanja zasebnih odločitev. V nedrju teh dilem ni bilo mogoče pojasniti trga dela, niti kot naoljenega stroja, ki samodejno vodi do ravnotežja mezd in »naravne stopnje« brezposelnosti, niti kot neravnotežno stanje, ki ga določajo zgolj politično dogovorjene »lepljive cene« dela. Znotraj teh okvirov ni bilo mogoče odgovoriti na nekaj pomembnih vprašanj. Zakaj na primer brezposelni pogosto namesto nove zaposlitve raje za določen čas ostajajo brezposelni? Zakaj imamo hkrati brezposelne in podjetja, ki ne dobijo novih delavcev? Zakaj delavci za enako delo in kvalifikacijo prejemajo različne mezde? Kako so povezane višje plače in poslovno prestrukturiranje podjetij? Kje so meje socialne vzdržnosti plač in konkurenčnosti podjetij ter držav?
Stara predstava trga dela, da njegovi kupci in prodajalci v hipu najdejo drug drugega, v okolju popolnega medsebojnega poznavanja brez stroškov dosežejo soglasje glede plač in zaposlitve, na ta vprašanja ne more odgovoriti. Profesor Diamond pa je že v sedemdesetih letih postavil temelje bolj realističnim razlagam trga. Udeleženci na trgu potrebujejo čas, zaradi nepopolnih informacij se pogajajo, odločitve sprejemajo, čeprav niso izkoristili vseh možnosti zaposlitve ali plačnih ravni. Njihove aktivnosti na trgu dela torej niso samodejne, zahtevajo čas in povzročajo transakcijske stroške, zato neregulirani trgi dela vedno vodijo do neučinkovitih rezultatov. Teorija postopnega odkrivanja trgov in obvladovanja njegovih eksternih omejitev zahteva prilagajanje, vključuje pogajanja in načine odločanja. Vse to je inherentno tržnim procesom. In prav to je bistveni prispevek modela Diamond-Mortstein-Pissarides, ki velja za najbolj pogosto, uporabno in kakovostno analizo za opredeljevanje brezposelnosti, plačnih razlik in potreb po delavcih. Eleganca njihovega pristopa je v rigoroznosti ekonometrične analize, ob visoki stopnji tržne decentraliziranosti in realističnih institucionalnih postavkah.
Diamond se je odlikoval s temeljnimi raziskavami, Mortensen in Pissarides z bolj uporabnimi. Njihove analize in usmeritve so povsem praktične narave in uporabne za nosilce ekonomskih politik na trgu dela. Če iskalci zaposlitve iščejo delo dovolj raznovrstno in intenzivno, bodo podjetja hitreje prilagodila svoje zahteve. Državno reguliranje trgov, davčne obremenitve in sistemi blaginje za brezposelne lahko šele z usklajenim delovanjem pospešijo tržno prilagajanje in novo zaposlovanje. V časih, ko imamo povprečno desetino delovno aktivnega prebivalstva brez dela, so te usmeritve ključne za premagovanje izhodiščnega cilja izhodnih protikriznih strategij. Če bodo ljudje imeli delo, bomo imeli ustrezno potrošnjo in gospodarsko rast ter blaginjo za vse državljane. Zniževanje subvencij in zviševanje davkov lahko dolgoročno ogrozita družbeno blaginjo in položaj vseh tržnih deležnikov.
Ekonomske ideje letošnjih nagrajencev zadevajo splošno razumevanje trgov in njihove regulacije, zato so uporabne tudi na drugih področjih tržnega gospodarstva, ne samo na trgu dela. Njihovo pionirsko delo omogoča ekonomsko zrelo razpravo, ali naj sedanjo brezposelnost servisiramo z vladnimi spodbudami ali zgolj s tržnim prestrukturiranjem podjetij. Eden od sklepov modela D-M-S je, da preveč radodarne subvencije povečujejo brezposelnost, podaljšujejo čas novega zaposlovanja in oživljanja gospodarstva. Lagarde, francoski finančni minister, zagotavlja, da so nagrajenci navdihnili tudi francosko vlado. Pri nas pa celo prvi minister ni še ničesar rekel. So, what?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.