dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

21. 10. 2010  |  Mladina 42  |  Kolumna

Spet presenečeni

Ekscesne plače menedžerjev so vedno in povsod posledica slabega upravljanja podjetij

Dnevnikova objava prejemkov slovenskih menedžerjev ni posebno presenečenje. Lestvica je zajela skoraj 1000 slovenskih družb in temelji na podjetniških razkritjih plač vodilnih menedžerjev. Menedžersko nagrajevanje je ena središčnih težav sodobnega kapitalizma, za mnoge je celo eden od temeljnih vzrokov sedanje krize. Nobena regulacija, niti zakonodajna in davčna, pa tudi ne tržna in moralna, ne pomaga. Nagrajevanje menedžmenta že desetletja pozna predvsem spodbude, ne pa tudi kazni za neodgovorno ravnanje. Zato so menedžerski prejemki v letu 2009, doma in v tujini, ostali podobno visoki kot leto poprej, domala neodvisni od kriznih razmer in njihovih stroškov. Menedžerski poraženci in zmagovalci so v istem čolnu, oboji dobijo dobro plačilo.
Slovenska lestvica seveda ni popolna. Zajemanje podatkov, revizijska poročila in javna razkritja so torej že zakonsko sila omejena. Skratka, svet, v katerem živimo, ni niti zakonodajno niti normativno naklonjen informacijam, koliko, kako in zakaj so določene plače menedžerjev takšne in ne drugačne. V Sloveniji imamo razmeroma majhno in mlado poslovno elito, v družbi prevladujejo egalitarne vrednote, kriza stopnjuje negotovost in širi nezaupanje. Zato takšne lestvice razburjajo politike in sprožajo moralne obsodbe množic.
Vlada je vsaj dvakrat posegla po populističnih sredstvih, enkrat z obdavčenjem visokih menedžerskih prejemkov (»Kramarjev zakon«), drugič z omejevanjem plač in sejnin v družbah s pretežno državno lastnino (»Lahovnikov zakon«). Odzvala se je v nekakšnem političnem afektu, s pravno površnimi zakoni in problematičnimi rešitvami z vidika korporativnega upravljanja. Toda nezadovoljni so tudi sindikati zaradi plač delavcev in omejevanja pokojnin, delodajalci pa na drugi strani menedžerske plače prepuščajo lastnikom in v imenu večje konkurenčnosti zagovarjajo zniževanje plač drugih deležnikov.
Morda je navidezno presenetljivo, da tretjina najbolje plačanih menedžerjev prihaja iz finančnega sektorja ali pa da med pomembnimi prejemniki srečujemo menedžerje iz gradbeništva. Toda finančni sektor že dve desetletji povsod izstopa pri višini menedžerskih plač, v gradbeništvu pa visoke prejemke ščitijo lastniški menedžerski prevzemi. Seveda je Ivan Zidar na prvem mestu že desetletja svojevrstna karikatura slovenskega menedžmenta, v ospredju je spet celotna uprava Krke, ki slovi po visokih prejemkih, med petnajsterico najbolje plačanih je tretjina tujih menedžerjev oziroma domačih, ki delajo za tuja podjetja in bolj upoštevajo mednarodna merila nagrad.
Sklepi so na dlani. Očitno so menedžerji dobivali visoka plačila zaradi dobre zaščite, ki jo ponujajo menedžerske pogodbe in podjetniška zakonodaja. Nadzorni sveti niso reagirali, menedžerji se niso sami želeli odpovedati visokim prejemkom, država pa nima pravih interventnih vzvodov. Prevladala je ozka materialistična logika nad družbeno odgovornim ravnanjem, ekonomski interesi nad tržno moralo in menedžersko etiko. Prejemki naših menedžerjev so morda previsoki glede na konkurenčnost države, poslovno uspešnost družb ali plač zaposlenih, toda mednarodno so povsem primerljivi in normalni. Problem tiči drugje. Ne v povprečjih in mednarodnih primerljivostih, temveč v konkretnih okoliščinah posameznih družb. Težava ni v poslovnih merilih in sami višini nagrad, temveč v etičnosti in legitimnosti teh nagrad v razmerju do drugih deležnikov podjetja, ne samo lastnikov. In tu tiči temeljno zrno spora.
Počistimo najprej z ekonomsko zgodovino, zmotno teorijo in zakonodajo. Delniške družbe, z ločitvijo lastnine od vodenja, že v 17. stoletju veljajo za leglo špekulativnosti in poslovnih škandalov. A. Smith jim ni naklonjen, angleški parlament že leta 1720 bistveno omeji poslovanje in nagrade menedžerjev. Toda danes učimo nasprotno. V prevladujoči teoriji principala in agenta menedžerji maksimirajo zgolj vrednost podjetja in delnic, okoli podjetij je visok okop lastninskih pravic. Zakonodaja (ZGD) je prirejena izključno pravicam delničarjev in ne drugih deležnikov. Visoke menedžerske nagrade tako temeljijo na kvazi monopolnem menedžerskem trgu in lastninski tezi, da edino delničarji nadzirajo podjetja, ker tvegajo več od drugih. Toda delničarji lažje prodajo delnice, kot zaposleni najdejo delo in nihče ne more prav izmeriti in upravičiti, zakaj je vrednost nekega menedžerja 200.000 ali nekaj milijonov evrov. Kriza je pokazala, da visoka plačila menedžerjev niso niti jamstvo za poslovno uspešnost družb niti varnost delniških naložb. Od tod strm padec zaupanja v menedžment in kapitalske naložbe v času krize.
Potrebujemo torej nove kodekse korporativnega obnašanja, nova merila, kaj je pravično in ustrezno plačilo. In tega ne more vzpostaviti nit trg niti politično zamejevanje plač. Največja odgovornost je torej znotraj menedžerskih elit, v njihovem samoomejevanju in etični presoji, kaj je prav in odgovorno do drugih. Politika ima tri možnosti. Lahko vse skupaj zajema z davki, toda v tem primeru bolj povečuje stroške podjetij, kot pa omogoča učinkovitejše vodenje in pravičnejše nagrajevanje. Lahko v imenu javnega interesa omeji monopolni menedžerski trg in posega v plačni sistem, vendar s tem menedžerje spreminja v birokrate. Lahko pa spodbuja sistem skupnega dogovora o menedžerskih plačah, kjer je fiksni del plač zamejen z večkratnikom plač, variabilni del na merljive učinke, nagrade pa veljajo na daljši rok, ko se bonusi bolj izenačeni z malusi. Namesto delniške logike stoji deležniška, plače pa so del družbeno odgovornega ravnanja.
Ekscesne plače so vedno in povsod rezultat slabega upravljanja podjetij. Teorija lastninskih pravic in principalov se bo morala umakniti teoriji deležnikov in družbene odgovornosti podjetij. Zakonodaja bo morala omogočiti regulacijo vseh plač in zamejiti kratkoročne nagrade. Osrednja naloga pa ostaja v presoji upravnih odborov in nadzornih svetov, v samoomejevanju menedžerskih elit glede primernih plačil. Potrebujemo spremembo teorije, zakonodaje in našega obnašanja. Vse troje sodi med paradigmatične spremembe kapitalizma. Če hoče preživeti, bo moral preprosto kreirati nove podjetnike namesto poslovnih rentnikov, akumulacijo kapitala pa podrediti logiki družbeno odgovornega trajnostnega razvoja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.