Janko Lorenci

Janko Lorenci

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Kolumna

Malodušje v togah

Stanje duha v pravosodju ovira njegovo okrevanje

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_45.jpg

© Tomaž Lavrič

Sodnik Zobec je obtožil sodnika Maslešo protiosamosvojitvenih nagnjenj in nehumanosti. Tako si lajša dušo - in obtožuje tudi sebe.
Osamosvajanje je potekalo pred 20 leti, nasprotovanje ni bilo nikoli kaznivo dejanje, izviralo pa je lahko iz zelo različnih nagibov. A pomembnejše je nekaj drugega. Če bi se Zobec za ugled sodniškega stanu brigal vsaj približno toliko kot za blagor svoje duše, bi molčal, tudi če bi imelo obtoževanje resnično podlago. Njegova beseda namreč stoji proti Masleševi, resnice ni mogoče dognati, vse skupaj bo torej nujno še bolj razmajalo že tako uborni ugled pravosodja (po Politbarometru zaupa sodiščem samo 20 odstotkov ljudi).
Še več, Zobec dezavuira sodni svet in sodnike vrhovnega sodišča, ki so Maslešo podprli. S tem kliče k odločanju o kandidatovi usodi politiko. Vse to seveda ve. Če kljub temu glasno obtožuje, je jasno, da v tem človeku brbotajo silovite strasti. Ustavni sodnik, ki se ne obvlada.
Drug, hujši primer: generalna tožilka Brezigarjeva je ob pomoči druge tožilke vohljala po kočljivem dokumentu tretje tožilke, ki se ubada z zadevo Patria. Brezigarjeva je stara bojna tovarišica J. Janše. Njeno načelovanje uničuje tožilstvo navznoter in navzven. Njen odhod s položaja je prvi pogoj, da se tožilstvo depolitizira, da se vanj naselijo normalni medčloveški odnosi, da se delo izboljša. Toda Brezigarjeva, ki se ji dvojnost njenega nastopanja in resničnega delovanja vedno bolj kaže tudi na obrazu, bo najverjetneje preživela celo ta škandal; absurdno jo varuje Pahor.
Vrhovno sodišče in vrh tožilstva sta ključna za dobro delovanje tožilskega in sodnega sistema, za stanje duha v obeh in za njuno podobo v javnosti. Če se na vrhu sesujeta, omadežujeta, kakorkoli diskreditirata, se to pozna po vsej piramidi navzdol. Navedena primera kažeta, da se to dogaja in da je politika v oba sistema vdrla veliko bolj, kot ji to gre in kot je to deloma normalno glede na to, da so tudi sodniki in tožilci ljudje s svojimi političnimi prepričanji. Politika pravosodju ne ukazuje neposredno, ampak se vanj tihotapi zlasti s kadriranjem in ob pomoči ljudi, ki se ne znajo ali nočejo samoomejevati, kot jim to narekuje poklicna etika. Tako ga nažira od znotraj. Na splošno se to dogaja zlasti tam, pravi bister insajder, kjer gre v pravosodju za oblast, kjer se stikata politična in pravosodna sfera. Taki točki sta predvsem kadri in denar.
V sodstvu še zdaleč ni vse samo črno. Sodni zaostanki so se zmanjšali, čeprav predvsem z veliko (Šturmovo) kadrovsko in finančno injekcijo, tako da se storilnost ni povečala. Sodišča so včasih žrtve precepa med zaostrenim odnosom nestrpne javnosti do gospodarskega kriminala in zahtevami pravnosti, zaradi česar so sodni postopki pogosto zamudni. Nanje se včasih vali jeza, ki bi morala biti usmerjena zlasti proti politiki in njeni zakonodaji. Značilen primer je tajkunstvo, ki ga je omogočila predvsem (Janševa) politika.
Sodniki so pod različnimi pritiski. Eno je nenehno politično drezanje, drugo je neurejen sodniški status. Ta se med drugim kaže v plačnem zaostajanju za poslanci in ministri, ki naj bi jim bili sodniki enakovredni. Tretje je hudournik vedno novih predpisov. Nestabilen pravni red povzroča negotovost, napake, utrujenost. Tudi izbira novih sodnikov je taka, da ne spodbuja občutka pripadnosti in elitnosti v dobrem pomenu besede. Vse to načenja poklicno etiko in samozavest. Ali ne bi bilo samoumevno, da bi se vrh sodstva o zanj res pomembnih rečeh pogovarjal samo s predsednikom vlade, šefom izvršne veje oblasti? Ali da bi sodniki izmikajoče se obtožence dali privesti v sodno dvorano v lisicah, ne pa dovoljevali, da se odvetniki iz njih norčujejo v nedogled. Itd. Itd.
Sodniki ne živijo v praznem prostoru. V glavnem doživljajo usodo drugih elit; podlegajo pešanju etične drže, samozadostnosti, izgubljanju občutka za skupnost. Neoliberalni duh časa prispeva k njihovemu zapiranju vase, a tudi v teh zaprtih kolektivih razdiralno deluje naprej.
Vendar je jasno, da pravosodje ni samo nedolžna tarča pritiskov od zunaj, ampak tudi žrtev svoje pasivnosti, klikarstva, politikantstva, nesamospoštovanja.
Sodstvo je nesamozavestno prišlo že iz socializma, v katerem je služilo režimu. To je čutilo kot zgodovinsko breme. Potem je takoj padlo v mlin poskusov političnega podrejanja. Politika, leva in desna, vsaj instinktivno noče močnega, v sebi trdnega sodstva. To tako ostaja brez avtonomne, samozavestne drže, ki omogoča ne samo razsojanje »za nazaj«, ohranjanje statusa quo, ampak tudi aktivno poseganje v družbeno dogajanje - seveda predvsem z vsebino sojenja. Prevladujoče stanje duha v njem pa je - malodušnost. Malodušnost bi vedno vse pustila tako, kot je.
Zaostreno rečeno: sodstvo se kot prava tretja veja oblasti sploh ni vzpostavilo. Ker je zakonodajna oblast brezupno utopljena v izvršni, ta pa prepletena z gospodarskimi lobiji ali jim včasih celo podrejena, je dokaj zmaličen ves zamišljeni ustavni red, vsa naša demokracija.
Nedvomno pa je šibkost pravosodja eden glavnih vzrokov šibke pravnosti, smrtnega sovražnika vsake spodobne in uspešne ureditve. Večina sumi, da je bila okrnjena pravnost vzvod za premeščanje družbenega bogastva v roke manjšine. V ozračju krize upravičena kritičnost prerašča v histerijo.
V interesu pravosodja in družbe je, da se tako stanje spremeni.
Sodstvo bo moralo iti globoko vase. Najprej si mora priznati slabosti, potem pa se organizirati in preiti v ofenzivo. Samo svojih težav ne bo moglo rešiti v celoti, ker je pač del širšega sistema, daleč največ pa je odvisno od njega samega. Izkušnje kažejo, da se mora pri tem novem rojstvu oprijeti zelo konkretnih ciljev, sicer se bodo zahteve razblinile v priznavanju abstraktnih koncesij; z njimi je politika radodarna.
Eden takih ciljev je lahko zahteva, da vodstvo vrhovnega sodišča volijo sodniki sami. To v zadnji številki Pravne prakse predlaga sodnica Vesna Bergant Rakočević. Njen predlog hkrati govori, da malodušnost vendarle ne hromi celotnega sodniško-tožilskega korpusa.
Vendar je sedanje stanje duha v pravosodju velika ovira za njegovo okrevanje. Sodniška stavka, prvi resni poskus sodstva, da bi pokazalo svojo moč, je imela močan simbolni naboj - ambicijo uveljaviti ustavno priznano enakopravnost z drugima vejama oblasti. Vendar je bila omejena samo na plače. Sodniki so v sporu s politiko zmagali - ustavno sodišče jim je dalo prav. Toda zdaj za povišanje plač zaradi krize ni denarja. Skratka, treba si je priboriti sistemske spremembe, ki jih ne more povoziti prva suša v državni blagajni.
Sodniki lahko črpajo pogum iz dejstva, da so zelo zavarovani - z ustavo, s trajnim mandatom, z zaposlitveno varnostjo. Nekaj pa bi ga morali iz svojega poslanstva, če uporabimo to po vsebini izumirajočo besedo. Hkrati se morajo zavedati, da jih notranje razprtije, politične in druge, zelo slabijo. Povsod razsejani zobci in brezigarjeve so nevaren notranji sovražnik tistega pravosodja, ki bi hotelo res skrbeti za svoj ugled in za družbeno higieno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.