18. 11. 2010 | Mladina 46 | Kolumna
Še en velik projekt?
V labirintu protislovij je košarkarsko prvenstvo kljub vsemu velika športna, politična in poslovna priložnost
V teh dneh poteka v državi osrednja odločitev glede prevzema organizacije evropskega prvenstva v košarki. Slovenija je namreč edina kandidatka, ki še ostaja v konkurenci prirediteljev prvenstva leta 2013. Položaj je paradoksalen. FIBA ponuja novo prvenstvo z najvišjo kotizacijo doslej, kar dokazuje njeno moč in samozavest, toda hkrati ogroža izvedbo prvenstva. Slovenija je v tej igri dobila priložnost, ker so jo drugi zaradi različnih razlogov opustili ali zamudili. Hkrati pa je organizacija prvenstva nedvomno finančni zalogaj, ki prihaja sredi resne fiskalne krize države. Za nameček pa politično odločanje o organizaciji prvenstva poteka sredi vladne politične krize.
V labirintu teh protislovij pa je košarkarsko prvenstvo tudi velika športna, politična in poslovna priložnost. Košarka ima v Sloveniji visoko stopnjo politične legitimnosti, odločitev ene vlade bo ekonomsko breme druge, za poslovni uspeh pa je ključna ekipa, ki projekt vodi. Pahorjeva vlada s takšno odločitvijo nima kaj izgubiti, lahko samo pridobi. Njena težava je očitno v tem, da velikih projektov, kot so EPK, pa zimska univerzijada in morebitno evropsko prvenstvo v košarki ne zna tržiti kot svoj politični kapital. To pa ne velja za KZS, ki je v zadnjih letih potrdila svoje organizacijske in poslovne sposobnosti, nazadnje z najbolje organizirano in odmevno akcijo slovenskih ljubiteljev košarke v Istanbulu.
Toda pojdimo po vrsti. Košarka je po znameniti iznajdbi leta 1891, ko je ameriški zdravnik James Naismith v Springfieldu spravil žogo skozi visečo razpleteno košaro za breskve, v dobrih sto letih postala drugi najpomembnejši svetovni šport. FIBA kot mednarodna košarkarska federacija združuje 213 držav in je po ugledu in moči takoj za nogometno FIFO. Športno in rekreativno košarko naj bi po svetu igralo 450 milijonov ljudi, zadnje svetovno prvenstvo v Istanbulu je po televiziji v 200 državah spremljala milijarda ljudi, 30 milijonov je bilo spletnih obiskovalcev. In to je športni in tržni potencial, ki ga FIBA zna dobro prodajati organizatorjem prvenstev. Tako je evropska FIBA za leto 2013 najprej dvignila kotizacijo s treh na štiri milijone in potem več kot podvojila sponzorske zahteve, skupaj skoraj devet milijonov evrov. To v sedanjih kriznih razmerah bolj spominja na izkušnje propada rimskega cesarstva kot na razsodnost športnih funkcionarjev iz Ženeve.
Slovenija je pri teh pogojih ostala za zdaj edina kandidatka. FIBA je kompromisno spustila ceno na 6,5 milijona evrov, hkrati nas je ohranila v igri. Če tvegamo in prisilimo FIBO v ponovitev razpisa, prvenstva ne bomo dobili, čeprav bi imeli konkurenčno ponudbo. Skupaj igramo igro »izberi ali pusti«. Zadnje turške številke so znane, čeprav TBF še ni pripravila končnega poročila. Celoten izkupiček prvenstva naj bi bil na koncu okoli 160 milijonov evrov, neposredni izdatki so ocenjeni na 95 milijonov, od tega 15 za organizacijo in 80 za infrastrukturo. Primerljivih slovenskih številk ni, ker nimamo ocen, koliko nas stane dvoranska infrastruktura, saj bi bilo treba preurediti najmanj dve dvorani in zgraditi dve novi. Ocenimo lahko, da bi bili stroški gradnje in obnove okoli 15 milijonov evrov, tretjino tega zneska bi najverjetneje morala pokriti država, ostalo pa lahko prevzamejo občine in zasebni investitorji. Če bi država prispevala še glavnino licenčnine in sponzorstva, bi odštela za prvenstvo okoli 12 milijonov evrov. Za to bi dobili, podobno kot Španija, svojo promocijsko okno na vseh prireditvah FIBE.
Finančna ocena KZS je prej konservativna kot preveč optimistična, primerljiva pa je tudi z zadnjimi poljskimi in turškimi številkami. In to je dobro. Skupni predvideni prihodki so nekaj pod 30 milijoni evrov, skupni multiplikacijski učinek pa ta znesek lahko poveča do 47 milijonov evrov. Za vstopnice bi dobili nekaj nad pet milijonov evrov, za namestitve skoraj 11 milijonov, podobno je ocenjena tudi druga potrošnja turistov. V tej igri finančnih številk KZS so morda podcenjene vstopnice, morda je precenjena dnevna potrošnja, če bo pomemben delež pomenil migracijski tok balkanskih navijačev. Zato pa v njihovi oceni ni turističnega multiplikatorja (ocenjena vrednost okoli 1,6) in dodatnih sponzorskih sredstev, ki bi lahko celoten tok prihodkov dvignili na okoli 50 milijonov evrov. Neposrednih izdatkov je okoli 15 milijonov, druge poslovne izdatke ocenjujemo na 20 milijonov, brez amortizacije. Ekonomika košarkarskega prvenstva je torej pozitivna. In s tega vidika ne more biti nobenih vprašanj.
Ta so drugje in zadevajo našo sposobnost organiziranja in vodenja velikih projektov na državni ravni. Zapleti z organizacijo in s financiranjem EPK-ja, pa z univerzijado in morda tudi košarkarskim prvenstvom so dober dokaz, da največji možni prihranki tičijo v drugačni institucionalni arhitekturi prirejanja velikih državnih športnih, kulturnih in tudi drugih prireditev. Kaj potrebujemo? Najprej krovni zakon in organizacijo, ki bo omogočala tako prijave kot upravljanje in menedžiranje takšnih dogodkov z vidika javnih interesov, javno-zasebnega partnerstva ter trajnostnega razvoja. Imeti bi morali poseben državni prireditveni sklad, ki bi vrednotil prireditve, združeval finančne vire ter skrbel za izvedbo projektov in nadzor nad njimi. Na koncu so potrebni tudi nekatere menedžerske procedure in poslovni standardi, ki jih morajo upoštevati konkretni nosilci projektov, centralizacija pristopa in decentralizacija izvedbe, predvsem pa jasna določitev pristojnosti in odgovornosti države in drugih prirediteljev. Pred leti sem pri snovanju turistične strategije priporočal izkušnje Nove Zelandije. Sedaj ponavljam zgodbo z njihovo dobro prakso in trdim, da bi s tem znižali oportunitetne stroške velikih prireditev najmanj za petino.
Evropsko prvenstvo 2013 v Sloveniji je torej predvsem priložnost. Za politike, da se prikupijo ljudstvu z drugačnim institucionalnim pristopom, za podjetja in turizem, da izkoristijo poslovne priložnosti in promocijske možnosti, za KZS in košarkarje pa je primarno spodbujanje športa. In ko seštejemo vse skupaj ter odštejemo zavist in nesposobnosti, smo na varni strani politično-ekonomske enačbe. Toda najprej potrebujemo politično zmago, za športne nam ni treba skrbeti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.