Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

2. 12. 2010  |  Mladina 48  |  Kolumna

Za 20 minut žarometov

Razkriti detajli Pahorjeve vladavine

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_48.jpg

© Tomaž Lavrič

Eden najbolj vidnih ljudi na Slovenskem je premier Borut Pahor. Mediji nam prinašajo posnetke vseh njegovih obiskov in srečanj, ob preklopu TV receptorjev smo ugledali celo fizikalni čudež. V istem trenutku sta namreč TV SLO in POP TV prikazala identična posnetka, kako Pahor ugaša analogni sistem: v isti sekundi je obrnil stikalo tako v prostorih na nacionalki kot na nekaj kilometrov oddaljeni komercialki.
Toda potem je prišel WikiLeaks in prinesel presenečenje. Predsednik slovenske vlade je konec prejšnjega leta potrkal na ameriško ambasado in se tam dogovarjal, kako bi Slovenija sprejela zapornika iz Guantanama, ameriški predsednik Barack Obama pa bi ga za poplačilo sprejel na dvajsetminutni obisk. - Najbolj pritlehno trgovanje, katerega interes je narcistična kaprica premiera, s katero bi si malce dvignil priljubljenost. In obenem klavrn zgled servilnosti, da si pridobiš nekaj pozornosti svetovnega vladarja.
Poročilo mreže WikiLeaks je zabeležila Slovenska tiskovna agencija (STA) v ponedeljek 29.10.2010 ob drugi uri in sedem minut ponoči.
In kakšen je bil odziv premiera na tako težke obtožbe? Prvega dne iz njegovih ust ni prišla niti besedica, sredi dneva je STA objavila vest z naslovom, da Pahorjevega odziva še vedno ni. Drugi dan se je oglasil dekan Pravne fakultete Rajko Pirnat, ki je ocenil, da bi bilo premierovo barantanja lahko v nasprotju z zakoni, vodja opozicijske SDS Janez Janša je pozval državno tožilstvo k ukrepanju, celo pregovorno zadržani predsednik Danilo Türk je pogovore obsodil, s pristavkom, če se je res tako zgodilo. Šele tretji dan je potem evforično nastopil premier Pahor in ostro napadel vse kritike, njegova politika da nikakor ni servilna. Ameriško veleposlaništvo je pred tem izdalo sporočilo, da je slovenski premier časten mož, da v zadevi ni bilo nikakršnega trgovanja.
Kaj za vraga pa je potem počel na skrivnem obisku na ambasadi tik pred Novim letom?
Pahor pravi, da se je res pogovarjal tako o sprejemu zapornika kot o možnosti obiska pri Obami. Le, da med temama ni bilo nobene povezave. Lahko mu verjamemo, ali pa ne verjamemo. Jasno je, da ga tuji diplomati ne bodo spravili v zadrego in bodo v pitijskem jeziku zavijali šokantne vsebine diplomatskih depeš. Toda, sam premier se je na tiskovni konferenci nenavadno razgovoril. Lahkotno je pripovedoval, da je vendar on tisti, ki že dolgo izraža željo, da Slovenija sprejme enega zapornika iz Guantanama. -?????
Ko se predsednik vlade brani, da ni barantal z zapornikom za foto termin pri Obami, pade v še večji absurd. Kaj je namreč velika želja slovenskega premiera? - Da bi imeli v slovenskih ječah zaprtega ameriškega zapornika!????????!????
Busheva administracija je zaprla in internirala številne talibane in vsemogoče islamske aktiviste z obtožbo sodelovanja z Al Kaido in pri napadu 11. septembra, ne da bi imeli pravico do sojenja pred sodiščem. Sedaj pod vladavino Obame pa si slovenski premier želi, da bi enega od zapornikov držali v slovenskih ječah? Pahor ne zahteva, da naj ga obsodijo ali oprostijo na ameriških sodiščih, ampak si želi, da bi postal osebni ječar pod taktirko ameriške administracije. Pahorjeva Slovenija pa dislocirana ameriška jetnišnica!!!!
Da je to v nasprotju s slovensko zakonodajo in z javnim mnenjem na Slovenskem, ga ne zanima. On vodi zunanjo politiko po svojih prvinskih željah, obnaša se, kot da je popolnoma avtonomen, skratka ravna kot stari avstrijski cesar, ki je bil suveren in kateremu sta bila podložna tako parlament kot ljudstvo.
Karikatura suverena, avstrijski cesar namreč ni na skrivaj hodil k turškemu ali ruskemu ambasadorju, ampak ju je dal poklicati, kadar je želel kaj sporočiti sultanu v Carigradu oziroma carju v Sankt Petersburg. Tudi dosmrtni jugoslovanski predsednik Tito ni imel navade letati po veleposlaništvih po Beogradu.
In kaj poreče na Pahorjeva obletavanja ambasad zunanji minister Samuel Žbogar? Vodja diplomacije je seveda zgledno discipliniran in izjavi, da je vse OK. Še dobro, da ima Slovenija nekaj zgodovine in tako je nekdanji zunanji minister Ivo Vajgl, sicer koalicijski partner iz Zaresa, izrekel pikro kritiko na račun tovrstne degradacije predsednika vlade.
In kako je reagiral prvi mož vlade? Borut Pahor je zavrnil očitke, da je to servilna, za premiera nespodobna drža. Toda pobil jih je s tavtologijo: tako pač jaz vseskozi ravnam in bom še naprej!
Predsednik vlade torej sporoča, da ni servilen, da je to samo njegov osebni stil. Skratka, servilnosti izpostavlja kot tehnologijo vladanja. Pri čemer ignorira vse dosedanje standarde vodenja politike.
No, v domačih logih se premier Pahor vede kot francoski sončni kralj Ludvik XIV., ki je izrekel: »Država, to sem jaz!« Njegov kraljevi potomec Ludvik XVI., ki je vladal v tem duhu, je končal pod giljotino, medtem ko se bo premier Borut zapisal v slovensko zgodovino kot farsična karikatura.
Postal je daleč najbolj neverodostojen slovenski premier. Kaj mu sploh lahko verjamemo? V zadnjem letu je postal leteči gost pod Gadafijevimi šotori. Naenkrat je postala Libija najbolj obiskana država slovenskega premiera. Vsakič, ko se vrne, nam postreže z opisom svojih uspehov. Na zadnjem obisku naj bi na željo ljubljanskega župana izposloval 30-milijonsko investicijo v športni park Stožice. Na račun državnega proračuna je potoval kot osebni sel župana Zorana Jankovića oziroma bolj natančno kot kurir do vratu zadolženega podjetja »Grep«!?!?!?
A kaj je premier Pahor pravzaprav počel v Libiji? Ne na Slovenskem ne na Balkanu ne v Evropi se ni našel investitor, ki bi bil pri polni zavesti pripravljen financirati trgovski center v Stožicah. Je mar samo libijska oblast tako nespametna, da bi na lepe oči metala desetine milijonov dolarjev v stožiško gradbišče? Ali je nemara zadaj izjemna pogovorna spretnost predsednika slovenske vlade, da jim je uspel prikazati posel kot sanjsko investicijo? Ali pa je odgovor bistveno bolj enostaven: zadaj je kupčija, o kateri ne vemo nič. WikiLeaks je razkril kupčijo enega zapornika za 20-minutno srečanje z Obamo, čas bo razkril, kaj je Pahor ponudil Gadafiju za 30-milijonsko pošiljko dolarjev.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.