Janko Lorenci

Janko Lorenci

21. 10. 2010  |  Mladina 42  |  Kolumna

Ostrina vsevprek

Javni govor je tak, da zmernost ni več vrlina, ampak znamenje slabosti

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Slakovi Pogledi so včasih aktualni, najdejo dobre sogovornike in kaj razjasnijo. Vendar so predvsem stroj za prepiranje in proizvajanje histeričnosti. Včasih tudi manipulirajo. To je zasluga koncepta Pogledov in živčnega voditelja. Žalostno in zgovorno je, da je bila oddaja uvožena na nacionalko s komercialke, ne da bi se spremenila za mišjo kocino. To je še en dokaz identitetne krize nacionalne tv.
Mediji, tudi resni, so po naravi nagnjeni k slakovščini - pretiravanju, trušču, surovosti, oboževanju slabih novic. Vsak novinar zase ve, kako ga vleče k dramatičnemu, zaostrenemu, pretiranemu. Toda če hočejo resni mediji preživeti in ostati resni, so obsojeni na samoomejevanje.
Slakova oddaja je v marsičem zgostitev javnega govora v naši državi. Poimenujmo tak govor z blago besedo pretiravanje.
V tej družbi vedno teže pritegneš pozornost, če kaj narediš mirno, zmerno, neteatralično, brez hrupnega napada na druge. To velja za Pahorja, Janšo, Tineta Hribarja, sindikalne voditelje, medije, umetnike ... Močne besede, drastične primerjave, tudi zloba so pogosto zavestno vgrajene v nastop. Iz te začetne hotenosti polagoma nastaja rutina in vsakdanji način javnega komuniciranja.
Spirala gre samo navzgor in se kaže v mnogih oblikah. Manj se poslušamo in manj pazimo na vsebino, vedno bolj pa na način povedanega, prikazanega, posredovanega. Način vpliva tudi na vsebino. Del tega dviganja spirale, te valeče se rdeče gošče, so tudi samorazkazovanje, ni-pomembno-kako-uveljavljanje, silovito poenostavljanje in sovražni govor. Vedno manj je zaigran, čedalje bolj izraža tisto, kar govoreči res čuti - sovraštvo in druga slaba čustva.
Vse to je trajen in nevaren proces. Tak govor pači realnost, jo podaja samo v koščkih, praviloma negativnih. Ob takem javnem govoru je težko ugotoviti, kaj kdo govori, misli, čuti zares. Zato je čedalje teže ločiti kvaliteto in nekvaliteto, resnična in narejena čustva, prave in zaigrane namere. Tak govor med drugim ubija optimizem. Sporočilnost komuniciranja pada, pogovarjamo se čedalje bolj defektno.
To velja za politiko, medije, šport, umetnost in zabavo, za verske zadeve in tudi za razredno spopadanje. Vsi stavkajoči hočejo premiera, premier hoče takoj vse reforme za vsako ceno, Janša zahteva takojšen Pahorjev odstop, zapravljiva NLB hoče od države pol milijarde evrov. In tako v nedogled.
Postajamo družba pretiranih poudarkov. Zmernost ni več vrlina, ampak znamenje slabosti ali tega, da nimaš kaj povedati.
Tako se neizbežno krči prostor razumnega dialoga. Iz tega nastaja čudna mešanica splošne otopelosti in histeričnosti. In spirala se dviga naprej. Pretiravanje ima svoj srk, ki ne koristi nikomur.
Resni mediji si streljajo v koleno, če vabijo na intervjuje Jelinčiča ali slikajo realnost na način kakega Travna. Politika izgublja verodostojnost, če uporablja velike besede in meri na močna čustva, potem pa temu sledijo plitva dejanja ali prelomljene obljube. Brez verodostojnosti ni resne politike, resne ekonomije, pravosodja ali zdravstva. Na nekaterih področjih je mogoče bolj blefirati, na drugih manj. Ponekod je tako početje razmeroma nedolžno (umetnost, zabava ...), drugod nevarno.
Pretiravanje ima svojo moč; dosega lahko hipne učinke, ki pa jim pri naslovljencih po navadi sledita razočaranje, občutek praznine in nejevolja (primer Pahorjevih prenapetih napovedi). Pretiravanje pogosto sploh ni namenjeno temu, da bi se kaj spremenilo, ampak sprožanju ogorčenja in užitka ob tem (primer Janševih naskokov na vse živo). Če se taka in drugačna pretiravanja ponavljajo, to njihove avtorje sčasoma tudi intimno odveže vsake odgovornosti.
Prepirajo, se pravdajo, pretiravajo tudi navadni državljani. Toda v vezni posodi, ki se ji reče družba, se vplivi (dobri in slabi) praviloma selijo od zgoraj navzdol. Na pretežni del prebivalstva deluje histerični šov na vrhu slabo. Deloma ga posnema, še bolj pa se spreminja v opazovalca nastopačev. To opazovanje ga nauči malo, ponuja mu le surovo, banalno zabavo, svojevrsten reality show. Če je bolj kritičen, ga odvrne od gledanja, poslušanja in vere v tisto, kar sliši, vidi, čuti ob ponujanem. (Zaostrovanje javne besede in padanje volilne udeležbe sta tesno povezana.) Tako napreduje histerizacija, šovmenizacija, brutalizacija ... celotne družbe. Vse to se prepleta z vplivi nekaterih drugih procesov.
Javna beseda ni nikoli bila in nikoli ne bo idealna. Toda tako mrcvarjenje vodi v smrt razumnega javnega dialoga. Končni učinek je ostra cenzura. Trušč je velik, v resnici pa vlada tišina, vsakdo posluša le sebe ali svoje. Brez osnovne zmernosti začnejo odgovornost, razumnost, predvidljivost polagoma razpadati. Končni žrtvi sta demokracija in razvoj.
Od kod to pretiravanje? Nekaj ga uvažamo, nekaj je izvirno našega. Nekaj ga je v človekovi naravi, drugo prispeva duh časa - smo družba, ki živi hitreje, išče čedalje močnejše učinke, jaz izgublja smisel za skupno, državljan se krči v potrošnika itd. Neoliberalizacija dela družbo še bolj tekmovalno, egoistično, razdrobljeno, kriza pa je vse to potencirala. Taka družba se hkrati boji lastnega načina življenja in prihodnosti nasploh. Vse skupaj se spreminja v celovito družbeno krizo. Ljudstvo ne zaupa več svojim elitam, te so se od njega odklopile.
Vsa ta občutja se prelivajo tudi v javni govor in ta v taki družbi po definiciji ne more ostati miren, akademski, produktiven. Tak govor ima svoj srk, družba se nanj navadi in deloma ji zbuja celo ugodje. Ali ni brez Rodeta, odkar je v Rimu, nekam dolgčas? Ali ne bi bila politična juha brez strupenih Janševih začimb nekam brez okusa? Komu bi se jezno hahljali brez Pahorjevih teatralij?
Dokler bo prevladovalo sedanje stanje in ozračje, javnega govora ne bo mogoče potegniti iz te histerije, samoopajanja, zmerjaštva, surovosti. Drobne delne prepovedi ne pomagajo, nihče ne kaže pravega interesa, da bi ustavili konje. Nastaja začarani krog - kriza spodbuja histerično javno besedo, ta pa nedialog in krizo.
Ali lahko nadaljnje pogrezanje ustavi samo še daljša in še ostrejša kriza, ki bo prinesla na površje drugo ali drugačno politiko in streznitev tudi nas drugih, vsaj večine? Če je (bo) to edini način, smo butasto-mazohistična družba.
Bodimo raje optimisti. Dolgoročno bodo preživeli neslakovski resni mediji, odgovorna politika, solidni gospodarstveniki, pošteni sodniki, umetniki, ki ne veljajo za umetnike zgolj zato, ker mrcvarijo svoja telesa. Deloma vendarle ostajamo normalni, le da je ta normalnost prekrita z opisanim direndajem. Ta se lahko nadaljuje tudi zato, ker so normalni preveč pasivni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.